Foto: Drago Slukan.
Na lepše z Jelko: trinajst nas je zbranih za vlak ob 8.18, štirinajsta nas čaka v Krškem. Ko korakamo po mostu preko Save, nas pošteno zebe, potem pa je kmalu bolje. 
V Valvasorjevi knjižnici nas prijazno sprejme direktorica Urška Lobnikar Paunarić, ki nas najprej popelje v prostore Kapucinske knjižnice v samostanu s temelji v letu 1640, prvi bratje pa so v njega prišli leta 1644. Razlog za samostan je bil ta, da so Krčani želeli imeti svojo župnijo (spadali so pod Leskovec), zelo močan pa je bil tudi protestantizem. Kapucini so bili v Krškem zelo aktivni: bili so dobri pridigarji in zdravilci, zato so imeli v istem prostoru knjižnico in lekarno nekje do 18. stoletja, ko zakonodaja tega ni več dovoljevala, zato je ostala samo knjižnica. Knjižnica je bila popisana trikrat: prvi katalog je iz leta 1695, knjige pa so sem prihajale vse do leta 1830.
Fotografija z aparatom Draga Slukana.
Knjige (okrog 1500) so zložene po temah, črke na njihovih hrbtih pomenijo vsebino. Zaradi varčevanja s prostorom so zložene v dveh formatih. Prevladujejo latinski, nemški in stari italijanski jezik, nekaj je tudi hebrejščine. V letih 1980 do 1984 je knjižnico urejal bibliotekar profesor Jaro Dolar in pripravil tudi prevod kazala kataloga. Leta 1980 so začeli z obnovo samostana in restavriranjem knjižnice in leta 1988 je samostanska zgradba postala tudi dom Valvasorjeve knjižnice. Leta 2016 sta bila v samostanu samo še dva kapucina, zdaj ni nobenega več. Občina Krško je želela vedeti, kaj natančno v tej knjižnici je. Takrat je nastal novi katalog: zgodovinar je prevedel naslove knjig in v opombe napisal, če je kakšna knjiga bila kaj posebnega. Ugotovili so tudi, da ni veliko knjig z medicinskega področja. Knjižnica je ravno prav velika za obisk manjših skupin, obiskovalcem je všeč, da ni kakšne posebne zaščite. Poskrbeti je treba za primerno temperaturo in svetlobo, zato so zaprta okna. Sicer pa so patri dobro vedeli, kam postaviti knjižnico: tu ni vlage ali črvov. Najstarejša knjiga je dvojezični slovar iz leta 1502, mogoča je celo starejša. Pravih inkunabul tu nimajo, bile so pred drugo svetovno vojno, potem pa so jih preselili v Narodno univerzitetno knjižnico v Ljubljani in Posavski muzej Brežice. Inkunabula je knjiga, posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi med dokončanjem Gutenbergove Biblije leta 1454 in 31. decembrom 1500. Imajo medicinski slovar iz 17. stoletja, katerega vsebino zdravniki primerjajo s sedanjo filozofijo zdravljenja. Zanimivi so življenjepisi bratov kapucinov z upodobitvami, tu je tudi predhodnica Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, pa sedemjezični slovar ... Vse knjige so bukovez in imajo zakovice, da se stisnejo (ne pa za zaklepanje), vsaka ima posebni žig na platnicah in ekslibris te knjižnice. Samostani pa so si v zgodovini knjige med sabo tudi sposojali. V knjižnici je veliko biblij, ena je iz leta 1514, prevod iz originala in ima opombe, napisane z roko, uporabljal naj bi jo tudi Adam Bohorič. Edina slovenska knjiga so Pridige Janeza Svetokriškega (original in faksimile - kopija ali reprodukcija), imajo pa tudi biblijo v arabščini. Občasno je bila v teh prostorih tudi šola (Bohoričeva) in nastalo je kar nekaj študijskih zvezkov v drobnem skrbnem rokopisu in celo z miselnimi vzorci. Leta 2010 je takratna direktorica našla na trgu eno Dalmatinovo biblijo, ki sicer dosegajo visoke cene, ta pa je bila pet tisoč evrov in so jo kupili, bila pa je čisto v razpadlem stanju. Ob praznovanju 50 let Valvasorjeve knjižnice so jo s pomočjo sponzorjev in donatorjev dali restavrirat. Narejena je iz dveh biblij, vsak list opišejo, manjkajočih niso nadomeščali, posebno dobro pa jim je uspelo restavrirati platnice. To je delalo enajst žensk, moški verjetno res ne bi imeli potrpljenja. Ta biblija je last Valvasorjeve knjižnice Krško, ostale so še vedno last kapucinov, vendar jih ne smejo odpeljati, ker je občina vložila veliko sredstev za obnovo. Pohištvo so v sedemdesetih letih na novo naredili po starih načrtih. Imajo tudi čelesnik kot stojalo za trske, s katerimi so si svetili pri branju knjig in pisanju. V obnovljenih prostorih samostana, ki ni več aktiven (po Sloveniji je pa še nekaj kapucinov) bodo imeli upravo, prireditveno dvorano, Zavod za spomeniško varstvo pa ne dovoli spreminjati prostorov.
Foto: Drago Slukan.
