Ribnica - 15. 3. 2023

12 nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki se vkrcamo na Železniški postaji Sevnica ob 7.39 na vlak za Ljubljano. Ker je nevarnost, da zaradi zamude v Ljubljani ne ujamemo vlaka proti Novemu mestu, v Zidanem Mostu prestopimo na vlak Hodoš - Koper in smo pravočasni. Ob 9.21 proti Grosuplju, tam pa takoj ob 9.52 v smeri Kočevja. Z zanimanjem opazujemo okolico, veliko je razlite vode, proga pa je v glavnem speljana po robu dolin in ni ogrožena. Iz Ljubljane do Kočevja so jo odprli leta 1893, do Novega mesta šele leto kasneje, rabili pa so jo predvsem za prevoz premoga iz premogovnika Kočevje (tudi 170 tisoč ton letno) in lesa (134 tisoč ton letno). Ko so rudnik zaprli in zaradi sicer zmanjšanega prometa, so promet ukinili. Dolgo so progo obnavljali, postavili moderna postajališča, potniški promet je spet stekel 3. januarja 2021.

Nekaj minut čez pol enajsto izstopimo v Ribnici in se po Kolodvorski ulici napotimo proti centru mesta, ki ima z bližnjo Hrovačo okrog štiri tisoč prebivalcev, je pa tudi sedež občine. Nekaj starejših poslopij stoji v tej ulici: nekdanja restavracija, TVD Partizan, Osnovna šola doktorja Franceta Prešerna z novim prizidkom. 

Ko zavijemo v smeri Cerkve svetega Štefana, na desni najdemo Gostilno pri Pildarju, kjer smo si naročili malico. Rebrca s krompirjem in solato, ričet s klobaso ali golaž - vse je po šest evrov 50 in hrana v lepo urejenem okolju se res prileže.

Po mostu preko reke Bistrice hitimo proti Rokodelskemu centru, kjer nas pričakujejo ob dvanajstih. Za voden ogled Centra z demostracijo pletenja košar, Ribniškega gradu in Parka kulturnikov nam zaračunajo šest evrov 50, 

potem pa s prijazno vodičko krenemo proti Gradu. Najprej nam razloži nekaj posebnosti njihovega narečja, ki je pojoč in ga ljudje radi poslušajo: za e-jem vrinejo j - mlejko, cejsta, po cejlem svejtu znan. Sicer pa stojimo pred Ribniškim gradom, ki so ga zgradili grofje Žovneški (predniki Celjskih grofov) nekje v 11. stoletju, od njega pa so ostali samo temelji in stolp. Pisni vir o njem obstaja iz leta 1220, ko je bil v rokah grofov Turjaških. Skozi stoletja je prehajal iz rok v roke, z lastniki je spreminjal podobo. Zadnji lastnik je bil Anton Rudež, najprej upravitelj, leta 1810 ga je kupil od Kobenzlov. Družina Rudež še vedno živi v Ribnici, večina gozdov na Veliki gori (trenutno na vrhu pokriti s snegom) je v njihovi lasti. Grad so prodali leta 1935 jugoslovanski vojski, med drugo svetovno vojno je bila tu enkrat italijanska bolnišnica, pa partizanska bolnišnica. Tik pred koncem so ga partizani požgali, da se ne bi vanj vselili Nemci. Po vojni je dolgo časa trajalo, da se nekaj delov obnovili, nekaj pozidali in namenili muzejski dejavnosti. Na eni strani je Park kulturnikov, na drugem so v novejšem času uredili prizorišče na prostem. Trenutno je na ogled razstava Boj krvavi zoper čarovniško zalego. 

