Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Azori

Vstajanje ob običajni uri, pred zajtrkom še vadba. Tokrat so prva vrata v atrij zaklenjena, najdemo pa druga, ki niso.

Zaradi visokih valov odpade ogled kitov in delfinov, na ogled mesta, ki ima kot občina 120 tisoč prebivalcev (ožje območje 30 do 40), krenemo ob pol desetih. Vodič Nejc nas vodi po ozkih ulicah starega dela, pokaže trgovino znanih sirov in drugih delikates z Azorov. Veliko je grafitov,

eden izmed njih prikazuje kita v naravni velikosti. V stari kavarni strežejo značilno domačo hrano: školjke lapas (v bistvu so to polži), klobase, krvavice z ananasom, pivo Special. Tu so še tudi ostanki mestnega obzidja.

Na glavnem trgu so vrata, do sem je segalo pristanišče, okrog poslovne stavbe, v glavnem v lasti Judov, ki so v 18. stoletju pribežali iz Portugalske pred inkvizicijo. Gonçalo Velho Cabral je imel pomembno vlogo pri odkrivanju Azorov in ima tu svoj kip.

Cerkev svetega Sebastjana (São Sebastião) je glavna, osrednja cerkev prvega zavetnika Azorov, potem pa so dodali še Mihaela (São Miguel). Ponta Delgada je bila tretja naselbina na otoku za prvo naselbino Povoação, potem Vila Franca. Po katastrofi v Vili Franco Manuel I da Ponti Delgadi status mesta v 16. stoletju, takrat zgradijo kapelico svetega Sebastjana, ki jo potem dograjujejo. Predstavlja vse: od atlantske gotike do arabskega arhitekturnega sloga Mavrov, stila Manuela I, ki je več kot barok. Iz bazalta so oblikovali vse, kar ponazarja pomorsko velesilo, zraven pa bel apnenec, leseni stropi.

Blizu cerkve je trgovina s konzervami, kjer kakšna stane tudi sto evrov.

Pred Mestno hišo, hišo plemiškega trgovca iz 18. stoletja s stolpom, stoji kip nadangela Mihaela, obkrožen z bazenčkom vode. S stolpa z najstarejšim zvonom na Azorih iz 16. stoletja so služabniki opazovali, kdaj je prihajala kakšna ladja. Ob prihodu so šli hitro nabirat pomaranče in limone ter jih ugodno prodali po kos zavite v koruzno ličkanje. S to trgovino je Ponta Delgada najbolj obogatela, potem pa je plesen vse skupaj uničila. Začeli so gojiti tobak, ananas in čaj. Na tem področju je kar 15 bank na kupu, davčna oaza.

Na trgu Vasco da Gama so pošta, carinarnica, Ministrstvo za obrambo, glavna borza, vodnjak z Venero. Na obali nad pomolom za prodajo rib je znana restavracija Gajbica sardin (Cais da Sardinha).

Blizu je trdnjava svetega Blaža (Forte de São Brás), zdaj vojaški muzej. Zanimiv je tudi zgodovinski in etnografski muzej Museu Carlos Machado, ki je nastal iz privatne zbirke.

Spomenik emigrantom, ki so šli s trebuhom za kruhom, predvsem za časa diktature Salazarja, je zelo realističen. Na Azorih je bil upor leta 1974, s katerim so dobili delno osamosvojitev 1976. Takrat so ljudje prvič začeli prihajati nazaj, začela se je tudi denacionalizacija.

Na trgu 5. oktobra, nekdanjem Frančiškanskem trgu (Campo de São Francisco), stoji nekdanja prva bolnišnica, zraven Cerkev svetega Jožefa (Igreja de São José) iz 16. stoletja, ki so jo gradili 60 let in je največja cerkev na Azorih.

Foto: Vinko Šeško.

V bližnjem parku se čudimo mogočnemu staremu božičnemu novozelandskemu drevesu.

Cerkev Sveti Kristus od čudežev (Santuário do Senhor Santo Cristo dos Milagres): podobo Jezusa so nune prestavile iz Vile France, kjer niso bile zaščitene, v samostan Ponta Delgado. Ob tem je tudi glavna nuna ozdravela in začeli so verjeti v čudeže. Obiskovali so jo bogati in vsak je prinesel nek dar, zdaj je to najbolj okrašena podoba na Portugalskem. Slike Jezusa pa prebivalce spremljajo povsod, imajo jih doma, vzamejo jih s sabo, če emigrirajo.

Azuleji (ažuleji) prikazujejo gradnjo in zgodbe, te modro (kasneje tudi druge barve) poslikane ploščice so originalno iz Mezopotamije in z Mavri pridejo na Portugalsko. Baročni oltar je bogato okrašen. Sicer pa je v mestu 28 cerkva. Na klopci na vrtu samostana z napisom Upanje se je ustrelil pesnik in mislec Antero Tarquínio de Quental, po katerem se imenuje knjižnica in park zraven.

Vlada Azorov je razdeljena na treh otokih, v Ponta Delgadi je samo en del. V 19. stoletju so uredili kanalizacijo, tržnice, parke z rastlinami iz vseh kontinentov. Na Azorih so pustili svoj pečat tudi portugalski in francoski priseljenci.

Foto:Vinko Šeško.

Nadaljujemo ogled po ozkih ulicah starega mesta, ki so pogosto krašene s slikovitim tlakom.

Cerkev svete Lucije (Santa Lucia): v 16. stoletju je deklica iz bogate družine začela izgubljati vid. Priporočili so se sveti Luciji in obljubili, da bo oče sezidal kapelo na najdražjem področju. Ko je bila gotova, je deklica spregledala. Ljudje so tu zelo verni in marsikdo obišče cerkev vsak dan: moli, prosi, razmišlja.

Foto: Nevenka Vahtar.

Pri parku Antero Tarquínio de Quental je bila prva univerza (jezuiti), zdaj je tu knjižnica.

Na nekdanjem samostanu svetega Andreja (Convento de Santo André) vidimo značilnosti mudéjarskega (mudeharskega) stila, ki so ga prinesli Mavri: leseni zasloni preko oken, da se ne vidi, kdo gleda skozi okno.

Mimo 70 let starega gledališča (Teatro Micaelense) za 1000 obiskovalcev (kopija večjega v Lizboni), ki je tudi kulturni center s kongresno dvorano, se sprehodimo še do tržnice, ki je okrnjena zaradi prenove in samo v garažnih prostorih, je pa vseeno slikovita.

Po ogledu imamo prosto: v lokalu pojemo okusno juho, na prostem v parku (Antero Tarquínio de Quental) uživamo na soncu ob kavici, Ker je muzej ob ponedeljkih zaprt, gremo iskat botanični vrt. Ponta Delgada ima kar tri: Jardim Botânico José do Canto (s predsedniško palačo), Jardim Botânico António Borges in Jardim Padre Sena Freitas. Varnostnik prvega nam pove, da imajo ob ponedeljkih zaprto, za tretjega se ne izrazi prav pohvalno, priporoča nam drugega, opiše pot nekaj sto metrov, pri iskanju pa nam pomaga še prijazna študentka.

Jardim Botânico António Borges nas preseneti z raznolikostjo zasaditev, starimi drevesi, tajanstveno globeljo, jezerci ... Zasaditi ga je dal bogati meščan Borges konec 19. stoletja. Od leta 1957 pripada občini Ponta Delgada in je od takrat ostal prostor za rekreacijo in prosti čas s prostim javnim dostopom. Površina obsega dva kvadratna kilometra in pol in užitek se je sprehajati pod palmami, velikim evkaliptosom, ob bambusih ...

Najbolj se čudimo ogromnemu fikusu z velikimi podpornimi koreninami, razveseli pa nas tudi božična zvezda, ki je pravo drevo. Nerodno je le, da v parku ni javnih toalet, sicer pa je dovolj grmovja in tudi primerno gosto je.

Skozi mesto se vračamo proti pristanišču, kjer se nas v lokalu šest naje s pico za 15 evrov in zalije s pivom po tri evre, pomarančni sok stane pa dva evra in pol.