V samostanskih prostorih je tudi predstavitev speedwaya v Krškem in širše z odprtjem leta 2009 in to je edinstveno pričevanje o uspešni in popularni športni panogi še iz časa stare Jugoslavije (1923). Ideja je iz Avstralije, leta 1936 je bilo že svetovno prvenstvo, od leta 1952 se odvija tudi v Jugoslaviji, v Krškem od leta 1957. Nastane kar nekaj speedway stez, v Sloveniji je bilo takih prizorišč do leta 1990 šest, zdaj sta aktivni še dve: Krško in Lendava. Prostora za razstavo drugje niso našli, muzeja takrat v Krškem še ni bilo. Zbirko so napravili iz podarjenega (veliko Krešo Omerzel) ali kupljenega gradiva, vse zaradi prostorske stiske ni razstavljeno. Videti je mogoče opremo, motor, orodje mehanikov, predstavljena je zgodovina te panoge in uspešni vozniki. Dva Slovenca sta vozila tudi po ledu, za kar so bile potrebne posebno opremljene gume, zdaj vozijo tako samo še v glavnem v Rusiji in Skandinaviji. Ob obletnici otvoritve Knjižica organizira dogodke, ki pomenijo tudi druženje voznikov, nekdanjih voznikov, njihovih družin ... Tekme so včasih pritegnile tudi 17 tisoč obiskovalcev, zdaj samo še štiri. Vzdušje je bilo enkratno, to je bil praznik.
Foto: Drago Slukan.
V novi knjižnici sedemo h kavi, čaju in pecivu, direktorica pa nam razlaga, kako so jo gradili, ko so usklajevali zahteve Zavoda za spomeniško varstvo, ideje arhitektke in pogoje za gradnjo. Prve ideje so bile že leta 1997, meščani so bili jasni, da knjižnice od tu ne dajo, odločitev o lokaciji je padla leta 2005, 2008 je bil razpisan natečaj. Težave so bile pri pridobivanju zemljišč, zagotovitvi energetske učinkovitosti objekta. Leta 2016 je Zavod za spomeniško varstvo dovolil gradnjo na tem prostoru. Samostanske vrtove so imeli v najemu različni ljudje, občina jim je zagotovila druge lokacije, bilo je nekaj težav, vendar so se stvari začele odvijati. Arhitektka je bila uspešna pri pogajanju in iskanju kompromisov: zaradi dovovoljene višine treh metrov je dosegla valovito, z zelenjem poraslo, streho v obliki valov na reki Savi, tako povišala višino in objekt ni podoben podolgovatemu kontejnerju. Glavni cilj je bil, da bi se ljudje tu počutili prijetno. Leta 2020 je bila podpisana pogodba za začetek gradnje - v času zaprtja zaradi covida, ampak gradbeni sektor je deloval in otvoritev je bila dve leti kasneje. Knjige so potem selili iz rok v roke, na dveh od treh selitev je bilo napovedano slabo vreme, ampak ob pravem času je bilo vedro.
Knjižnica je svetla, s prijetno glavno potjo po sredini kot ulico, z velikim prostorom za druženje, kjer bi bila v bodoče lahko tudi kavarna in izhodom na travnato zunanjo teraso, kotički za branje, prostori za študij... Mnogo je detajlov, ki spominjajo na samostan: atrij, ki daje tudi dodatno svetlobo,
polkrožna oblika oken (kot zložene knjige). 1600 kvadratnih metrov obsega zgradba, 400 jih je v kleti, zaposlenih je 20 ljudi. Opremljena je z modernimi aparaturami: ekranoma za informacije, avtomatom za vračanje knjig (knjige tudi razvrsti), pametnimi policami pri stranskem vhodu, kamor lahko odložiš knjigo in jo zabeleži kot vrnjeno, knjigo pa si lahko tudi izposodiš.
Fotografija z aparatom Draga Slukana.
Knjižnico zapuščamo z res dobrimi vtisi glede urejenosti, bogastvu knjig in gostoljubnosti knjižničark. 
Mimo občinske stavbe, sodišča in Cerkve svetega Janeza Evangelista se sprehodimo na Hočevarjev trg, potem pa po ulici Pod Goro proti Roram.
Foto: Drago Slukan.
Zanimajo nas ostanki starega gradu Krško, ki so ga okoli leta 1189 pozidali bavarski grofje Bogenski. 
Imel je štiri trakte, bil pa je sestavljen iz pritličja in dveh nadstropij. Lastniki so bili med drugim tudi tudi: salzburški nadškof, grofje Celjski (Krško postane trg leta 1391) in Habsburžani. Friderik III. Habsburški je naselbino pod njim leta 1477 povzdignil v mesto. Pomen gradu je ščasoma tako nazadoval, da je bil že v Valvasorjevih časih (1641 – 1693) opuščen in je začel propadati. Že v začetku 19. stoletja je bil v razvalinah.
Foto: Drago Slukan.
Ogledamo si informativno tablo, potem pa začnemo vzpenjati po ozki strmi poti, na kateri so sicer ponekod ograje, vseeno pa je treba paziti na ravnotežje. Posebno v spremstvu otrok, če se z njimi podamo na pot Krškočara.
Ob poti je mogoče opaziti nekaj ruševin gradu, skozi veje dreves pa ujeti kakšen pogled na mesto spodaj.
Foto: Drago Slukan.
Na najvišji točki je klop s čarovniško metlo, ki jo tudi preizkusimo, na žalost pa noče vžgati. Malo se okrepčamo, potem pa krenemo naprej po krožni poti skozi gozd. Pod nami je most preko Save
in Hidroelektrarna Krško, ki je začela delovati leta 2014, proizvede pa en odstotek trenutne letne proizvodnje električne energije v Sloveniji. Pred prihodom na cesto je še manjše otroško igrišče s plezalno steno, pajkovo mrežo za plezanje in čarovniško metlo na igralu.
Vrnemo se v Krško in večina odhiti na Železniško postajo,
z Damjanom pa raziščeva še park z alejo zaslužnih, Galerijo v parku, spomenikom NOB in izgnancem ter Hočevarjevim mavzolejem. Potem pa se prileže malica v Stari krški pizzeriji in, da naju Jožica prijazno odpelje na vlak.
Krško ima veliko zanimivosti, zakaj bi se nam mudilo domov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar