Trinajst nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica za vlak proti Zagrebu ob 9.35. Euronight iz Züricha ima 14 minut zamude in kot navadno ima tri spalnike, en ležalnik in dva vagona s kupeji, ki so zaradi veliko prtljage precej polni. Kljub temu najdemo sedeže, do Zagreba pridobimo še več zamude,
ampak srečno prispemo na cilj.
Kar takoj se osvežimo s kavico na veliki in veličastni postaji Glavnega kolodvora. Potem pa počasi mimo spomenika kralja Tomislava, Umetniškega paviljona na Strossmayerjev trg, kjer nas že pozdravi prvi kip Ivana Meštrovića. Na Zrinjevcu se spomnimo družine Zrinjski, pa tudi tega, kakšen je bil včasih Donji grad.
To je še posebno vidno pri katedrali. Na reliefnem prikazu si ogledamo tloris mesta, potem pa se povzpnemo na Kaptol.
Zdaj pa na Gornji grad mimo spomenika svetega Jurija z zmajem
in skozi Kamenita vrata s slavno Marijino sliko. Ne spregledamo stare lekarne, v kateri naj bi delal pra pravnuk Danteja,
Kljub delom se sprehodimo po ploščadi pri Kovićevih dvorih, da ujamemo razgled na del Zagreba. Potem pa je na vrsti glavni dogodek: ogled retrospektivne razstave Ivana Meštrovića na treh etažah in v dvorišču.
Lepo zasnovana postavitev po tematiki v določenih prostorih, pred njimi pa opis življenja in dela tega velikana kiparstva. Kar veliko časa se pomudimo pri določenih kipih,
potem pa še fotografija za spomin na dvorišču.
Zunaj nam prija sveži zrak, čeprav je občasno veter le premočan.
Mimo Stolpa Lotrščak in zgornje postaje vzpenjače se napotimo mimo ostankov starega dela mesta Gradac, se spustimo do vhoda v Tunel Grič in hrib prečkamo še pod zemljo.
Malo smo že utrujeni, tudi želodec se že oglaša in Slaščičarna Vincek je pravo mesto za sladkanje in počitek. Zunaj se v tem času znoči, ampak mi se ne damo: gremo še na Cvetni trg, potem pa do gledališča (Hrvatsko narodno kazalište), kjer se ob delu Zdenac života poslovimo od Meštrovića.
Vlak Euronight stoji pripravljen na prvem tiru že pred sedmo uro, odpelje pa točno ob 19.38. Bili bi točni, če ne bi do Dobove neštetokrat stali, v Sevnico prispemo šele nekaj po deveti uri. Dobro smo izkoristili več kot dvanajst ur.
Svetovno znani kipar in arhitekt je bil rojen leta 1883 v Vrpolju (Slavonija), kjer so bili njegovi starši na sezonskem delu. Mati, ki je bila sicer nepismena, sinu pa je posredovala bogastvo narodnega blaga, ga je povila v bivalnem vagonu, po nekaterih podatkih celo v hlevu. Svojo mladost je preživljal v kraju Otavice pri Drnišu (Dalmatinska Zagora) in kot pastir rezljal kipce in kazal svojo nadarjenost. Oče je bil kamnosek, sin se je z dvanajstimi leti sam in z očetovo pomočjo naučil pisati in brati. Kasneje se je šel učit h kamnoseku v Split. Ljudje iz Drniša in lastnik rudnika so mu plačali šolanje na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, kjer je študiral kiparstvo in arhitekturo, ni pa diplomiral. Leta 1905 je imel prvo razstavo, takrat se je tudi poročil s slikarko hrvaškega porekla Židinjo Ružo, ki mu je veliko pomagala pri vzponu. Postaja uspešen in znan: ob boku z Rodinom in Klimtom. Osvojil je Pariz, Beograd, Benetke, Rim; bil je tudi politično aktiven in si prizadeval za združitev Južnih Slovanov. Kralj Aleksander mu je celo ponudil mesto predsednika vlade. Njegove razstave so vzbujale zanimanje za južnoslovansko kulturo. Med obema vojnama je živel in delal v Zagrebu, predaval, tudi spoznal drugo ljubezen svojega življenja Olgo. Z njo je imel štiri otroke: Marta je umrla pri 25-tih letih, Tvrdko je napravil samomor (z očetom se nista najbolje razumela), Marija je umrla pred nekaj leti, Mate pa še živi. Z ženo sta ostala prijatelja, edini problem je bil, da nista imela otrok, ki si jih je Meštrović zelo želel. Obe ženski sta v Zagrebu živeli celo v sosednjih hišah. Na Mejah pri Splitu je zgradil palačo za poletno bivanje, ki je zdaj galerija. Pomembno delo iz tega obdobja je tudi mavzolej Račićev v Cavtatu.
Med drugo svetovno vojno je zavrnil Hitlerjevo povabilo, ustaši so ga zaprli in nekaj minut pred izvršitvijo smrtne kazni ga je rešil telefonski klic nemškega general in posredovanje kardinala Alojzija Stepinca. Umaknil se je v Italijo in Švico.
Po drugi svetovni vojni se je preselil v Združene države Amerike, predaval na univerzi Siracuse in potem Notre Dame. Ker ni imel formalne izobrazbe, so celo spremenili statut ustanove, da so ga lahko namestili.
V Jugoslavijo se je vrnil za kratek čas leta 1959 pod pogojem, da mu omogočijo srečanje s Stepincem. Osem dni je preživel s Titom na Brionih, ni pa želel ostati, da ne bi njegove slave izkoristili v politične namene. Veliko svojih del je podaril državi, da jih je rešil propada.
Umrl je leta 1962 v Indiani (ZDA), pokopan pa je v družinski grobnici v Otavicah.
Bil je lep človek, sicer samo 153 centimetrov visok, z velikimi rokami in močnimi prsti. Sramežljiv, naiven glede poslov. Delal je hitro in do konca svojega življenja. Pred smrtjo se ni spovedal, češ, da ni nič grešil.
Glede na več kot tri tisoč skulptur in njihovo izraznost ter kvaliteto ni dvoma, da je Ivan Meštrović eden najpomembnejših umetnikov vseh časov.
Povzeto po podatkih Wikipedie in YouTube filmih.
ZAGREB
Zagreb: glavno mesto Hrvaške, največje hrvaško mesto z okoli 800 tisoč prebivalci (https://sl.wikipedia.org/wiki/Zagreb. Glavni kolodvor Zagreb: mogočno poslopje, ki so ga gradili od leta 1890 do 1892 v neoklasicističnem stilu, je dolgo 186 metrov in pol. Spomenik kralja Tomislava – domnevno prvega hrvaškega kralja iz desetega stoletja. Vse, kar je danes Donji grad, do Trga bana Jelačića predmestje Zagreba s polji, kmetijami, železniška postaja pa daleč od centra, da ne bi motila meščanov. Prevoz do središča mesta je potekal s kočijami, na Gornji grad pa z vzpenjačo ali peš po 82 stopnicah. To področje so pozidali konec 19. stoletja ali v začetku 20. stoletja. V bližini je mogočna stavba Hotela Esplanade, ki so jo zgradili leta 1925 za goste vlaka Orient Express, ki je vozil od Pariza do Istanbula od leta 1883, kasneje tudi med drugimi evropskimi mesti. Trenutno razmišljajo o oživitvi. Kralj Tomislav je bil prvi hrvaški kralj; v desetem, enajstem stoletju so Hrvati imeli že svoje kralje. Konec enajstega stoletja je verjetno ubit zadnji in Hrvaška stopi v zvezo z Madžarsko, kasneje z Avstrijo in postane del Habsburške monarhije. Zato so stavbe zelo podobne tistim na Dunaju (tudi v Ljubljani) in tu so celo posneli film kot, da je Dunaj, ker je bilo to ceneje. Tudi sicer Zagreb rad tekmuje z Dunajem: uspeli so s sejmom v adventu. Trikrat zaporedoma so imeli najboljši advent v Evropi, vložili so veliko sredstev in mesto je skoraj bankrotiralo. Trg kralja Tomislava je v tem času posebno lep z drsališčem med vodometi. Umetniški paviljon je bil v Budimpešti: 1896 je bila tam velika svetovna razstava in to je bil hrvaški paviljon. Jekleno konstrukcijo in stekleno streho s kupolo so prenesli v Zagreb, zgradili opečne zidove in danes so tu različne razstave. Posebnost je naravna svetloba skozi stekleno streho. Ta in še več drugih zgradb je obarvano rumeno: v Avstro-ogrski je bil tak predpis za zgradbe v državni lasti. Zaradi poškodb v potresu 2020 so jo pred kratkim renovirali, veliko muzejev pa je še vedno zaprtih zaradi obnove. K sreči se je potres zgodil v času zapore zaradi covida, ljudje so bili doma, čeprav je bila nedelja, niso šli v cerkve, ki so bile sicer zelo poškodovane, umrlo je eno dekle, lahko pa bi bilo veliko več poškodovanih in umrlih.
Na Strossmayerjevem trgu smo pozorni na galerijo starih mojstrov. Strossmayer je bil škof v 19. stoletju, ki je osnoval Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti, ker je bila že takrat živa ideje o tem, da bi se Južni Slovani združili. Z bratom sta bila dvojčka: Josip in Juraj, eden od njiju je kot dojenček umrl. Ker niso vedeli, kateri, so preživelega poimenovali z obema imenoma, kar v tistih časih ni bilo v navadi. Bil je tudi mecen, donator umetnikom. Njegov spomenik je delo Ivana Meštrovića (učenec Augusta Rodina) in malo spominja na Misleca. V Zagrebu je še veliko njegovih del, zanimivo pa je tudi to, da je bil dlje časa v Združenih državah Amerike, kjer je predaval kiparstvo. Ker sam ni nikoli diplomiral, izobraževali so ga doma, so morali zaradi njega spremeniti statut ustanove. Sicer pa že njegov priimek kaže na to, da je bil mojster (meštar). Poleg njega je bil znani hrvaški kipar tudi Antun Augustinčić, katerega spomenik kmečkemu uporu smo videli v Gornji Stubici.
Naslednji lepi park je Zrinjevac, ki je dobil ime po vplivni
hrvaški plemiški družini Zrinski (14. do 17. stoletje). Na tem mestu je bila
včasih živinorejska kmetija židovske družine in oni so z mesom preskrbovali
delavce, ki so gradili Sueški kanal. Ko so delno donirali, delno prodali zemljo
občini Zagreb, so želeli imeti v parku Glasbeni paviljon, ki je še vedno aktiven,
sploh v času adventa in ob nedeljah dopoldne, ko so tu promenadni koncerti.
Konec 19. stoletja so urbanistično uredili Donji grad z zelenimi površinami v
obliki nekakšne podkve: niz osem trgov in parkov. Za Zrinjevac niso izbrali
avtohtonih vrst dreves na Hrvaškem, uvozili so platane iz Trsta. Tu je tudi
Arheološki muzej, ki je po medmuzejski zamenjavi z muzejem v Egiptu dobil
mumijo in nepričakovano z njo edini zapis etruščanske pisave na svetu, ki ga še
niso dešifrirali. Fontano je oblikoval Herman Bolle, avtor mnogih zgradb
v Zagrebu in tudi Mirogoja. Poleti tu nasujejo pesek, prinesejo
ležalnike in to je njihova plaža.
Na mestu nekdanje sinagoge malo naprej, zrušili so jo
leta 1941, je zdaj parkirišče Hotela Dubrovnik, ker se dve židovski ločini kot
lastnici ne morata dogovoriti, kaj bi tu zgradili: samo sinagogo ali tudi
židovski center. Dejstvo je, da so večino Zagreba s konca 19. stoletja zgradili
Židje, ni pa bilo geta, ob začetku druge svetovne vojne je bilo osem procentov
prebivalcev v mestu Židov - 16 do 17 tisoč. Bili so lastniki tramvaja,
izumitelj ščetke za zobe je bil Žid ... Velika večina je našla smrt v koncentracijskih
taboriščih, ostalo jih je le okrog dva tisoč. Vodička je osebno poznala Žida,
ki je med vojno izgubil v taboriščih vse svoje, se vrnil v Zagreb, tu delal kot
filmski producent. Branko Lustig je
najbolj znan po osvojitvi oskarja za najboljši film - Schindlerjev
seznam in Gladiatorja. Je edina oseba, rojena na ozemlju današnje Hrvaške, ki
je prejela dva oskarja. Osnoval je festival židovskega filma, ki je kasneje
prerasel v festival tolerancije. Umrl je leta 2019.
Na Trgu bana Jelačića izvemo, da je on združil mesto
Zagreb (Kaptol in Gradec) in ta se je začel razvijati, ukinil je fevdalizem
(ena prvih držav) leta 1848, uspel je izposlovati od papeža, da so zagrebški
škofje postali nadškofi. Boril pa se je tudi proti Turkom, držal jih je proti
jugu, ni jim pustil do Avstrije. Habsburžani so mu v zahvalo dali zelo veliko
denarja in strokovnjakov za izgradnjo Donjega grada, štipendije nadarjenim -
recimo Nikoli Tesli. Josip grof Jelačić Bužimski (1801 - 1859), hrvaški ban,
politik in general. Fontana Manduševac.
Na maketi si ogledamo središče mesta, ki ima celo okrog 800
tisoč prebivalcev. Potem se povzpnemo na Kaptol, najstarejši del mesta
iz enajstega stoletja, kjer je madžarski kralj Koloman izdal ukaz za gradnjo katedrale.
To pomeni rojstvo mesta Zagreba. Prvo katedralo so zrušili Mongoli ali Tatari v
13. stoletju, drugo katedralo je porušil potres leta 1880, potem gradijo
sedanjo - tretjo na isti lokaciji. Glavni arhitekt je bil Herman Bolle, nemški
arhitekt, ki je zasnoval tudi streho Markove cerkve, Mirogoj, še veliko drugih
zgradb. Napravil je prekrasno neogotsko katedralo, največjo na Hrvaškem, v njej
je prostora za pet tisoč ljudi. Katedrala je trenutno veliko gradbišče zaradi
poškodb po potresu. Bolle je napravil veliko napako, ker je za gradnjo uporabil
lokalni kamen peščenjak z Medvednice, ki ga vremenske prilike uničujejo.
Polagoma ga nadomeščajo z italijanskim marmorjem, zato je katedrala stalno v
zidarskih odrih. V zadnjem potresu se je zrušil vrh enega stolpa in višina
stavbe ni več 108 metrov, ampak 96 ali 97; drugega so morali odstraniti zaradi
poškodb. Na vrhu so zdaj križi kot začasna rešitev. Vprašanje je tudi, kdaj bo
odprta notranjost: rekli so do božiča, vendar ne, katerega. V njej je veliko
lepih oltarjev, grobnica nadškofa Stepinca in lestenci iz Las Vegasa - donacija
igralnice. Sprehodimo se po tržnici Dolac, najbolj znani v mestu, kjer
je sicer 22 tržnic, dela pa tudi v nedeljo. Na tem mestu je od leta 1952, prej
je bil na Gornjem gradu, zato Dolac. Tu je tudi kip Petrice Kerempuha, ki je med
drugim znan po izreku: Nigdar ni tak bilo da ni nekak bilo ...
Spustimo se na Tkalčićevo ulico, ki je bila včasih
smrdljiv potok in meja med Kaptolom in Gradecom. Preko tega potoka je vodil
Pisani ali Krvavi most. Oba dela mesta sta bila v stalnih sporih zaradi zemlje
v predmestju proti Glavnemu kolodvoru, včasih so se tudi spopadli, zato Krvavi
most. Avstoogrska je zahtevala, da morajo vsako leto mostove prebarvati; ker se
niso mogli zediniti glede barve, je bilo pol mosta zelene, pol pa rdeče, zato
Pisani most. Ko sta se mesti združili, so zrušili most in smrdeči potok
spremenili v ulico. Zgradbe, ki so iz konca 19. in začetka 20. stoletja, imajo
spodaj velika okna, ker so bili bordeli. Prostitucija je bila legalna,
prostitutke so imele certifikat, plačale so davek. 1932 je to postalo ilegalno
in bordele so spremenili v gostilne. Gremo tudi mimo nadnaravno velikega kipa Marije
Jurić (vzdevek Zagorka), hrvaške pisateljice, prve novinarke in
dramatičarke, med drugim avtorice znanega dela Čarovnica z Griča. Živela je na
Dolcu in tam je zdaj muzej.