Postavili so jo ob 300-letnici zadnjega čarovniškega procesa od 1700 do 1701 (dve leti je trajal), ki ga je vodil zelo krut krvni sodnik doktor Janez Jurij Hočevar, terjal pa je vsaj sedem žrtev. Za 40-letno Marino Češarek (noseča in šest otrok) se je ohranil zapisnik zaslišanje in obsodbe, prisluhnemo lahko grozljivi dramatizaciji tega dogodka. Čarovniški procesi so se dogajali kar 350 let, prvi je bila na tem področju za Veroniko Deseniško: ljudje niso bili osveščeni, niso imeli informacij, določenih stvari (ujme, nesreče, slaba letina) si niso znali razlagati, veliko pa je bilo tudi nevoščljivosti, ljubosumja in maščevanja. Najbolj so bile na udaru ženske: babice in zeliščarke. Sodišča so bila posvetna, sodniki izobraženi, tudi zakonik je določal smrtno kazen za čarovništvo, priznanje so izsilili z mučenjem (tudi na stolu z bodicami). Osumljenke so obrili in iskali znamenja (praske), povezave s hudičem. Priznale so shode, letenje na metli, zvezo s hudičem, ovadile so še druge ženske. Na Slovenskem je bilo obtoženih najmanj 500 oseb, verjetno še več - tja do tisoč. Procese je okrog leta 1780 končala Marija Terezija. Ogledamo si mučilna orodja, natezalnico, zgoraj pa še zelišča in uroke. Poraja se vprašanje, če je v sedanjem času kaj takega mogoče. Seveda, samo v drugačni obliki.

V Parku kuturnikov je zapisanih 65 imen zaslužnih v Ribnici, med njimi samo dve ženski. Ustavimo se pri imenih: Jakob Gallus Petelin (skladatelj), Stanislav Škrabec (frančiškan in jezikoslovec, ohranjena domačija je v Hrovači), Bojan Adamič (skladatelj, že kot otrok z metlo dajal takt ribniški godbi), Peter Kozler (kartograf), Peter Kozina (Tovarna Peko), Tone Seliškar (pisatelj), France Prešeren (kot odličnjak z zlatimi črkami zapisan v kroniko ribniške šole, ki je bila tako dobra, da je dajala celo kader za dunajsko univerzo), Majda Šilc (narodni heroj), Jože Petek (partizanski fotograf), Zofka Kveder (književnica), Primož Trubar (maševal v Ribnici), Valentin Vodnik (pesnik) ...

Zdaj pa nazaj v Rokodelski center! Najprej je bila to grajska pristava, ki je začela propadati. Obnovili so jo in nadgradili ter leta 2010 odprli ta Center, ki je javni zavod pod okriljem občine. Združuje Zavod za rokodelstvo, Muzej v Ribniškem gradu, Galerijo v Miklovi hiši in Muzejsko trgovino z izdelki, ki so izključno delo domačih rok. 

Tu nas vodička najprej popelje po razstavi o rokodelstvu. Pogoji zanj so dobri: kvaliteten les zaradi hladnih zim, glina, predvsem pa pridne roke, delavnost, iznajdljivost; takega dela so se lotili, ker sicer ni bilo dovolj pridelka za številne družine. Na začetku razstave je majhna zibelka, ki spominja na navado, da so Ribnčani dojenčka z zibko položili na prag: če se je zvrnila noter, naj bi otrok ostal doma in "dejlal", če ven, pa naj bi po "svejtu" hodu in robo prodajal. Iz vsakega lesa se da nekaj narediti, tudi iz "lejščevja". 

Poleg suhorobarstva je pomembno tudi lončarstvo, zanimiv je prikaz notranjosti dveh hiš, v eni so izdelovali suho robo, v drugi lončevino. Ribniška glina ni bila najboljše kvalitete, za finejše izdelke so uporabljali kočevsko. Treba jo je bilo dobro pretlačiti z nogami, otroci so todelali pred odhodom v šolo, delo na kolovratu je bilo izredno težaško. Za žganje so imeli manjše in večje peči, tudi take za dva tisoč kosov lončevine, za katero so porabili tudi pet kubikov drv. Temperatura v njej je morala doseči tisoč stopinj, ker niso imeli termometrov, so v peč pogledali skozi majhno luknjico, ko niso videli več obrisov posode, je bila temperatura dovolj visoka. Značilni izdelek je konjiček, ki v riti piska. Živeli in delali so v istem prostoru. Zaslužka je bilo malo, slabe letine, stalno so vdirali tudi Turki. Zato so prebivalci razmišljali o selitvi. 

Cesar Friderik III se je zavedal problema in je leta 1492 podpisal Krošnjarski patent, s katerim je dovolil tem prebivalcem prodajo svojih pridelkov in izdelkov brez davka po celem cesarstvu. Tega leta je Krištof Kolumb odkril Ameriko, Ribnčani pa možnost za zaslužek in naj bi ga tam že čakali s krošnjo. Začela se je neke vrste serijska proizvodnja: vsaka hiša en produkt in še danes je tako. Danes ne prodajajo več peš, razvažajo s kombiji in tovornjaki ter prodajajo na stojnicah. 

Včasih so imeli v nekaterih krajih najete .prostore za robo in spanje, vsaj je imel svoj rajon,  ki ga je "obžiral". Kupci so tako vedeli, kakšno robo lahko pričakujejo, poleg robe pa je v hišo prinašal dobro voljo. Sicer pa se Ribnčani znajdejo, pobirajo ideje po terenu, imajo pa tudi svoj procent: za en evro kupijo, za dva prodajo, od tistega enega procenta pa živijo. Ribniška suha roba je geografsko zaščitena, se pa imenuje tako, ker mora biti material res suh. Na razstavi je vse, kar je včasih rabila kmečka hiša, tudi reta (mi ji pravimo regoseja), veliko gospodinjskih pripomočkov (danes predvsem za podpeko). Tega ne rabijo več toliko, zato so se preusmerili na spominke. Ribnčan Urban je navdihoval tudi umetnike: France Mihelič je upodabljal ribniške motive, znane so pesmi ... Na koncu je vprašanje (Za)kaj delaš?, kar pomeni, da se je treba kdaj preusmeriti, v Ribnici od uporabnih predmetov k spominkom; pa tudi vprašanje, zakaj delamo: da preživimo, zaslužimo, ustvarjamo, izživimo umetniški navdih, se sprostimo, pri tem uživamo ... V Ribnici "dejlajo, da imajo", držijo skupaj, so avtohtoni, tu živijo od nekdaj; v Kočevju je pa drugačna mentaliteta, po odhodu Kočevarjev so se tja naseljevali različni ljudje s svojimi navadami in cilji, pogled na življenje je drugačen. Glede Kočevarjev je težka zgodba:  v prvih treh desetletjih štirinajstega stoletja so Ortenburžani (grofje iz zgornje Koroške) naselili uporne nemške kmete iz Koroške in vzhodne Tirolske (300 družin) praktično v gozdove, kjer so živeli in delali v težkih pogojih. Med drugo svetovno vojno so jih okupatorji preselili v Posavje in jim predstavljali obljubljeno deželo, v bistvu pa so jih izigrali, postali so ljudje brez doma, razseljeni po svetu, veliko jih je odšlo v Združene države Amerike. Njihovo in svojo usodo lepo opisuje John Tschinkel v delu Zvonovi so umolknili. Avtor večkrat pride v rodno vas Grčarice, ki je sosednja od vodičkine, osebno ga pozna in je častni občan Ribnice.

Pripravili so nam tudi prestavitev pletenja košar: pletar Mišo pove, kako išče primerne leske, pokaže, kako dela vitre, uporablja "babo" (leseno stojalo z luknjami) in druge pripomočke ter prikaže pletenje. 

K temu delu pozove tudi nas in čast reši Mira, ki s svojimi spretnimi prsti takoj usvoji to veščino.

Nekaj časa se zadržimo še v trgovini, nekaj malenkosti tudi kupimo, 

potem pa se napotimo k Cerkvi, ki je že tretja na tem mestu (prva je bila zgrajena okoli leta tisoč, sedanja v letih 1866 - 1868) , posvečena pa je svetemu Štefanu mučeniku. Za obnovo v drugi svetovni vojni poškodovanih zvonikov je napravil načrte že ostareli Jože Plečnik, pol leta za tem je umrl in to naj bi bilo njegovo zadnje delo. Vodička nam poskuša priskrbeti ključ, da bi si ogledali notranjost, vendar župnika ni doma. 

Ko si ogledujemo, kje je avtobusna postaja, še vedno je tik cerkve, pripelje avtobus za Ljubljano, ki ima očitno zamudo in mi se kar vkrcamo, saj je v Ribnici presneto mrzlo. Na avtobusu se ogrejemo, višek uživanja pa je pogled na venec sveže zasneženih gora: od Julijcev do Kamniško - Savinjskih Alp. Ob 16.20 stopimo v Ljubljani na vlak in pred šesto zvečer smo v Sevnici.

Veliko novega smo izvedeli!

