15 nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na vlaku ob 8.37 za Celje,
tam pa se nam pridruži še ena popotnica.
Z zanimanjem spremljamo kraje ob poti: Teharje, Štore, posebno nam je všeč Kompole, potem pa se dvignemo do slikovitega Šentjanža z ruševinami gradu in veliko cerkvijo. Lepo postrani se polagoma dvignemo do Svetine na višini 683 metrov. Že dvakrat je bila po oceni Turistične zveze Slovenije najlepša hribovska vas v Sloveniji s pečatom gostoljubnosti.
njen kip z Jezusom (oba sta oblečena v rahlo belo tkanino) nosijo v procesiji.
Spustimo se proti pokopališču, ki je zelo lepo vzdrževano,
in obudimo spomin na Almo Karlin ob grobu z belimi kamenčki.
Ko se vračamo, se nam odpre lep pogled na vas in Dom na Svetini, nekdanji Dom Alme Karlin.
Občudujemo razgled proti vzhodu in zahodu, potem pa koračimo po cesti proti Celjski koči. Razveseli nas razcvetena drnulja,
pogled nazaj na Svetino,
poljana kronic pod cesto,
malo dlje pa zaslutimo cvetočo reso pod skalo Srebotnika.
Na koncu nas pričaka presenečenje: Koča je proti pričakovanju odprta, strežejo tople in hladne napitke, za pod zob pa pice in nekaj porcij ciganskega golaža.
V Celju počakamo na mednarodni vlak iz Budimpešte ob 15.14, ki nima zamude; v Zidanem Mostu prestopimo na tistega iz Beljaka, ki nas v Sevnico pripelje z minimalno zamudo okrog četrte ure.
VSE SE JE IZTEKLO CELO BOLJE, KOT SMO NAČRTOVALI!
Svetina je vaško
naselje in sedež krajevne skupnosti Svetina v Občini Štore z okrog 100 prebivalci.
V vasi stoji božjepotna župnijska cerkev Marije Snežne s konca 15.
stoletja (pred letom 1475), ki je reprezentančna taborska stavba z
osmerokotnim zvonikom in obrambnim stolpom. Valvazor jo pripisuje Celjskim grofom,
vse več dejstev pa kaže na to, da je Cerkev po vrnitvi iz turškega ujetništva dokončal
in opremil kranjski deželni glavar in upravitelj celjske dediščine Andrej
Hohenwarter. Na oboku prezbiterija so poznogotske freske, oprema pa je
baročna iz 18. stoletja. Najdragocenejša v verskem in umetniškem smislu je
plastika Marije Snežne. Na zunanjosti Cerkve zlahka opazimo obrambne
elemente – strelne line. Tu je sedež župnije Marije Snežne v celjski škofiji.
V bližini Marijine cerkve stoji Kapela Svetega Križa iz 15. stoletja
(pred letom 1480, kasneje večkrat predelana), v kateri so med nedavno obnovo
prav tako odkrili freske, ki pa še niso bile strokovno raziskane. Kip
Križanega je bil prvotno v Cerkvi Marije Snežne in je bil izdelan pred
letom 1475. Naj bi bil delavnice mojstra Bolfganga in je eden redkih primerov
srednjeveške plastike na slovenskem.
Na vaškem pokopališču sta pokopani Alma Karlin, svetovna
popotnica in etnografinja, ter njena prijateljica Thea Schreiber Gammelin.
Vasica Svetina na 683 metrih nadmorske višine, ki že od 15.
stoletja kraljuje na širokem sedlu med Ramanco in Velikim Vrhom nad Štorami,
velja za najlepšo slovensko hribovsko vasico (že dvakrat izbrana). Prgišče hiš,
nekaj toplarjev, mogočna romarska Cerkev Marije Snežne in manjša Cerkev svetega
Križa ter neverjetni razgled na okoliške griče vse od Kuma do Boča.
Izvor imena sega v
poganske čase. Ime izhaja iz staroslovanskega boga Svetovita, ki so ga
naši predniki častili v tukajšnjih 'šentoščevih' gajih. Zato se glavni praznik
na Svetini, ko obhajamo praznovanje v čast Mariji Snežni, še danes imenuje
'šentoščeva' nedelja. Praznujemo jo prvo nedeljo v avgustu. Svetina oziroma
Svetje, kot vasi pravijo domačini, še danes velja za starodavno svetišče, ki je
priljubljena tako med romarji kot planinci, kolesarji in pohodniki.
Svetino so od starodavnih poganskih prebivalcev "podedovali" celjski
grofje, ki so imeli na Svetini svojo pristavo. Kot Swetein je omenjena leta
1403, prve pisne omembe kraja Suvetina segajo v leto 1480, ko
Svetino prvič omenjajo celjski urbarji. Takrat so zgradili tudi romarsko cerkev
Marije Snežne, ki obvladuje vas in okolico. Njena posebnost je poleg
osemkotnega zvonika in obrambnega stolpa s strelnimi linami tudi neometana
fasada cerkve. Poleg te veličastne poznogotske cerkve so postavili še eno
manjšo – Cerkev svete Ane oziroma sv. Križa, kot se danes imenuje, ki naj bi
bila namenjena delavcem pristave celjskih grofov v vasi.
Osrednjo zanimivost vasi predstavlja Marijina cerkev in okrog cerkve
kroži nekaj legend.
-Ko je zidar vdelal zadnji kamen v cerkveni zid, je v daljavo zalučal
kladivo in na kraj, kamor je priletelo, so postavili cerkev. To je bilo v
Završah pri Grobelnem, kjer tako stoji cerkev svetega Vida.
-Druga legenda pa govori o skritem jezeru pod štorom pri izviru nekega
studenca.
-Zidarjem so se prikazovale zlate ribice, ki jih imeli za zajtrk. Ko so
zidarji nekoč delali na Marijin praznik, so se ribe poskrile v zemljo.
-Legenda o neposrečenem pleskarskem podvigu pa pravi, da se omet na
cerkvi nikakor noče prijeti. Menda naj bi Marija zidarju celo zapovedala, da
hoče imeti temno, nepobeljeno cerkev, ki je Turki ne bi mogli opaziti.
Pot 23000 korakov je
krožna etnološko - naravoslovna učna pot. Speljana je okoli hribovske vasi
Svetina. Ime je dobila po številu korakov, ki jih obiskovalec na tej poti
naredi. Bila je narejena z namenom ozaveščanja ljudi o pomenu zgodovine in
pomembnosti ohranjanja narave, predvsem za mlade generacije. Pot poteka po
gozdnih poteh, travnikih in deloma tudi po cestah. Je lahka pohodniška pot, ki
jo lahko ob zmerni hoji prehodimo v 4 urah. Na poti se seznanimo z zgodovino
vasi Svetina ter njenimi etnološkimi posebnostmi. Prav tako ob poti najdemo
preko 40 vrst dreves in grmovnic, med njimi tudi nekatere zavarovane, kot so:
tisa, navadna bodika, navadni netresk, širokolistna lobodika, ... Pot je
označena s smernimi tablami, znak poti pa je stopinja oziroma odtis bose noge,
ki je bele barve.
ALMA KARLIN
Svetina je povsem očarala (moj najljubši kraj na svetu) tudi svetovno
popotnico, raziskovalko in pisateljico Almo Karlin (1889–1950), ki je na
vaškem pokopališču tudi pokopana. Neverjetno avanturistična in neustrašna
intelektualka je v osmih letih videla ves svet in se v zadnjih letih svojega
burnega življenja odločila ustaliti pod Celjskim gradom, od koder se je po
drugi svetovni vojni s švedsko prijateljico angleškega rodu Theo Schreiber
Gammelin preselila v Pečovnik. Tu je do smrti leta 1950 živela v majhni koči
sredi gozda. Njena prijateljica – sicer sestrična angleške kraljice Elizabete
II., nezakonska hči angleškega vojvode in italijanske plemkinje, ki je
odraščala v Nemčiji – je tukaj živela do svoje smrti leta 1988. Obe sta
pokopani na Svetini. Kočo v Pečovniku so pred kratkim popolnoma obnovili in
opremili s fotografijami pustolovske Alme Karlin in njene duše dvojčice, ki je
bila sicer slikarka in njena velika zaščitnica. Vsako leto oktobra Turistično
društvo na Svetini organizira Almine dneve, ki so posvečeni potopisom, druženju
in promociji Almine literature.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Alma_Maksimiljana_Karlin
Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin, svetovna popotnica slovenskega
rodu, pisateljica, pesnica in zbirateljica, * 12. oktober 1889, Celje, +14.
januar 1950, Pečovnik pri Celju.
Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin se je rodila Slovencema, očetu
Jakobu Karlinu, ki je bil major avstro-ogrske vojske, in materi Vilibaldi,
učiteljici na celjski dekliški šoli. Med počitnicami je občutila nekaj v
trebuhu, šla je k zdravniku in ga prosila, da bi to spravil ven in jo pozdravil
do začetka šolskega leta. V šali je rekel, da bo ta samo prišlo ven – rodila se
je Alma. Oče Jakob je umrl leta 1898 zaradi jetike, ko je imela osem let. Rodila
se je z okvaro oči in ohromljeno levo polovico telesa. Mati jo je
vodila na boleča razgibavanja, ki jih je potrpežljivo prestala samo, da bi
lahko šla študirat v London. Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je
tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni
govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko (le pogovorno). V družini so
govorili nemško. Zgodaj je pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa
za učenje tujih jezikov.
Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je leta 1909 odšla v London
študirat jezike. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino,
italijanščino, norveščino, danščino, ruščino in španščino.
V začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, se je morala umakniti na
Švedsko in Norveško, ker je bila kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu
nezaželena. Leta 1918 se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje
jezike, dozorela pa je tudi odločitev za potovanje okoli sveta. Iz
prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito eriko, ki jo je
spremljala do konca življenja. Na pot se je pripravljala tako, da je vadila v
slikanju in se dodatno učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in
zoologije.
24. novembra 1919 je že
odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1928. Po dolgem čakanju je
dobila vizo za Japonsko. V tem času je prepotovala velik del sveta in med
drugim obiskala Južno Ameriko in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske
otoke, Avstralijo, Novo Zelandijo in Jugovzhodna Azija. O svojem potovanju in
doživetjih (spolna nadlegovanja) je pisala v različnih časopisih in revijah,
med drugim tudi v glasilu celjskih Nemcev Cillier Zeitung, v nemška časopisa
Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe. Bila je dolgoletna zbirateljica.
Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov
(nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v
Pokrajinskem muzeju v Celju). Njena zadnja postaja na potovanju pa je bila
Indija, od koder se je koncem leta 1927 vrnila v Celje. O potovanju je tudi
predavala.
Njeno ime pomeni 'duša' in ga je dobila zaradi svoje drobne
postave in krhkega izgleda. Visoka je bila le 1,50 cm in težka 40 kg, vedno pa
elegantno oblečena. Ko so jo ujeli ljudožerci, so se posvetovali, kaj z njo. Na
koncu so ugotovili, da so to same kosti in primerna za v kotel.
Po zasedbi Jugoslavije 1941 je bila aretirana in predvidena za
izgon v Srbijo in naprej v taborišče Dachau, vendar so jo po posredovanju
vplivnih nemških prijateljev izpustili. Kot znana nasprotnica nacizma se je v
strahu pred gestapom avgusta 1944 odpravila v partizane. Upala je, da bo s
pomočjo partizanov prišla do Angležev. Vendar ji z osvobojenega ozemlja v Beli
krajini partija kljub bolezni ni dovolila k Angležem v Italijo, saj je bila
hkrati antinacistka in antikomunistka. Partizani so jo spustili le v Dalmacijo,
od koder se je po končani vojni vrnila v Celje.
Umrla je zaradi tuberkuloze in raka na dojki 14. januarja 1950 v
zidanici v Pečovniku 44, kjer je zadnja leta v bornih razmerah preživela s
prijateljico na duhovni ravni slikarko Theo Schreiber Gammelin
(1906–1988). Na njeno željo jo je Thea pokopala na Svetini nad Štorami, tudi
sama je pokopana tam. 20 let pred 2. svetovno vojno sta preživeli skupaj v
Celju (bolj sami za sebe: Alma odrezava, Tea bolj komunikativna), potem še do
leta 1950 na Pečovniku. Ves čas sta vzbujali pozornost zaradi svoje pojave in
obnašanja.
V zadnjih letih je zanimanje za to svetovno popotnico in pisateljico vse
večje.
Opus Alme Ide Wilibalde Maximiliane Karlin po do sedaj zbranih podatkih
obsega štiriindvajset objavljenih knjig, več kot štirideset proznih del
novel, črtic, člankov, pesmi (ohranjene so v rokopisu), notnih
zapisov ter risb. Pisala je v nemščini, nekatere članke je pisala v
angleščini za angleško govoreča področja. Najpomembnejša dela - potopise,
romane, etnološka ter teozofska dela je izdala v prvem desetletju po vrnitvi s
poti, od leta 1928 do leta 1938, 22 njenih knjig so med letoma 1921 in
1937 izdali pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici.
Nekatere izmed teh dvaindvajsetih knjig so tudi ponatisnili (troje njenih
najpomembnejših popotniških knjig je takrat doseglo naklado 80.000 izvodov) in
jih prevedli v angleščino, francoščino in finščino. Ta dela so doživela velik
odmev v Srednji Evropi, zelo obiskana pa so bila tudi njena številna javna
predavanja. Nekatere njene knjige sta ilustrirala celjski slikar Avgust
Friderik Seebacher in Thea Schreiber Gamelin.
O medvojnem času je Karlinova sproti delala zapiske, ki jih je
zbrala v tri zaokrožena besedila: Der Transport, Der Kampf mit dem
Ortsgruppenführer Ewald Wrentschur in Bei den Partisanen. Objavljena so bila
leta 2007 samo v slovenskem prevodu pod naslovom Moji zgubljeni topoli.
Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin je s svojim književnim delovanjem
prevzela tudi švedsko pisateljico in nobelovo nagrajenko Selmo Lagerlöf.
Leta 2009 je nastal igrani dokumentarni film o njenem življenju z
naslovom Alma M. Karlin: Samotno potovanje. Karlinovo je upodobila igralka
Veronika Drolc, film pa je režirala Marta Frelih. Leta 2015 je Jakob Klemenčič
po scenariju Marijana Pušavca narisal strip Alma M. Karlin: Svetovljanka
iz province: Življenjepis v stripu.
Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa
se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je
treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča
livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del. (Pod košatim očesom)
Romani: Malik
(roman), 1932, Samotno potovanje, 1969, Roman o potopu celine, 1936, Moj mali
Kitajec: roman iz Kitajske, 1921, Mistika Južnega morja, I. del Polinezija, II.
del Melanezija-Mikronezija, 1931, Nabobova stranska žena, 1937
Novele: Mala Siamka,
1937, Najmlajši vnuk častitljivega I Čaa: novela iz Kitajske, 1948, O Joni San:
Japonske novele, 2006
Zgodbe: Kupa
pozabljenja: dve zgodbi, 1938, Zmaji in duhovi, 1996, Mala pomlad: tri zgodbe,
1937, Mesečeve solze: zgodba iz Peruja, 1935, Štiri dekleta v vetru usode:
Zgodba z Južnega morja, 1936,1939, 1943, Svetlikanje v mraku, 1999
Potopisi: Doživeti
svet, 2006
Dramska dela: Kringhausenčani:
drama v treh dejanjih, 1918
Druga dela: Kot ujetnica pri lovcih na glavo na Novi Gvineji, 1960, Modri mesec, 1997, Smrtonosni trn, 2006, Angel na zemlji, 1998, Doživeti svet, 2006, Urok Južnega morja: tragedija neke žene (Im Banne der Sudsee) 1930 , prevod Celje, Mohorjeva družba, 1996 (COBISS), Into-Yo-Intec, 1934, Popotne skice, 1997, Pod košatim očesom, 1938, Moji zgubljeni topoli, 2007 (trpljenje v drugi svetovni vojni!)
Viri: spletne strani, informativne table, razlaga v Pokrajinskem muzeju Celje
Ni komentarjev:
Objavite komentar