Po 62 stopnicah (Male stube) se povzpnemo na Gornji grad
(Gradec ali Grič). Pod obzidjem iz 13. stoletja stoji spomenik svetega
Jurija, ki je ubil zmaja. Obzidje je imelo štiri vrata, ohranila so se samo
vzhodna Kamenita vrata zaradi kapelice z Marijino sliko, ki ji
pripisujejo čudodelne lastnosti. Ostala je cela tudi v velikem požaru v 18.
stoletju, o njej pa ni znano nič natančnega. Skozi Kamenita vrata pridemo v
Gradec, kjer nam vodička pokaže najstarejšo lekarno v Zagrebu, v kateri
naj bi 1399 delal Nicolò Alighieri, pra pravnuk Danteja. Na strehi stavbe nad
Kamenitimi vrati vidimo buzdovan in konico, kar naj bi ščitila pred
čarovnicami.
Na Markovem trgu je zapora, baje zaradi varnosti (tu
so Banski dvori iz 19. stoletja - sedež vlade in poslopje sabora –
skupščine: 18. stoletje, 1911), varnost pešcev in turistov pa ni toliko važna.
To je bil glavni trg v Gradecu, tu je bila včasih tudi tržnica. Markovo
cerkev so zgradili v 15. stoletju, iz tega časa je vhod, streha iz
madžarskih keramičnih ploščic pa je iz konca 19. stoletja. Idejo zanjo je dal
Herman Bolle in predstavlja hrvaški grb s tremi pokrajinskimi: severni del,
Dalmacija in Slavonija. Na zadnjem je upodobljena kuna, katere krzno so včasih
uporabljali kot plačilno sredstvo v blagovnem prometu, zato je Hrvaška tudi
poimenovala svoj denar kuna. Desno je mestni grb. Na vogalu zgradbe je kip v
spomin na Matijo Gubca, ki so ga na tem trgu kronali z žarečo krono.
Klovićevi dvori so od leta 1982 galerija v nekdanjem jezuitskem samostanu iz 17. stoletja. Imenuje se po Juraju Juliji Kloviću iz 16. stoletja, ki je bil iluminator, miniaturist in slikar, rojen v Kraljevini Hrvaški in je deloval predvsem v renesančni Italiji.
Pri stolpu Lotrščak iz 16. stoletja so bila južna
vrata v obzidju. Služil je obrambi, predvsem pred Turki, ki nikoli niso
osvojili Zagreba, niti tu ni bila kakšna pomembna bitka. Krožijo pa zgodbe,
kako so branilci ustrelili zmrznjenega petelina v turški tabor in so se ti obrnili,
po drugi verziji pa naj bi izstrelili eno edino kroglo, ki je zadela pladenj s
hrano Mehmed paše in se je ta odločil za umik. Top še vedno deluje in iz njega
ustrelijo vsak dan ob dvanajstih (koščke papirja). Pod stolpom je gornja
postaja vzpenjače, ki je stara 133 let (1890), je najstarejša in
najkrajša na svetu. Ali 165 stopnic. V vogalu Trga bana Jelačića je nebotičnik,
ki so ga gradili v 50 letih preteklega stoletja, v njem so uradi in na vrhu je
bil prijeten lokal z razgledom. Zdaj je zaprt, ker stavbo renovirajo.
Tunel Grič, ki so ga zgradili v drugi svetovni vojni kot zaklonišče,
leta 2016 pa so ga odprli za javnost. Dolg je 350 metrov, širok 3,2 metra, v
širšem delu pa 5,5 metra. Omenjenih je pet vhodov, oziroma izhodov, nekaj zaprtih,
pri enem je tudi podzemno stranišče.
