Ob 7.33 nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica stopi na vlak proti Ljubljani, v Zidanem Mostu prestopimo in se zapeljemo do Železniške postaje Ponikva, ki je v bistvu v naselju Hotunje. Skoraj devet je že in prijala bi kakšna kavica. Od lani poznamo v bližini okrepčevalnico,
tudi natakarica se nas spomni in hitro postreže s prijazno besedo in dobro kavo.
Preko železnice in potoka Slomščica se napotimo, potem pa navkreber po urejeni pešpoti proti naselju Ponikva (okrog 500 prebivalcev).
Cerkev stoji na zemljišču, ki je bil del velike posesti, ki jo je v začetku 18. stoletja kupil Štefan Novak, praded Antona Martina Slomška. Na njegovi zemlji je že stala kapela svetega Ožbalta iz 15. stoletja. Dal jo je povečati in opremiti v baročnem slogu. Okrog cerkve je njegov pravnuk blaženi Anton Martin Slomšek (slovenski škof, pesnik in pisatelj,1800 - 1862), ki se je rodil v zaselku Slom, pasel očetovo čredo. Stopnice, ki vodijo v zvonik, so mu bile prva prižnica, da je z nje drugim pastirjem obnavljal nagovor, ki ga je slišal pri nedeljski sveti maši. Kasneje se je kot študent in duhovnik tu rad ustavil in molil. Stavba datira v leta 1735 oziroma 1736 in je bila leta 1856 predelana. Na jug orientirano cerkev sestavljajo ladja s kapelo, zvonik in enako širok prezbiterij. Oprema je večinoma baročna iz 19. stoletja.
Cerkev je na lepem razgledišču, ob njej je posajena lipa, na informativni tabli je poleg opisa tudi besedilo Slomškove pesmi: Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo ... Takoj zapojemo prvo kitico,
ko se oziramo na Ponikvo in naokrog. Slavica pa poskrbi za dezinfekcijo, da se ne bi prehladili.
se nam pa kljub temu nasmiha veliko lepih primerkov.
V lokalu pri trgovini se odžejamo,
Lep in dobro izkoriščen dan!
PONIKVA (vir: Wikipedija)
Naselje leži na odprtem, večinoma zakraselem slemenu, vzhodno nad železniško progo, speljano po dolini potoka Slomščice. Železniško postajo Ponikva so odprli leta 1845. Slovenski škof, pesnik in pisatelj, blaženi Anton Martin Slomšek je bil rojen v bližnjem zaselku Slom, ki spada pod vas Uniše.
O poselitvi območja današnje Ponikve že v mlajši kameni dobi - neolitiku, dokazuje najdba kamnite sekire v Slatini, ki jo hrani Pokrajinski muzej v Celju. Ponikva spada med najstarejše poseljene kraje na slovenskem Štajerskem, naselje se prvič omenja leta 1203. Ponikovski gospodje se omenjajo v 13. stoletju. Stara cerkev svetega Martina se kot župnijska omenja že leta 1263. Župnija Ponikva je nekdaj obsegala območje sedanje šmarske dekanije. Ponikva je sprva spadala pod Oglejski patriarhat, od leta 1494 pa pod kolegialni kapitelj v Novem Mestu. Leta 1787 je župnija pripadla Lavantinski škofiji. Sedanja mogočna cerkvena stavba je iz prve polovice 18. stoletja. Skozi ves srednji vek so naselja in zaselki celjskega območja doživljali mnoge naravne nesreče, bolezni, pustošenja ter poplave, tudi naravne ujme, kot so kobilice. V letih 1644-46 je razsajala kuga. Od nje in od rdeče griže je umrlo 152 ljudi, od osepnic pa 43. Danes so ohranjena kužna znamenja v Serževici in Ponkvici. Ponikva je dvakrat pogorela 1768 in 1782. Začel je goreti leseni farovž in tako je zgorela dragocena dokumentacija o zgodovini cerkve. Pri požaru je zgorela vsa vas, razen dveh hiš na koncu vasi. Preko Ponikve so trikrat divjali Turki. Leta 1473 so se Turki, vračajoči s Koroške, razdelili pri Slovenj Gradcu v dve skupini in ena je šla preko Slovenskih Konjic in tudi Ponikve. Obe skupini sta prenočili pod Rifnikom. Ponovno so šli preko Ponikve v letih 1492 in 1529. V časih turške nevarnosti so župnijsko cerkev obdali s taborskim obzidjem s štirimi stolpi. Obzidje so odstranili šele sedi 19. stoletja.
Graščina Ponikva. Prvotni lastniki graščine so bili gospodje s Ponikve, omenjeni že 1197-1213. Že takrat je bila graščina središče večjega gospodarstva. Pozneje so se posestniki menjavali. Leta 1493 je pripadla graščina v last celjskim grofom. Po izumrtju Celjskih, postane graščina last Habsburžanov, ki so imeli tu do 1585 svoj deželnoknežji urad. Leta 1635 so graščino, ki je bila obdana z obzidjem in jarkom, razdejali uporni kmetje. Leta 1836 postane upravnik graščine polkovnik Viktor Guggenthall, ki je začel razprodajati zemljo. Graščini je dozidal še eno nadstropje, zgradil na desni strani sodnijo z zapori. Njegov sin Aleksander je graščino leta 1876 prodal in se preselil v novozgrajeno sodnijo, ki jo je imenoval vila Rosenau. Zadnja lastnica graščine Ana Ernestina Auffarth je umrla leta 1944. Graščina je leta 1947 pogorela. Vilo Rosenau je kupil gostilničar Štefan Gobec in v njej danes živijo njegovi potomci.
Politično in upravno je bila Ponikva po odpravi podložništva z zakonom iz leta 1862 krajna občina. Imela je svojega župana, dva svetovalca in šestnajst odbornikov, razdeljene na tri volilne razrede. Vsak razred je volil po šest mož in namestnike. Do leta 1848 so bili po davčnih okolicah krajni sodniki, ki so pomagali gospodi v gradu in na Blagovni. Morali so gledati, da so ceste popravljali, skrbeli so za red in varnost. Pomagali so loviti za vojaščino godne mladeniče, ki so se skrivali pred naborom. Predlagali so mladeniče za odkup vojaščine. Dvakrat tedensko so delali obhode. Sodnija je bila tudi v Šmarju, vrhovna oblast pa okrajno glavarstvo v Celju. Na vasi je bila orožna postaja s štrasmojstrom in dvema orožnikoma. Postaja je bila od leta 1880 naprej. Občina je morala iz davkov vzdrževati šolo, cerkev, farovž. Sedež občine je bil v graščini. Leta 1900 je štela občina 2690 prebivalcev, 630 gospodinjstev, 19 vasi. Zanimiva je sestava prebivalstva: 2582 kmetov, 2 duhovnika, 4 učitelji, 1 tajnik občine, 1 poštna upraviteljica, 3 orožniki, 1 sluga, 14 čuvajev, 6 zidarjev, 3 tesarji, 5 mežnarjev, 4 kovači, 10 šivilj. Med obema vojnama je bila Ponikva sedež istoimenske občine. Po drugi svetovni vojni so bili najprej formirani KLO Ponikva, Hotunje in Dolga gora. Nato se je KLO Dolga gora razformiral in priključil delno k Ponikvi, delno pa k Ločam in Sladki Gori. Leta 1955 je bila občina razformirana, danes je Ponikva ena izmed 10 krajevnih skupnosti občine Šentjur. Ozemlje meri 33,1 km2, ima pet vaških skupnosti in 16 vasi, ter šteje 2370 prebivalcev.
Večina prebivalcev je danes zaposlena v industriji, prometu ter storitvenih dejavnostih v Šentjurju in Celju, nekateri tudi na železnici. V okolici je razvito kmetijstvo, zlasti živinoreja in sadjarstvo, v manjši meri tudi vinogradništvo.
Začetek šolanja na Ponikvi sega v leto 1786. Šola je bila enorazrednica – trivialka. V trivialki je bilo v začetku 35 – 40 otrok. Učitelji so bili plačani delno v naturalijah, čisti dohodki so znašali 150 gld. Pouk je potekal v kaplaniji. Učitelji so morali opravljati še delo organista. Vzporedno z redno državno šolo v nemškem jeziku je uspešno delovala Nedeljska šola v slovenskem jeziku, ki jo je ustanovil in vodil kaplan Jakob Prašnikar. Učenci so se najprej učili branja in pisanja v slovenskem jeziku, šele nato so jih poučevali tudi nemščine. Bila je brezplačna in je delovala ob nedeljah in praznikih, obiskovali pa so jo lahko tudi starejši, ki še niso znali pisati in brati. Nedeljsko šolo je obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, ki se je izkazal kot zelo marljiv učenec. V letu 1811 so se lotili gradnje prve šolske stavbe na Ponikvi. Pouk v njej se je pričel 27. februarja 1812. Za nadzornika je bil imenovan Jakob Prašnikar, učitelj pa je postal Janez Nepomuk Zweck iz Slovenskih Konjic. Med leti 1812 in 1814 je trivialko v novi šolski stavbi obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, nato pa šolanje nadaljeval na celjski glavni šoli. Med leti 1828 in 1832 je trivialko na Ponikvi obiskoval tudi Blaž Kocen. Novo šolsko poslopje s štirimi velikimi razredi so zgradili 1898. leta na Gmajni. Mešana ljudska šola se je imenovala – tako kot mnoge šole po Štajerskem – “Jubilejna ljudska šola Franca Jožefa I.”. Tako je postala štirirazrednica in leta 1921 je prerasla v šestrazrednico. Poleg moških učiteljev sta ves čas svojega učiteljevanja učili prvi učiteljici: Marija Kregar (40 let) in Fani Vošnjak (36 let). Med obema vojnama je bil šolski upravitelj rojak iz Primorske Franjo Bole, ki je s svojo družino, nečakom Brankom Boličem in učiteljem Primorcem Ljudevitom Komarjem na široko odprl šolo za kmetijski pouk, kulturno prosvetno delo, Telovadno društvo Sokol, Društvo kmečkih fantov in deklet (DKFiD), tamburaški zbor, in iniciral izgradnjo vodovoda. Ljudevit Komar je zaslužen za otvoritev železniške postaje Lipoglav, ki se je v 70. letih preteklega stoletja preimenovala v postajališče Dolga Gora. Novembra 1937 je upravljanje šole prevzel Jože Kincl, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v celjskem Starem piskru. Po nemški zasedbi, 15. aprila 1941, je Ponikvo vodil nemški župan Albert Prohaska. V šolo so prišli nemški učitelji. Med drugo svetovno vojno so Nemci leta 1941 uničili dragoceno šolsko knjižnico Blaža Kocena. Po II. svetovni vojni so učenci iz 6. razrednice šli po 4. razredu v Poljčane ali Šentjur, če so nameravali študirati naprej. Leta 1961 je postala OŠ popolna osemletka z razrednim in predmetnim poukom. Šolski okoliš “16 vasi” se je razširil s pripojitvijo Dolge gore, tako da je bilo več paralelk v posameznih razredih. Največje število otrok je bilo 332, danes jih je samo še okoli 250. Leta 1974, 20. junija, je potres šolo poškodoval in namesto nje je bila s sredstvi ljubljanskih občin v enem letu zgrajena moderna nova šola, poimenovano po kartografu Blažu Kocenu. Po tridesetih letih je novem tisočletju prostorska stiska narekovala izgradnjo nove šole, ki je pričela delovati v šolskem letu 2007.
Cerkev svetega Martina je župnijska cerkev župnije Ponikva. Stoji na vzhodnem robu trškega naselja Ponikva, v občini Šentjur pri Celju. Sedanja cerkev svetega Martina na Ponikvi stoji na mestu, kjer je prvotno stala stara romanska pražupnijska cerkev, prvič omenjena 1236 kot sedež pražupnije, prav tako posvečena svetemu Martinu. Staro cerkev so leta 1732 podrli in na njenem mestu med leti 1732 in 1737 zgradili cerkev v renesančnem slogu, na določenih mestih s sledovi rokokoja, z bogato baročno opremo iz delavnice mojstrov Mersijev oziroma Jurija Mersi. Pozidana je bila v času delovanja župnika Martina Georga Jurešiča. Cerkev je posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems. Arhitekt je bil Jožef Hoffer. Notranjščino je leta 1890 s freskami poslikal Jakob Brollo. Gre za dokaj mogočno cerkev saj v dolžino znaša 35 metrov, v višino 18 metrov. Višina kupole se dviga do 16,45 metra, strop pa do višine 12,22 m; zvonik pa sega do mogočnih 50 metrov. Izjemno impozantna je monumentalna prižnica, ki so jo izdelali v sloviti kiparski delavnici Mersijev. V središču osrednjega oltarja je sveti Martin z ostalimi svetniki. Oltar je bil obnovljen na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Najstarejši del cerkve je kapela Marije sedem žalosti iz leta 1733, ki so jo koristili za bogoslužje, ko se je cerkev šele gradila. Cerkev razpolaga med drugim z dvemi ciboriji iz 18. stoletja in s tako imenovanim „Slomškovim kelihom" iz čistega srebra, ki ga je cerkvi daroval, ko je postal škof, ter tudi relikvija svetega križa, vdelana v kristal. Velike cerkvene orgle mojstra Leonharda Ebnerja so bile postavljene leta 1857 in kasneje obnovljene, a so bile v začetku 21. stoletja nadomeščene z novimi. Med cerkveno opremo je zanimiva še zakristijska omara iz leta 1740 in križev pot iz leta 1859. V cerkvi so leta 1912 položili novi tlak in pri tem zaprli majhno cerkveno grobnico pod prezbiterijem cerkve. Cerkev je prvotno imela štiri zvonove, posvečene moškim in ženskam, ki jih je 24. junija 1851 krstil sam Anton Martin Slomšek, ki pa so jih med prvo svetovno vojno pretopili za potrebe vojske. V času turških vpadov je bilo leta 1491 zgrajeno dvofazno taborsko obzidje okoli cerkve. s štirimi vogalnimi stolpi, od katerih so ostanki dveh še vidni. Taborsko obzidje je bilo odstranjeno leta 1850. Pri arheoloških raziskavah okoli cerkve in tabornega obzidja je bilo odkrito veliko število skeletnih grobov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar