Po kratkem, ampak krepčilnem spancu, se z Miro zbudiva v oblačen dan.
Kontrolirava ga s pogledom skozi okno na staro cerkev, vmes pa je kar prometna ozka ulica. Na stopnicah pred cerkvijo se zbirajo mladi, ki obiskujejo glasbeno šolo v stavbi zraven. Tu stoji tudi spomenik Luisa Vaz de Camõesa, portugalskega narodnega pesnika iz 16. stoletja, ki sicer z Azori nima neposredne povezave. Živel je zelo razburljivo življenje, bil prenovitelj portugalskega jezika, zelo veliko je potoval,
zato je v našem hotelu, ki se po njem imenuje, veliko starih upodobitev jadrnic.
Zajtrk je od na voljo od pol osmih do desetih, ampak mi "navalimo" takoj na začetku.
Iz jedilnice vodi izhod v "patio" - atrij, ki je deloma pod vedrim nebom in takoj ugotovim, da bo to primeren kraj za vadbo po metodi 1000 gibov v naslednjih dneh.
Odhod je ob devetih in dovolj časa imamo, da pripravimo vse za dež, veter in morebitno sonce. Imava res veliko sobo z udobnima posteljama, pisalno mizo, stolom, naslonjačem, televizorjem; v vmesnem prostoru je še velika omara, miza s stolom, klopca za prtljago in hladilnik. Tudi kopalnica je velika s kadjo, umivalnikom, bidejem in straniščem. Dovolj tople vode in čiste brisače.
Avtobus nas pride iskat na postajališče nekaj sto metrov od hotela, kjer ustavljajo tudi avtobusi javnega prometa in številni turistični, ker je v okolici veliko hotelov. Vozimo se vzdolž pristanišča, mimo glavnega trga in Trdnjave svetega Blaža za obrambo pred pirati iz 16. stoletja. Zapustimo stari del Ponta Delgade. ki ima 30 do 40 tisoč prebivalcev (širše območje celo 120 tisoč), otok São Miguel šteje 140 tisoč prebivalcev na površini 744,6 km² (63,54 krat 15,6 km), vsi azorski otoki 240 tisoč. Najvišji vrh Azorov na otoku Pico je visok 2351 metrov (tudi najvišja gora na Portugalskem), toliko kvadratnih kilometrov znaša tudi površina vseh devetih naseljenih otokov (ter manjših otočkov), ki so do 600 kilometrov narazen. Ime so dobili po ujedi kanji.
Že je tu letališče s stezami ob morju, potem pa začnemo spoznavati, da je to res "Zeleni otok": zeleni pašniki z mejami iz trsa (za zaščito pred vetrom), kjer so krave celo leto na prostem; njive pobrane koruze in pšenice, ki je pravkar vzklila, polja krompirja, sladkega krompirja in yama,
Do pred deset tisoč leti sta bila to dva otoka, potem ju izbruh vulkana poveže. Za začetek poselitve štejejo leto 1440, ko so se sem naselili kmetje iz okolice Lizbone (južnega dela Portugalske) in Madeire, potem pa sledijo Francozi, Nizozemci ... V kriznih časih je bilo veliko izseljevanja, podeželje se še vedno prazni, veliko je izseljencev v Združenih državah in Kanadi. Na starost se vračajo, zgradijo velike hiše, ki pa so večji del leta prazne. Če se vrnejo mlajši, z zasluženim denarjem odprejo lokale ali organizirajo taksi službo. Po obdobju covida je veliko priseljencev iz različnih držav, tudi slovenska skupnost je velika - predvsem zaradi podnebja in občutka varnosti pred okužbo.
Šofer Pedro nas varno vozi po dobrih, a ozkih cestah, avtobus je udoben z dobrim ozvočenjem. Vozimo se mimo nekdanjih opazovalnic za kite, ki so danes lepo urejena razgledišča. Danes z vožnjami na oglede kitov na Azorih zaslužijo več kot včasih s samim lovom nanje.
Povzpnemo se okrog sto metrov visoko po lepo urejeni in označeni poti (vzdržujejo komunalni delavci) med raznolikim zelenjem
in neverjetno velikimi modrimi cvetovi slaka.
Kdor se ni hotel vzpenjati, se je sprehodil do svetilnika iz leta 1901, največjega in drugega najstarejšega na Azorih, katerega žarek sega 50 kilometrov daleč.
Z roba kraterja imamo spet razgled na vasico Mosteiros in na zeleni krater.
Po kosilu se sprehodimo po naselju, kjer naletimo še na prvotna bivališča - lesene barake na kolih in pri zidanih hišah na značilne široke dimnike.
Večina hiš ima pri vhodu svojega zavetnika na ploščicah z modro ročno poslikavo (ažuleji - arabski izvor).
Jezeri Sete Cidades svoje barve dolgujeta solzam princese in pastirja. Mlada princesa, hči kralja te začarane dežele, je med sprehodom po podeželju srečala pastirja, s katerim se je začela vsak dan pogovarjati. Noro sta se zaljubila. Ker je to vedel, je oče, ki je že načrtoval poroko svoje hčerke s princem iz sosednjega kraljestva, princesi prepovedal nadaljnja srečanja s pastirjem in ji omogočil le še zadnje srečanje. Na robu kraterja sta mlada princesa, katere oči so bile modre, in pastir, ki je imel zelene oči, tako jokala, da sta ustvarila zeleno in modro jezero. Princesa je jokalo bolj, zato je njeno jezero večje. Pravzaprav manjše zeleno jezero odseva le barvo gostega rastlinja, ki ga obdaja, modro pa ob lepih vremenskih dneh odseva modrino neba.
Jezeri sta privlačni za kopanje, surfanje, vožnje s čolni; okolica pa za pohodništvo, gorsko kolesarstvo, piknike. Okrog so ohranjeni ostanki gozdov avtohtonega lovorikovca (do 30 metrov visoka drevesa), ki so ga že skoraj izsekali, zdaj pa je zaščiten. Veliko je tudi drevesnih praproti. Včasih so bili tu bučni glasbeni festivali, letos so se naravovarstveniki uprli in zdaj imajo manjšega, bolj umirjenega.
Ustavimo se na mostu med obema jezeroma,
potem pa se začnemo vzpenjati na razgledišče Cerrado das Freiras s pogledom na obe jezeri in naselje, pa še na Jezero Santiago (Lagoa de Santiago).
Veliko je belih hortenzij, tudi na poti proti sedmerim jezerom.
Od sedmih jezer obiščemo samo Jezero Rasa (Lagoa Rasa), potem se obrnemo. Od tu je potekal prvi vodovod za Ponte Delgado po bazaltnih poteh. Ostanki akvadukta so preraščeni z mahom.
Z razgledišča se nam odpre še pogled na morje, potem pa se vrnemo v Ponte Delgado, kamor prispemo okrog šestih zvečer.
Jezero eno, pa dve in pa tri; do sedem sem štela, še se dobi.
Toplice in kraterji: zeleno je vse; rože in mah še, jih cedre krase. Gremo v daljine ...
Nas veter masira in dež nas hladi, v megli megleni uživamo vsi.
Hrana odlična energijo nam da, pijača ta prava še svoje doda. Gremo v daljine ...
Nejc da idejo:
Princeska, pastirček na sprehod sta šla, jokala od tuge močno sta oba.
Zeleno in modro zdaj jezeri sta, vprašanje, kdo jokal za druga je vsa. Gremo v daljine ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar