Medvode, Zbiljsko jezero in Stari grad Smlednik - 7. 2. 2024

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se odpravlja na vlak ob 8.08 proti Ljubljani. 15 nas je in najdemo prostor v vagonu brez kupejev, kjer se pogovorimo o programu. V Ljubljani ujamemo avtobus ob desetih, sicer pa so avtobusni prevozi do Medvod res pogosti. 

Medvode ležijo ob sotočju Sore in Save, zanimivo je, da obe reki nastaneta iz dveh vodotokov: Selška in Poljanska Sora ter Sava Bohinjka in Sava Dolinka. Ima okrog 5.500 prebivalcev in je sedež občine. Njena zgodovina sega v prazgodovino: pri gradnji hidroelektrarne so našli bronasto sekiro. Tu je ležala pomembna rimska naselbina, z izgradnjo mostu v 15. stoletju, sploh pa z železnico, se je razmahnila industrija.

Soro prečkamo po mostu, ki je zaprt za promet, in pogledujemo proti sotočju obeh rek. 

Takoj na levi ob reki najdemo prijetno Kavarno 4 mačke. Prileže se kavica in klepet, 

potem pa se ob slikoviti Knjižnici sprehodimo po Galeriji na prostem, kjer razstavlja Viki Grošelj posnetke iz Nepala. 

Zavijemo levo in najdemo spominske plošče z Obrazi sotočja: zaenkrat sta predstavljena dva zaslužna občana:  dr. Branislava Sušnik in Jakob Aljaž. 

Posnetek Marte Brežan.

Preko Save vodi zanimiv most za pešce in kolesarje Medvoški lok iz leta 2022 in tu je lepo mesto za skupinsko fotografiranje.

Natakarica iz Kavarne 4 mačke nam zatrdi, da moramo za lokalni avtobus za Vodice nazaj na avtobusno postajališče ob glavni cesti, tam pa zaman čakamo to številko 30 z odhodom ob 11.20. Prijazne domačinke nam prepozno razložijo, da moramo nazaj preko Sore, mimo Kavarne 4 mačke in tržnice, pa Mercatorjeve trgovine, skozi podhod in na Donovo cesto. Na voznem redu pa piše samo Medvode nič o tem, kje je postajališče. 

Kaj hočemo, do Zbiljskega jezera se odpravimo peš.

Vir: https://www.deos.si/medvode/ .

Vir: https://www.finance.si/finance/prvi-epilog-afere-zbiljski-gaj/a/356216 .

Ob cesti na levi strani opazimo velik Center starejših, zraven pa veliko skupino hiš. Spomnimo se, da je to Zbiljski gaj, znan po nepremičninski aferi: v letih 2000 - 2003 je podjetje MEBLES zgradilo ta Center, v nakup pa je ponudilo še 150 hiš. Nekaj kupcev je dobilo hiše in jih vpisalo v zemljiško knjigo, potem pa je šlo podjetje v stečaj in ljudje so izgubili okrog 121 milijonov prihrankov. Nekateri odgovorni so bili kaznovani pogojno, potem je pa še to zastaralo.

Ustavimo se v naselju Zbilje ob jezeru, ki je nastalo leta 1953 kot akumulacija za Hidroelektrarno Medvode, takrat so ga polnili dva dni. Dolgo je pet kilometrov, široko 250 metrov in ima površino 69 hektarov. Je priljubljena izletniška točka za uživanje in različne športne panoge. Največja zanimivost pa so labodi grbci, tudi 200 jih je lahko, ker se zaradi toplejšega vremena ne selijo več toliko. Pari teh ptic, ki z razprtimi perutmi merijo v širino skoraj dva metra, so si navadno zvesti celo življenje, njihovi mladiči pa so najprej umazano rjave barve in šele kasneje dobijo bleščečo belo barvo perja. Na posebnem mestu so pripravljene vrečke koruze po en evro (vsako leto dve do tri tone), tudi mi jo kupimo in krmimo labode, race in črne liske, ki pa niso race, ampak tukalice, sorodnice velikega žerjava. 

Kakšni kontrasti: veliki beli labodi in male črne liske!

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Sprehodimo se naprej ob jezeru, 

si ogledamo galerijo fotografij na prostem, potem pa smo že dovolj lačni za malico v Pizzeriji Sedmica. Vsak delavnik ponujajo osem vrst malic po 7,90, juha in solata sta zraven, tudi pri vampih. Mi smo si naročili po telefonu že dopoldne, da ne bi ostali lačni. 

Ko se okrepčamo, hodimo naprej proti mostu, 

prečkamo Savo in na hribu desno že vidimo Stari grad Smlednik nad naseljem Smlednik s Cerkvijo svetega Urha, na levi pa naselje Valburga z Dvorcem Lazarini. Več o obeh gradovih pod videom.

Tri udeleženke se odločijo, da se bodo vračale in na postajališču v bližini šole počakajo na lokalni avtobus linije 30 Vodice  - Medvode, ostalih dvanajst pa nadaljujemo pot v Smlednik (okrog 600 prebivalcev) in potem po Kalvariji navkreber. 

Teh 14 kapelic je dal zgraditi baron Franc Smledniški leta 1772, v 19. in 20 stoletju so jih obnovili, nazadnje pa še leta 2001 in zdaj poslikave kar sijejo v toplih barvah. Baron je pogodbo o nakupu zemljišča od domačina Jeraja deloma napisal v slovenskem jeziku, verjetno je to ena prvih pogodb v domačem in ne nemškem jeziku. Počasi se vzpenjamo vse do treh velikih križev, naprej pa nas vodi široka makadamska cesta. Nekateri uberejo bližnjico strmo v breg 

in hitro dosežejo utrjene ruševine starega gradu. 

Pogledi se nam odpirajo proti Hrašam in Hraškim bajerjem, Šmarni gori, Zbiljskemu jezeru in Smledniku ..., gore pa se sramežljivo odevajo v meglo.

Nimamo časa, da bi se okrepčali v prijaznem lokalu, mudi se nam v dolino. 

Na avtobusnem postajališču ob spomeniku kmečkim uporom le malo dezinficiramo suha grla, avtobus ob 16.12 pa nas odpelje v Medvode. Tam vidimo, kje je to postajališče za lokalce in bi imeli linijo 25 naprej za Ljubljano, mi pa se odločimo za sprehod do postajališča ob glavni cesti, kjer imamo v petnajstih minutah kar tri avtobuse za naše glavno mesto. Čakamo le nekaj minut in že pripelje tisti iz Škofje Loke.

Regionalni vlak ob 17.35 za Dobovo sicer stoji skoraj v Polju, nas pa brez problemov pripelje v Sevnico okrog sedmih zvečer.

Vreme? Napoved ni bila najboljša, vendar nas prve dežne kapljice dosežejo šele v Sevnici.

Pravljica o Gradu.
Več posnetkov

Video:

Stari grad Smlednik

Grad po zasnovi in gradbenem razvoju v najčistejši obliki predstavlja srednje velik srednjeveški grad v osrednji Sloveniji iz 12. stoletja. Grad je danes lepa razgledna točka, v preteklosti pa je služil kot razgledni stolp pred osvajalci ozemelj. Tu mimo je potekala tudi pomembna tovorniška pot iz Savinjskega proti Italiji. Z gradu je vidna Šmarna gora, na zahodu Lubnik, Ratitovec in Julijske Alpe s Triglavom, na severu Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, na jugozahodu pa Polhograjsko hribovje. Grad je bil zgrajen v romanskem slogu z namenom varovanja pred osvajalci. Sestavljala sta ga samostojni obrambni stolp in obrambni jarek. Obnovljen in spremenjen je bil v gotskem obdobju, kasneje pa po potresu leta 1511, ko so v renesančnem stilu dozidali bivalne prostore in obrambne stolpe. Grad so obnavljali do leta 1610 in je lep primer razvoja srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji. Grad je zamenjal več lastnikov, za prvega velja Ulrich Smledniški (Wdalricus de Fledinich), Celjski grofje in Habsburžani. Od leta 1695 je bil lastnik Janez Adam, plemič Pernburg, pozneje baron Flödnich, njegovo rodbino so leta 1795 nasledili baroni Lazzariniji.

Dvorec Lazarini   

Razkošni dvorec Lazarini, spomenik lokalnega pomena, je največji razcvet in razkošno podobo pridobil v času barona Franca Smledniškega. Ker v sedemnajstem stoletju ni bilo več zunanje nevarnosti, so graščaki smledniški Stari grad opustili in na mestu grajske pristave, v ravnini v Valburgi, zgradili novo graščino, dvorec v renesančnem slogu, ki je sedanjo podobo dobil v času, ko je bil v lasti barona Franca Smledniškega (18. stoletje). V viteški dvorani in kapeli so znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela. Na freskah v viteški dvorani so upodobljene štiri skupine antičnih bogov, ki predstavljajo letne čase. Družina Smledniških se je zaradi velikih gradbenih del na dvorcu in Kalvariji zadolžila in je morala zato posest leta 1795 prodati. S tem se je končalo pomembno, več sto let trajajoče obdobje baronov Smledniških. Graščino in posest so kupili baroni Lazariniji in v njihovi lasti je graščina še danes. Velika sprememba je prišla z drugo svetovno vojno, ko so dvorec zaplenili, na srečo nova oblast graščine ni prepustila propadu, temveč je v njem najprej uredila dom za vojne sirote, kasneje pa vzgojni zavod in osnovno šolo. Graščino in posest so kupili baroni Lazariniji in v njihovi lasti je graščina še danes. Izhajajo iz Italije, med njimi je tudi baron Franc Lazarini, kemik, univ. prof. in avtor več knjig, mdr. srednješolskih učbenikov. Očeta so 1943 likvidirali, mati po vojni učila na Blanci, tu je začel šolanje, potem v Krškem, Poljanska gimnazija. Uspešen kemik, proti usmerjenemu izobraževanju. Rodbini Lazarini je, zlasti zaradi izjemnega zavzemanja Evgenije Lazarini, uspelo doseči razveljavitev protipravne odločbe o zaplembi dvorca in posesti Smlednik. Širša rodbina se je pričela ukvarjati z obnovo dvorca Smlednik, dr. Lazarini pa tudi z rehabilitacijo svoje rodbine. Njegovo življenje pa je bilo nenadoma prekinjeno 27. decembra 1991, ko je v nepojasnjenih okoliščinah v fakultetnem laboratoriju dobil hude opekline in kljub izjemnemu trudu zdravnikov 8. januarja 1992 v ljubljanskem kliničnem centru umrl, star 51 let. Pokopan je v družinski grobnici v Smledniku. Dvorec je v privatni lasti in ga ni mogoče obiskati, baje propada.