Mirogoj: 60 tisoč grobnic, 322 tisoč pokopanih, 72,4 ha, od leta 1876,
prej manjša pokopališča pri cerkvah. Dražba lastnine Ljudevita Gaja
(jezikoslovec, Ilirsko gibanje v 19. stoletju), lastnik občina. Arhitekt
Avstrijec Herman Bolle (ogromno objektov v Zagrebu in po Hrvaški): arkade
(gradili 38 let, potres 1880 jih ni
prizadel) in paviljoni. Opeka, kamen, na strehi baker, železo in armiran beton
kot novost. Največji in najpomembnejši spomenik zagrebške arhitekture.
Mrtvašnica iz leta 1884, pravoslavna kapela svetih Petra in Pavla, kapela
Kristusa Kralja iz 1929. Pokopani: Krešimir Čosić, Arsen Dedić, Ljudevit Gaj,
Rade Končar, Josip Kraš, Vatroslav Lisinski, Vladimir Nazor, Dražan Petrović,
Djuro Salaj, August Šenoa, Stanko Vraz, Franjo Tudman.
S Kaptola vsakih dvajset minut odpelje avtobus za Mirogoj (številka
106). Karto je treba spredaj pri vozniku potrditi, pri tem je nekaj
gneče, tudi sicer je vozilo polno. Avtobusi vozijo po Zagrebu že od leta 1931,
še starejši je tramvaj (ZET) od leta 1891 (1881?) - najprej s konji, od leta
1910 je elektrificiran. Obsega 19 linij, proge v dolžini 117 kilometrov in 255
postajališči. Prepelje pol milijona potnikov in potnic na dan, vozila na dan
trikrat obidejo dolžino ekvatorja, letno pa pot 109 krat do Meseca in nazaj. In
najstarejše javno prevozno sredstvo? Vzpenjača iz leta 1890!
Medvednica z najvišjim vrhom Sljeme (1030m) in 145 metrov visokim stolpom. To je izletišče z 70 urejenimi pohodniškimi potmi po gozdovih in pomembno smučišče tik nad velikim mestom. V tem naravnem parku je okrog 1200 vrst rastlin, večsto vrst ptic. Medvednica se razteza v smeri jugozahod - severovzhod v dolžini 42 kilometrov, površina je okrog 240 kvadratnih kilometrov. Na tem področju je znan Medvedgrad, zgrajen kot obrambna utrdba v 13. stoletju, ni bil pa nikoli napaden. Lastniki so se menjavali, med njimi so bili tudi Celjski grofje. V 16. stoletju je zgradbo porušil potres in od takrat je grad propadal. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let so ga začeli obnavljati: kapelico, južni obrambni stolp, leta 1994 so postavili Oltar domovine, kjer gori večni ogenj v čast hrvaškim junakom. Stara žičnica na Sljeme je delala od leta 1963 do leta 2007, ko so jo ustavili zaradi okvare elektromotorja. Nova žičnica obratuje od februarja 2022 (začetek gradnje 2019) in lahko na uro prepelje 1500 ljudi v 84 kabinah z wifi povezavo po deset potnikov. Vožnja na dolžini pet tisoč metrov traja 15 minut, povprečna hitrost 20 kilometrov na uro. Spodnja postaja Gračansko Dolje je na 267 metrih nadmorske višine, postaja Kutna na 308, postaja Brestovac na 877 in Sljeme na 1030; višinska razlika je tako 763 metrov. Za izgradnjo so porabili 537 milijonov kun, baje je veliko sredstev "steklo" v druge kanale, zato naj bi bila najdražja na svetu. Potrebna je tudi naknadna vgradnja zvočne izolacije za zmanjšanje hrupa bližnjim stanovalcem. Spodnja postaja nenavadne oblike. Karte za nekaj manj kot deset evrov (za starejše od 65 let) Kabine, imajo nosilnost 800 kilogramov.
Vir: Wikipedia in spletne strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar