Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Azori

Zbudim se ob petih in "uradujem" v kopalnici, potem pa k vadbi. Jedilnica še ni odprta, kaj pa zdaj? Kako do željenega atrija? Raziskujemo naprej po hodniku, najdemo še eno jedilnico in iz nje izhod v atrij. Štiri pol ure vadimo po metodi 1000 gibov doktorja Nikolaya Grishina, baje tudi nekateri v sobah, tistih, katerih okna gledajo na atrij in ne morejo preslišati navodil.

Ob pol osmih zajtrk, ob devetih odhod na avtobus. Bom dia - dobro jutro! Ampak napoved ni najboljša - celo dopoldne dež. Zato gremo najprej na plantažo ananasa, ki je za otok zelo pomemben, del njihove kulture. Kraljevi sadež je del kulinarike kot sadež, dodatek celo v krvavicah, marmeladah, likerju ..., tudi farmacija ga uporablja zaradi zdravilnih učinkovin na prebavni sistem. Arruda v naselju Fajã de Baixo blizu Ponte Delgade je bila ena prvih večjih plantaž na Azorih potem, ko so nasade pomarančevcev napadle bolezni. Danes je na otoku 6000 toplih gred ananasa. Če bi ga gojili zunaj, so za sadež potrebna tri leta, po nesreči so ugotovili, da lahko s posebno metodo dimljenja (kurjenje bananinih listov in sekancev) dosežejo, da rastline hitreje in vse ob istem času zacvetijo. Zdaj je potrebno za dozorevanje na posebni podlagi 18 do 24 mesecev. To je manjši sadež kot tisti iz Srednje Amerike, tega so v 18. stoletju pripeljali iz Južne Amerike.

Rastlinjaki so belo pobarvani, da se ne bi poleti preveč segreli, nekateri so že potrebni obnove, kar pa ni poceni. Imajo pa vedno še kakšno drugo rastlino v rezervi, če nastopi kakšna kriza: banane, marakuje, pasijonke ...

Augusto Arruda je dal postaviti spomenik ženski, ker so na plantažah ananasa delale izključno ženske: neporočene ali vdove; poročene so preživljali možje. Janez Levstik pove svoje izkušnje o gojenju ananasa v Afriki. Tam so jih pogosto škropili, na Azorih ni škodljivcev in ni treba škropiti. Tudi tobaka, čajevcev in kavinih grmov ne; banane pa je treba zalivati s škropivom zaradi podgan. Ananas je sicer trajnica in zraste tudi do dveh metrov, ampak potem so plodovi vse manjši in je samo še okrasna rastlina. Banana samo enkrat zacveti in rodi.

Sprehodimo se po plantaži, pokukamo v rastlinjake, potem pa v trgovini pokusimo še ananasov liker.

Spremljajo nas dežne kaplje in veter, ki maje mogočne veje bombaževca.

Vir posnetka.

Na krožišču vidimo zmajeva drevesa, ki so tu avtohtona. Tudi na Madeiri, Zelenortskih otokih, Kanarskih otokih, na Sokotri. Njihova rdeča smola je zdravilna, to so vedeli že Feničani (sveto drevo).

Vila Franco do Campo z okrog 12 tisoč prebivalci je bilo prvo glavno mesto na otoku, ustanovljeno v 15. stoletju (1440), zaradi katastrofe leta 1522 (potres in plaz s pet tisoč mrtvimi) postane središče Azorov vasica Ponta Delgada. Zavetnik mesta je nadangel Mihael (São Miguel Arcanjo v hebrejščini pomeni: "tisti, ki je kot bog"),

ogledamo si njegovo cerkev, ki je najstarejša na São Miguelu in ena najstarejših na Azorih. Zgrajena že v 15.stoletju, današnjo obliko dobi po potresu 1537. Orgle so iz 16. stoletja. Kip Jezusa, ki dela čudeže, so preselili v Ponta Delgado, kjer so zgradili samostan in so nune dobile zatočišče.

Nasproti cerkve stojita mestna hiša in najstarejša bolnišnica na Azorih iz leta 1483. Otok ima okrog 240 kilometrov obale, najlepše plaže so okoli Vile France in zaradi tega so tu zelo drage nepremičnine. Nad naseljem je vulkan Fogo, najmlajši vulkan na otoku.

Vir posnetka.

Blizu obale leži potopljeni vulkan, ki zgleda kot otoček. V sezoni vozijo ladjice nanj in omejeno število obiskovalcev na dan: 400. Morje je prodrlo v nekdanji krater in zdaj je mogoče v njem plavati. Znan je po tekmovanju v vratolomnih skokih s skale v vodo z višine 27 metrov (ženske 23).

Ob kavi je treba obvezno poskusiti lokalno specialiteto queijada (kejžada), prvotni recept izhaja od nun, glavne sestavine niso skrivnost (moka, jajca, sladkor, majhen košček mladega sira), posebnost je v malenkostih. Meni je ta sladica predvsem presladka. V hodniku si lahko ogledamo tudi postopek priprave.

Vožnja v Furnas je lahko ovirana zaradi zemeljskih plazov ali močnega vetra.

Mi nimamo težav in ustavimo se na parkirišču pri fumarolah - razpokah z vročo vodo in paro. V njih se kuha sedem do osem ur v vročih vrelcih (voda ima 90 do 98 stopinj) v kakšen meter globokih jamah naše kosilo - cozido: mešanica več vrst mesa in zelenjave (recept).

