Velenje - 22. 3. 2023

Vlak ob 7.39 je naša stalnica, ampak jaz ga že drugič napovem ob 7.29, na srečo bolj zgodaj in ne prepozno. Do prihoda se nas od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbere 15, na Bregu se nam pridruži še 16. potnica. V Zidanem Mostu prestopamo, v Celju malo počakamo in ob 8.47 sedemo na vlak proti Velenju. Z zanimanjem sledimo postajam: Celje Lava, Petrovče, Žalec, Šempeter, Polzela, Šmartno, Paška vas, skozi predor se pripeljemo v Florjan, potem pa Šoštanj, Velenje Pesje 

in ob 9.48 Velenje. Pri vsakem kraju se spomnimo česa zanimivega, vmes pa se pogovarjamo tudi o Velenju in programu ogleda. Progo iz Celja v Velenje so zgradili leta 1891, predvsem zaradi prevoza lignita, leta 1899 še naprej do Dravograda. Ta del so leta 1968 odmontirali.

Da ne bi obnemogli, kar takoj po prihodu v Velenje krenemo na malico v Kolodvorsko restavracijo, ki je sicer nova, 

na mestu stare je zdaj ta v sklopu trgovine Tuš. Strežemo pa nam natakar, ki je delal že v stari Kolodvorski restavraciji. Malica za sedem evrov je z juho in se moramo kar potruditi, da jo "zmažemo". Ampak za kavo je še tudi prostor.

Zdaj pa v lep sončen dan proti staremu delu Velenja, naselju ob vznožju Velenjskega gradu. Nekdanji trg se v pisnih virih prvič omenja leta 1264. Cerkev pod Velenjskim gradom, ki se v starih zapisih pojavlja pod imenom Naša ljuba gospa v Velenju, v pisnih virih prvič omenjajo leta 1477, zgrajena pa naj bi bila sredi 13. stoletja. To področje nas preseneti s svojo urejenostjo, kasneje pa tudi ostali deli mesta.

Na Grad se vzpenjamo po stopnicah, informativne table ob njih pa nam služijo tudi za oddih pri vzpenjanju. 

Na levi strani se pnejo skakalnice, šest jih je, spomladi leta 2017 so odprli nov smučarsko-skakalni center, sicer pa je bila najstarejša skakalnica na tem mestu že leta 1955. 

Oziramo se na mesto in Šalek: stolp, ki stoji še danes, je najstarejši del gradu in ima trikotni tloris, ki je edinstvena oblika v Sloveniji in Evropi. Grad je bil prvič omenjen leta 1278, imel je različne lastnike: Šaleški vitezi, Celjski grofje, Rifniški vitezi. Okoli leta 1770 je grad pogorel in so ga opustili.

V muzeju na Gradu smo naročeni ob dvanajstih in smo dovolj zgodnji, da se sprehodimo po urejenih poteh okrog stavbe in v gozdu odkrijemo tudi strmo bližnjico iz starega dela Velenja. Pozdravi nas prijazna vodička Andželina Jukić, magistra zgodovine. Kot upokojeni plačamo po štiri evre za voden ogled in najprej se povzpnemo na ogled razstave Med romaniko in barokom. Velenjski grad so prvič omenili v pisnih virih leta 1270, najprej je bila to vojaška utrdba, ki je branila pred turškimi vpadi, kmečkimi upori, današnjo podobo renesančnega dvorca pa je dobil v 16., 17. stoletju. Zvrstilo se je okrog dvajset lastnikov (plemiške družine niso bile preveč premožne, stroški bivanja pa so bili precej visoki, menjave tudi zaradi dot plemiškim hčerkam) in v prvem prostoru spoznamo njihove grbe. Grad velja za enega najbolj ohranjenih in najlepših gradov v Sloveniji. Nikoli ni bil zapuščen, zadnji lastnik je bil goriški grof Coronini-Cromberg , leta 1943 se je izselil, prišla je nemška vojska, po vojni postane družbena last, najprej za stanovanja, muzej pa je v njem od leta 1957. 

Prvi prostor predstavlja najstarejše obdobje od 11. do 17. stoletja z grbi lastnikov Gradu in cerkveno zgodovino: kamniti oltar svetega Jošta iz leta 1676, ki je posebnost, ker so bili v tistem času večinoma leseni oltarji. Njegove ostanke so našli kot material za popravilo razpok cerkve na Paškem Kozjaku. Tu so še kipi iz 13., 14. stoletja iz okoliških cerkva, liturgične posode in dve kamniti plošči iz časa reformacije in protireformacije. V naslednjem prostoru so freske iz 17. (16.) stoletja iz Gradu Švarcenštajn z zgodbami iz stare zaveze, sicer pa oblačilno kulturo novega veka in neverjetno živimi barvami. Grad je zdaj v privatni lasti in v zelo slabem stanju. Primer kmečkega življenja pomeni prikaz Kavčnikove dimnice, ki še vedno stoji v Zavodnju pri Šoštanju in je najstarejši primer dimnice v tem prostoru. Naseljena je bila do leta 1986, zadnji lastnik je bil posebnež, zelo inteligenten, razgledan, ki mu je prijala samota, zaradi neuslišane ljubezni se je razstrelil. Kuhinjsko posodje je kmečko, nekaj ga je z gradov Kacenštajn in Šalek. Šaleška dolina je dolina gradov: Velenjski je najbolje ohranjen, od Šaleškega je ostal samo obrambni stolp, po požaru leta 1770 ga niso več obnavljali. Življenje se je selilo v trge in začele so nastajati historične vile kot je Vila Bianca ob vznožju stopnic na Velenjski grad. Ostali gradovi so bolj ali manj v slabem stanju. Velenjski grad je bil razkošno opremljen, vendar se oprema v toku časa ni ohranila, veliko stvari pa je zadnji lastnik tudi vzel s sabo, ko se je izselil. V vitrinah je nekaj ostankov z Gradu Šalek, posebnost je slonokoščena sončna ura. Mogoče bodo zbirko obogatili z vsebino slovanskih grobov iz 9. stoletja, ki so jih našli pri obnovi cerkve svetega Martina.

Razstava Mesto, ki so mu rekli čudež, prikazuje nastajanje sodobnega mesta Velenje v letih 1945 - 1960. Najprej se ustavimo ob zemljevidu na tleh, vidimo, koliko vodotokov se izliva v jezera: Škalsko, Velenjsko in Družmirsko, ki se še vedno veča (naselje Gaberke je že ogroženo zaradi pogrezanja). Velike zaloge lignita so še tudi pod mestom, vendar se premogovnik ne more širiti tja. Težave niso samo z ugrezanjem, pri Termoelektrarni Šoštanj nastajajajo ogromni kupi odpadnega materiala, veliko je prahu, indonezijski premog še posebno smrdi pri kurjenju. Najbolj se pritožujejo Pesjanerji, prebivalci naselja Pesje. 

Vendar premogovnik za Velenje veliko pomeni, zaposluje okrog dva tisoč ljudi in ni ga mogoče kar zapreti, tu je še v navezi Termoelektrarna Šoštanj in veliko manjših podjetij: treba je najti ravnovesje med kopanjem lignita in varstvom okolja. Pomembna je tudi Tovarna Gorenje s kitajskim vodstvom in zaenkrat dela v redu, izdelujejo še vedno belo tehniko, televizorje. Po drugi svetovni vojni je bil direktor Premogovnika Nestl Žgank (1909 - 2004), ki sicer ni bil Velenjčan, je pa s svojim vodstvom uvedel red in imel dober pristop do delavcev, šel tudi sam v jamo delat z ljudmi, se udeleževal udarniških akcij. Iz Ljubljane ni bilo veliko pomoči pri izgradnji mesta, mnenje vodstva pa je bilo, da si rudarji po težkem in zahtevnem delu zaslužijo svetla stanovanja in lepo okolje. Tako je začelo nastajati mesto v parku in še danes je tu veliko zelenih površin, pa športnih in kulturnih objektov za sprostitev v prostem času. Velenje je bilo znano po kotalkanju, plesnih turnirjih ... Ljudje so delali z zanosom, tudi prostovoljno pri gradnji šol, vrtcev ... Udarniške ure so pomenile tudi  značke in bonitete: recimo, prednost pri stanovanju z nizko najemnino ali kasneje z možnostjo odkupa pod ugodnimi pogoji. Velenje je veljalo za čudež socializma, najprej pa je bilo treba regulirati reko Pako - okrog dva milijona udarniških ur. Ljudje iz kmečkega okolja so se najprej morali navaditi na nove pogoje bivanja, da niso balkoni in kleti za gojenje domačih živali, recimo. 

Zanimiva je ureditev sejne sobe s slikami, parolami, grafikoni izkopov, projekcijo filma z navidez starim projektorjem, ki mu je v podporo novejši. 

Stalna razstava na Gradu je tudi Afrika: zbirko sestavljajo predmeti, ki jih je v petindvajsetih letih bivanja v Afriki zbral in Velenju poklonil češki akademski kipar František Foit z ženo leta 1971. Iskal je pristno afriško umetnost in sam veliko ustvarjal. Pri tem je naletel na kar nekaj problemov, obtožili so ga celo ljudožerstva. Veliko mu je pomagal Boris Kuhar, direktor Slovenskega etnografskega muzeja. Z ženo sta dobila v Velenju stanovanje in simbolično pokojnino, vendar je František to užival slabih štirinajst dni, umrl je v prometni nesreči. Zelo obširna zbirka obsega predmete iz vsakdanjega življenja, veliko je mask, pa tudi avtorjevih kipov. Posebnost so afriške lutke, na ogled so tudi umetnikovi pripomočki in naprave, okoli šest tisoč fotografij, nekaj filmov ... 

V stari muzejski gostilni iz prve polovice 20. stoletja je postavljeno originalno gostilniško pohištvo z gostilniškim pultom, lesenim hladilnikom, omarami za kozarce in krožnike, gramofoni in drugo opremo. Sicer pa na Gradu ni bilo nikoli gostilne, tudi trgovine ne.

V stari trgovini obujamo spomine, sicer ta trgovina z mešanim blagom sodi v obdobje okrog leta 1930. V njej je postavljeno originalno pohištvo dveh trgovin iz Šaleške doline, ampak podobnih prodajaln in blagovnih znamk se še tudi mi spomnimo.

Vodička nas popelje v prostore nekdanje konjušnice pod osrednjim gradom, kjer si ogledamo  prazgodovinsko najdbo ostankov treh predtavnikov dveh vrst mastodontov, prednikov današnjega slona, ki so jih leta 1964 našli v Škalah. Živeli so pred približno tremi milijoni let, ne na tem področju, ampak so se tu preko selili v toplejše kraje, ker niso imeli dlake in niso bili prilagojeni na mraz, za hrano pa so rabili liste. To je v Evropi največja zbirka takih kosti. Zanimiva je tudi to, da so v vseh primerih najdb prazgodovinskih ostanov ogromnih živali postavljene cerkve svetega Jurija. Mogoče so ljudje odkopali te velike kosti, mislili, da so od zmaja, jih zakopali nazaj, v bližini pa postavili cerkev svetnika, ki je znan po tem, da je premagal zmaja.

Nazadnje se sprehodimo še po razstavi Šaleška dolina 1941 - 1945, ki prikazuje dogajanja v drugi svetovni vojni, nasilje nad prebivalstvom in uporniško gibanje, rdeča nit razstave je pa partizanski pesnik Karel Destovnik – Kajuh. 

Zahvalimo se res dobri vodički, ostanemo pa še nekaj časa v grajskem parku, da se odpočijemo od ogledov in se malo okrepčamo. Po stopnicah se spustimo v mesto, se posladkamo s sladoledom, potem pa preverimo, 

da Titov kip še stoji na Titovem trgu in se spomnimo, da je bil Tito na obisku v tem mestu kar štirikrat.

Na poti proti Velenjskemu jezeru hodimo mimo novejših blokov, lepo ohranjenih prvih blokov za rudarje, 

veliko je zelenja, ne spregledamo tudi vhoda v stari rov, kjer je mogoče obiskati rudnik. Ob jezeru so uredili Mastadontovo igrišče za otroke, nad njim pa velik pollok za razgled. 

V bližini je na eni strani na griču naselje vrtičkarjev Kunta Kinte, ki žal arhitektonsko zaradi različnih prizidkov nima več tako lepega enotnega izgleda; na drugi strani pa je Velenjska plaža s kampom.

Na Železniško postajo Pesje se odpravimo po cesti, ker nam tako svetujejo domačini. Lahko pa bi ubrali bližnjico ob jezeru, če bi vedeli za prehod. Seveda je treba najti most preko Pake in podhod pod železniškimi tiri. 

Ta Podhod Pesje je nekaj posebnega z razstavo Škale, ki jih ni več ...: fotografije 57 hiš in kmetij, ki so zdaj pod vodo Velenjskega rudnika.

Z mešanimi občutki stopimo na vlak ob 16.10 za Celje, predvsem pa pošteno utrujeni po enajst ali celo dvanajst kilometrih prehojenih poti. V Celju imamo čas še za okrepčilo, vlak proti Zidanemu Mostu odpelje ob 17.32, tam prestopimo in malo pred pol sedmo smo v Sevnici.

Pravi maraton hoje in spoznavanja zgodovine Velenja! Nekaj podatkov je tudi pod video posnetki.

Več posnetkov

Video: 

VELENJE (Vir: Wikipedia)

Velenje je mesto na Štajerskem. S 25.396 prebivalci je Velenje šesto največje slovensko mesto (primerljivo s Koprom), Mestna občina Velenje pa ima dobrih 33.000 prebivalcev in je na sedmem mestu v Sloveniji.

Velenje je predvsem znano po Premogovniku Velenje in tovarni Gorenje. Nekdanje Velenje (Staro Velenje) je zdaj le obrobno staro mestno jedro pod Velenjskim gradom. Velenje se je nekaj časa uradno imenovalo Titovo Velenje (od 10. oktobra 1981 do 17. julija 1990), ker se je moralo v vsaki jugoslovanski republiki in avtonomni pokrajini eno mesto imenovati po Josipu Brozu.

Mesto je dandanes znano po prepletanju starejše  in modernistične arhitekture, ki je zaznamovala hitro rast in urbanizacijo mesta po drugi svetovni vojni. V mestu je moč najti več kulturnih in arhitekturnih biserov, med drugim tudi več gradov: grad Velenje, grad Šalek, grad Turn, grad Ekeštajn, grad Švarcenštajn ter še ostale, predvsem manjše gradove.

V Velenju ima sedež Šolski center Velenje z gimnazijo, Visoka šola za varstvo okolja in enota Fakultete za energetiko v Krškem, ki je članica Univerze v Mariboru. Imajo tudi več osnovnih šol in vrtcev.

Ime mesta Velenje izhaja iz slovanizirane oblike nemškega imena za to mesto (Wöllan oziroma ponekod tudi Wöllach). Pred hitro urbanizacijo v petdesetih in šestdesetih 20. stoletja Velenje, kot manjše trško središče, ni imelo lastnega mestnega grba, po hitri urbanizaciji in vzpostavitvi več industrijskih obratov, pa se je za grb izbral motiv, ki se uporablja še danes. Na grbu je za obzidjem velenjskega gradu upodobljena modernistična stolpnica na rumenem ozadju.

Mestna občina Velenje leži v vzhodni polovici Šaleške doline ob dolinskem delu reke Pake. Zahodna meja občine razpolovi Šaleško dolino v smeri sever-jug na območju nekdanje vasi Preloge, kjer danes pod dolinskim dnom poteka v Premogovniku Velenje najintenzivnejši odkop lignita in kjer meji na Občino Šoštanj. Meja se nadaljuje po spodnjem toku potoka Velunja do podnožja Graške Gore.

Rudnik lignita zalaga s premogom Elektrarno Šoštanj, ki je bila v nedavni preteklosti vir onesnaževanja ne le v Velenju, ampak po celi Šaleški dolini in še šire. Kakor se budi zavest o zaščiti okolja pred škodljivimi vplivi, se razmere v zadnjem času vztrajno zboljšujejo. Premogovnik Velenje je že vse od leta 1875 glavna gonilna sila razvoja v Velenjski kotlini in širši okolici. Privabljal je tako domače kot tudi tuje delavce, ki so iskali vir zaslužka za lastno preživetje in preživetje družine. Blizu 200 milijonov ton izkopanega premoga je zgolj številka, toda tako ogromna, da na površju zadostuje za Družmirsko (se še povečuje zaradi izkopov), Velenjsko in Škalsko jezero. Rudnik je danes v dolgoročnem zapiranju.

Škale

Starih Škal ni več. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so bile prva vas v Šaleški dolini, ki se je zaradi intenzivnega izkopavanja kakih 300 metrov pod tlemi začela pogrezati. Počasi, a vztrajno, dokler jih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni zalila voda. Nastalo je jezero – pa niti ne tisto, ki mu pravijo Škalsko. Stare Škale plavajo v Velenjskem jezeru. Prva, ki se je začela ugrezati, je bila cerkev, o kateri domačini radi poudarijo, da je bila s tisoč leti najstarejša v Šaleški dolini

Termoelektrarna Šoštanj krajše TEŠ je največja slovenska elektrarna, deluje od leta 1956. Proizvede povprečno tretjino energije v državi, v kriznih obdobjih pa pokrivajo preko polovico porabe Slovenije. Povprečna letna električna energija se giblje med 3.500 in 3.800 GWh (Nuklearna: 5.289 - 20 % potreb po električni energiji v Sloveniji in 16 % potreb na Hrvaškem; Hidroelektrarna Boštanj 109 GWh – 1 procent).

Gorenje

Ustanovljeno leta 1950, trenutno vkitajski lasti (?).

Znameniti Velenjčani

Anton Aškerc (1856 – 1912) - v Škalah pri Velenju je služboval kot kaplan v letih 1894 do 1898 in v tem času je leta 1896 izdal Lirske in epske poezije, močno je sočustvoval z knapi in bil pretresen nad bedo in trpljenjem njihovih življenj ter svoje občutenje opisal v Delavčevi pesmi o premogu.

Kaj  mar jim sonce in kaj  mar jim  dan! Za kruhom svojim  mora siromak  — Svetloba, užitek,  ah,  to je za druge .  .  . Le idite!   Že čaka vas obed. Pod njim se miza hišna  ne šibi, ne bo predolgo se muditi treba . . . Le idite krepčat se in počivat za novi, težki trud!  .  . .

Naprej, naprej! In jama spet požira nove čete spočitih mož v  prepad svoj  nenasitni. In ista pesem dan  za dnevom  .  .  .

Stojte! Počasi,  vi  premogarji  predrzni! Pod zemljo spava demon silen skrit. Gorje,  če ga z razgrajanjem  zbudite! On  gospodar bogastev je podzemskih in on lastnik premoga samega. Gorje, če se zbudi! Osveti se, če vas zasači, roparje,  tatove, ki  prišli mu  zaklade ste jemat! Kako jih  čuval veke je neštete, on sam je vedel za-nje,  nihče   drug. On sam jih  gledal je, on sam zaklepal, on sam  s ponosom se jih   veselil  .  .  . In  zdaj  priplazi  človek se do njih, ta zvita stvar,  prekanjena in zlobna  in  z lakomnimi gleda jih  očmi, Z umazanimi grabi jih rokami In  vlači jih na svetlo te zaklade! Gorje,  če se predrami skopi škrat! Užge vse  pline svoje smrtonosne, ki hrani jih pripravljene za vas. To bode blisk in grom,  potres pod zemljo! In  v pekel vam goreč prečara jamo In v hipu vas  pobije jezni duh  .  .  .

In gor vas spravijo na vrh  potem na sonce božje, na svetlobo živo mrliče,  ki vas težko bo   spoznati, vas, stokajoče v bolečinah smrtnih, umirajoče mučenike dela  .   .   . In kaj  porečejo pač žene vaše? In deca vaša kaj poreče takrat ? (odlomek)

Nestl Žgank (1909 – 2004) - direktor Premogovnika Velenje in župan Velenja, znan kot graditelj sodobnega mesta Velenje in njegov prvi častni občan.

Velenjski grad

Velenjski grad je eden bolje ohranjenih gradov v Sloveniji. Prvič se omenja v pisnih virih leta 1270. Danes ima obliko tipične vojaško-stanovanjske utrdbe. Skozi stoletja so grad dograjevali in pregrajevali, današnjo podobo renesančnega dvorca pa je dobil v 16. stoletju. Različni lastniki, muzej od 1957.

Šalek

Opuščen je bil v 18. stoletju. Okoli leta 1770 je grad pogorel in bil opuščen in je danes v razvalinah. Stolp, ki stoji še danes, je najstarejši del gradu in ima trikotni tloris, ki je edinstvena funkcija v Sloveniji in Evropi. Grad se prvič omenja leta 1278, različni lastniki: Šaleški vitezi, Celjski grofje, Rifniški vitezi …

Današnje Staro Velenje je naselje ob vznožju Velenjskega gradu. Nekdanji trg se v pisnih virih prvič omenja leta 1264. Cerkev pod Velenjskim gradom, ki se v starih zapisih pojavlja pod imenom Naša ljuba gospa v Velenju, se v pisnih virih prvič omenja leta 1477, zgrajena pa naj bi bila sredi 13. stoletja.