Več posnetkov

Video:

RIBNICA

Mesto s 3.600 prebivalci (skupaj z bližnjo Hrovačo pa okroglimi 4000, občina okrog 10 tisoč) in središče istoimenske občine, ki leži na Ribniškem polju na jugovzhodu Slovenije, na ravnem svetu med vzpetinama Mala in Velika gora. Razprostira se ob obeh bregovih ponikalnice Bistrice z jedrom ob trški glavni ulici, kjer stojijo župnijska cerkev Župnije Ribnica, posvečena svetemu Štefanu, kmetijska zadruga, kulturni dom in različni lokali. Ob sosednjem bregu stoji grad Ribnica, ki je bil med drugo svetovno vojno požgan in kasneje delno obnovljen, zdaj je v njem muzej obrti. Ob robu naselja je železniška postaja na progi med Grosupljem in Kočevjem.

Ribnica naj bi bila prvič omenjena leta 1082, ko naj bi se Katarina Žovneška poročila s Turjačanom Konradom in za doto prinesla ribniško graščino. Ta letnica je sporna, prva zanesljiva omemba Ribnice sega v leto 1220, ko to področje obvladuje fevdalna rodbina Turjačanov, in sicer kot gospostvo Rewenicz. Leta 1263, pod Ortenburžani, se omenja grad kot Castrum Reiuenz, v srednjem veku pa se ime ponemči, in najdemo Ribnico kot Reiffnitz. Intenzivneje se je začela širiti po letu 1962, ko je postala sedež razširjene občine. Status mesta je Ribnica dobila šele leta 2006.

V leto 1492 datira listina cesarja Friderika III., s katero so prebivalci dobili pravico do prodajanja pridelkov, živine in domačih izdelkov. Tako imenovani krošnjarski patent je privilegij, s katerim je dodelil kočevskim in ribniškim kmetom pravico do prostega trgovanja z žitom, platnom in doma izdelano robo po deželah v svojem cesarstvu. S tem so izdelki ali »roba« prestopili hišni prag. Razvilo se je krošnjarstvo - potujoča trgovina s krošnjo na ramenih, pozneje s konji in vozovi, s kolesom in avtomobilom. Tu so tudi temelji za izdelovanje znamenite ribniške suhe robe. Pomembnejše gospodarske dejavnosti v kraju so zdaj poleg obrti še predelava lesa in izdelava stavbnega pohištva ter kovinarstvo. Tradicijo obrtništva predstavlja Ribniški sejem suhe robe in lončarstva, ki je znan v širšem slovenskem prostoru.

Leta 1220 se prvič omenja gospostvo Ribnica, Ribniški grad pa leta 1263. Zgrajen je bil po vsej verjetnosti že konec 11. ali v začetki 12. stoletja. Pozidali so ga njegovi prvi lastniki, ki so po do zdaj znanih podatkih Turjačani. V drugi polovici 15. stoletja so ga, zaradi turške nevarnosti, obzidali z mogočnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Grad je skozi svojo stoletno zgodovino menjal lastnike od Turjačanov, Ortenburžanov, Celjskih grofov, Habsburžanov, grofov Kislih, baronov Trilek, grofov Cobencl. Njegovi zadnji lastniki pa so bili Rudeži od leta 1810 do 1935. Tega leta je Anton Rudež mlajši grajski kompleks prodal državi Jugoslaviji, ki ga je uporabila za potrebe vojske. Usodo ribniškega grajskega kompleksa je najbolj zaznamovala druga svetovna vojna, saj je bil grad med vojno požgan in deloma uničen. Po vojni ni bilo interesa po celotni obnovi grajskega kompleksa, vendar je s  pomočjo arhitekta Cirila Tavčarja, nastala moderna simbolna zasnova, ki so jo domačini hitro posvojili.  Osrednjo stavbo – palacij so porušili, ohranili so le njen tloris. Obnovili so dva stolpa, ki so jih povezali z novim hodnikom. V teh prostorih je dobil svoje mesto ribniški muzej (1961) ter kavarna, ki jo je leta 1978 nadomestila poročna dvorana.  V sklopu prenove so v gradu dogradili letno gledališče, ki je še danes živo prizorišče dogodkov na prostem.  Že v okviru prvotne prenove  so  predvideli tudi Park kulturnikov, ki je bil realiziran leta 1982, ko so postavili obeležja 65 zaslužnim ribniškim rojakom. V osemdesetih letih 20. stoletja, ko so v Ribnici potekala vsakoletna likovna srečanja pa je v gradu dobila prostor tudi forma viva.

V Ribniški dolini imajo najbolj prepoznavno domačo obrt v slovenskem prostoru, suho robo in zaradi te obrti muzej lahko raziskuje svojevrsten način življenja, ki se odraža na različnih nivojih in v različnih obdobjih obstajanja ribniškega človeka. Suho robo delimo na deset panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa. Poleg suhorobarskih so kruh dajali Ribničanom tudi lončarski izdelki. Izdelovali so jih na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je igrača – konjiček, ki “v riti piska”. Ribničane so ljudje, s katerimi so se srečevali, vedno povezovali s humorjem, prebrisanostjo, razposajenostjo in podjetnostjo.

Javni zavod Rokodelski center Ribnica – zavod za rokodelstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost je bil ustanovljen leta 2010. Poslanstvo zavoda je trajna skrb za celostno ohranjanje in razvoj kulturne dediščine, ter njeno povezovanje s sodobnim ustvarjanjem, zbiranje, varovanje, dokumentiranje in preučevanje kulturne dediščine za prenos informacij javnosti o njenem pomenu nekdaj, danes in v prihodnosti, povezovanje kulturnih dejavnosti s turizmom in ostalimi panogami gospodarstva, izobraževanje in populariziranje domače in umetnostne obrti in sodobne likovne ustvarjalnosti.

Cerkev svetega Štefana stoji na mestu starodavne prednice, ki je bila večkrat porušena in prezidana. Prvotna ribniška župnijska cerkev je bila zgrajena vsaj okoli leta 1000, sočasno z njo verjetno tudi Ribniški grad. Več stavb, ki jih je poškodoval potres ali požar, sedanjo so gradili v letih 1866 - 1868, med drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana, pri obnovi je sodeloval tudi že ostareli Plečnik, kasneje je bilo potrebnih še veliko popravil zaradi vgrajenega neprimernega materiala glede na klimatske razmere. Sanacija še leta 1998. Ribniška župnijska cerkev je ena največjih cerkva v ljubljanski nadškofiji in Sloveniji. V dolžino meri 50 m, široka je 22 m in visoka v koru 17,6 m ter v ladji 20 m. Galeriji merita 30 x 5 m. Cerkev je sezidana v neoromanskem slogu. Oltarna slika svetega Štefana iz leta 1901 je delo znanega slovenskega impresionista Ivana Groharja.

Ljudje, povezani s krajem: Erika Žnidaršič, TV voditeljica in novinarka; Bojan Adamič (1912–1995), skladatelj, dirigent in aranžer; Stane Mancini (1931–2019), pevec zabavne in narodnozabavne glasbe, France Prešeren, slovenski pesnik in pravnik; Franc Mihelič, pevec in glasbenik, France Mihelič (1907–1998), slikar, grafik, ilustrator, akademik; Franja Bojc Bidovec (1913–1985), partizanska zdravnica; Majda Šilc, partizanka in narodna herojinja; doprsni kip se nahaja ob glavni cesti pri vrtcu Ribnica.

 

Kako je Ribnica dobila ime? (Hvala, Marjeta, za to povezavo!)

Ribniški grb

“Sedanja Ribniška dolina je bila nekoč ogromno jezero. V njem je bilo veliko rib – velikih in majhnih. Med njimi je živela tudi zlata ribica. Bila je krasotica. V Veliki gori pa je takrat živel velikan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe na jezero. Zlata ribica mu je pri lovu pomagala, s tem da je svetila. Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili k jezeru ponjo. Nekoč, ko so prišli zajemat, so z njo zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje, kjer je okamnela. Velikan se je zbudil iz spanja in je šel kot ponavadi lovit. Zlata ribica mu ni prišla svetit. Iskal jo je, a je ni našel. Tedaj se je strašno razjezil, lomil je stene in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovje. V jezeru so nastale velike rupe, kamor je odtekla voda. Jezero je tako izginilo, na dnu pa je ostalo mnogo rib. Iz vseh krajev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je ta kraj dobil ime – RIBNICA. V spomin na ta dogodek ima Ribnica še danes v svojem grbu ribo.”