Najprej za pol ure obiščemo Parque da Grená, ki ima lepe poti skozi gozd lovorikovcev in japonskih ceder v naravnem okolju: malo vzpona, most preko vode, nad njim slap. Malo kaplja z drevja, malo pa tudi z našega čela. Vetrovke in pelerine res pridejo prav.

Dva posnetka Nevenke Vahtar.

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Okrog enih smo naročeni v nekdanjem casinoju iz leta 1935, ki je zdaj restavracija. Velika dvorana s poslikavami na stenah in velikim okroglimi mizami. Najprej nam postrežejo z zelenjavno juho iz nasekljanega listnatega ohrovta, krompirja in klobase, potem pa cozido, toliko ga je, da ne moremo vsega pojesti. Tudi s črnim in belim vinom se moramo zelo potruditi. Za posladek je slasten kolut ananasa, potem pa še kava. Cena kosila je že všteta v programu.

Furnas je trenutno najbolj nevarno območje na Azorih, najbolj vulkansko aktivno. 1500 prebivalcev pa še vedno živi tu. Pred približno sto tisoč leti je nastal krater sedem krat pet kilometrov, zraven je še manjši, ki je štiri krat pet. Stene kraterja so tudi do 500 metrov visoke, z njih padajo številni slapovi. V nekdanjem kraterju je tudi jezero, v katerem pa kopanje ni dovoljeno, ker so v njem vroči vrelci. Kmalu po naselitvi leta 1440 v okolici so poročali o potresih in oblakih dima, v Furnasu so prve stalne naselitve šele v začetku 16. stoletja. Leta 1630 jih je presenetil močan eksploziven izbruh vulkana; skoraj vsi, ki so tam živeli, so izgubili življenje (okrog 200). Uporni in vztrajni so se po desetih letih spet tam naselili zaradi rodovitne zemlje. Je pa tu tudi največ dežja na otoku, mi smo ga bili deležni sorazmerno malo, le v Parque da Grená. Napravijo samostan jezuitov in se začnejo ukvarjati s čebelarstvom (med in vosek). Vinogradi, borovnice, pšenica, koruza, fižol, bob, danes yam: na otokih so zelo značilni določeni pasovi, na kateri višini kaj uspeva. Ogrožali so jih tudi alžirski pirati, tako je bila dokonča poselitev šele konec 18. stoletja. Polagoma začnejo graditi počitniške hiše, Furnas zaslovi kot prestižne toplice. Skozi naselje teče tudi vroča reka, ki pa je prevroča za kopanje. Kot zanimivost opazimo iz avtobusa tudi na streho obrnjeno hišo.

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Sprehodimo se po naselju, namenjeni smo v botanični vrt (eden največjih in najlepših v Evopi) v Furnasu Park Terra Nostra, ki so ga generacije treh družin (Hickling, Praia, Bensaude) razširile z dveh na dvanajst hektarov in pol ter oblikovale z mednarodnimi vrtnarji. Največ je napravila zadnja družina. Thomas Hickling iz Bostona je prišel sem kot konzul, se tu naselil, zgradil leta 1775 počitniško hišico in začel saditi rastline. Ena izmed glavnih atrakcij Parka je bazen z naravno svetlo rjavo termalno vodo s temperaturo okrog 35 do 38 stopinj, ki je bogata z železom. Zgradil ga je Thomas Hickling pred svojo vilo leta 1780, leta 1935 so ga povečali. Obkroža ga venec aravkarij. Po kopanju se je potrebno temeljito stuširati in kopalke oprati ali zavreči. Park prenavljajo: manjši bazenčki so trenutno zaprti, garderobe in stranišča pa so v kontejnerjih. Pri vhodu se čudimo 250 let staremu drevesu - božično novozelandsko drevo je to. Barva vode v bazenu ni posebno privlačna, ampak nekateri se gredo kopat. Drugi raziskujemo park: raznobarvne salvije, velika zbirka kamelij, drevored ginkov, palme in lotosi ob reki, nasad yama ... Dogovorjeni čas mine kot bi mignil, vreme pa nam je popoldne tudi naklonjeno: ne dežuje več.

Nejc dobi navdih:

Ulala, kako je lušno blo. Ulala, kako je v Furnasu lepo!

Ulala, tam, kjer rožice cveto. Ulala, se v vroči vodi kopamo.

Vrata v pekel - tu se najbolj kadi, včasih so tu testirali čarovnice in čarovnike, danes kuhajo koruzo. Furnas (forno - "pečica") je najbolj aktiven vulkan in najbolj aktivno vulkansko potresno področje na Azorih. Na voljo so tudi štiri različne mineralne vode, ki si jih lahko zastonj natočiš. Priporočajo pa pitje največ dva deci na dan.

Z razgledišča Miradouro Pico do Ferro naj bi videli največji vulkanski krater na Azorih, to je Furnas, videti pa je bilo mogoče samo meglo.

V sobi je treba še malo malicati, potem pa v pritličju hotela najdemo velik dnevni prostor in dovolj velike mize za igranje kart. Okrog desetih zvečer pa je treba iti počivat.

Kava s posladkom, liker, ananas, Furnas že čaka nestrpno na nas.

Vroče meglice in parka kar dva; voda za kopat, v pekel se da. Gremo v daljine ...