Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica spet z vlakom ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica na pot. Tokrat proti Mariboru, zato moramo v Zidanem Mostu prestopiti.
Do Maribora nas je 14, tam se nam pridruži še Marjetka, žal pa mora ena predčasno domov.
Najprej poskrbimo za lačne želodce v Restavraciji 3 faze, ki nam je postala priljubljena točka. Kavo bi želeli piti v lokalu Luft, ki pa ga odpirajo šele ob dvanajstih. V bližini najdemo prav prijetno kavarno v lepem okolju za uživanje ob osvežilnem napitku.
Tri gremo po svoje, enajst pa jih uživa ob uro in pol dolgem vodenem ogledu zbirk Pokrajinskega muzeja Maribor za šest evrov sedemdeset po osebi.
Ko se zvedri, se odrečemo pohodu na Piramido in k Trem ribnikom,
pokukamo pa v Frančiškansko cerkev. Suhi pridemo na Železniško postajo in ujamemo vlak ob 15.23. Ker smo pred Zidanim Mostom minuto prezgodaj, Slovenske železnice to "nadoknadijo" z osemminutno zamudo do Sevnice.
TUDI NAPOVED SLABEGA VREMENA NAS NE USTAVI!
MARIBOR
100 tisoč prebivalcev, včasih tudi 120. Nadmorska višina 275 metrov, Sevnica 183. Obkrožajo
ga Mariborsko Pohorje (vzpenjača od 1957), Meranovo, Pekrska gorca, Kalvarija,
Mestni vrh in Piramida. Mesto je neformalna prestolnica Slovenske Štajerske ter
velja za gospodarsko, finančno, upravno, izobraževalno, kulturno, zdravstveno,
trgovsko in turistično središče celotne severovzhodne Slovenije. Univerza,
Nadškofija, višja sodišča, Univerzitetni
klinični center, letališče. Včasih je bila tu edina modelarska šola za celo
Jugoslavijo(podatek Marte Brežan).
Maribor se kot lokacija gradu v znanih virih prvič omenja
leta 1164, kot naselje 1209, kot mesto pa 1254. Zaradi ugodne strateške lege se
je hitro razvijal, še zlasti v 19. stoletju in do 20. stoletja postal pomembno
industrijsko središče z lego ob železniški progi. Mesto je ostalo pod oblastjo
Habsburške monarhije vse do leta 1918. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je
Maribor zapadel v gospodarsko krizo zaradi zapiranja tovarn.
Najstarejši doslej znani sledovi poselitve
mariborskega okoliša segajo v pozno 5. tisočletje pred našim štetjem - začetek
bakrene dobe (najdišča Malečnik, Radvanje, Spodnje Hoče). Izkopanine iz vseh
naslednjih stoletij. Območje današnjega Maribora je bilo v začetku 12. stoletja
del mejne grofije frankovske države. Da bi nadzorovali vhod v Dravsko dolino
pred madžarskimi vpadi so na današnji Piramidi postavili trdnjavo, grad, ki se
v dokumentih prvič omenja 20. oktobra 1164 kot castrum Marchburch. Ime
izvira iz pojma grad v marki, oziroma v nemščini Burg in der Mark ali Markpurg,
Markburg in kasneje Marburg. Vendar pa je grad verjetno stal že pred datumom,
saj se Bernard Mariborski, mejni grof Podravske krajine iz rodu Spanheimov, s
predikatom Mariborski omenja že leta 1124. Maribor je kljuboval obleganjem
Matije Korvina leta 1480 in 1481 ter obleganjem Otomanskega cesarstva leta 1532
in 1683.
Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka
Vraza in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto
priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški
burg pa spremenil v slovenski bor - in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz
Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor,
kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati
tudi Vrazovi prijatelji. Zaradi odpora predvsem med Slovenci je borba za uveljavitev
imena trajala naslednjih 25 let. Šele leta 1861, ko je tedanji državni poslanec
Lovro Toman, politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska,
izdal pesem Mar i bor ter dal imenu tudi pomen, se je ime uveljavilo med
Slovenci. Slovensko geslo mesta je tako postalo Mar i bor - mar mi je i(in)
bor-im se za to mesto.
Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je nemška
vojska že 8. aprila zasedla Maribor. Kot večina severne Slovenije je pripadel
nemški okupacijski coni. 26. aprila 1941 je Maribor obiskal Adolf Hitler, vodja
Nemškega rajha. Maribor je bil poleg Pariza edino mesto izven meja Nemškega
rajha, ki ga je Hitler osebno obiskal po zasedbi. »Napravite mi to deželo spet
nemško!» Okupatorska represija je bila v Mariboru posebej huda: raznarodovalna
politika, več kot 5000 Mariborčanov je bilo hitro izgnanih v Srbijo, na Hrvaško
in v Nemčijo, množično streljali talce kot povračilni ukrep za nemške žrtve
NOB. 2. oktobra 1942 so v Mariboru na dvorišču sodnih zaporov ustrelili 143
talcev, kar je bil največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem
(pokopani v Gradcu, tudi Savo Kladnik). Streljanja talcev je bilo še več.
Maribor je bil do druge svetovne vojne najhitreje razvijajoče
se mesto v državi. Prevladovali so industrijski obrati v Melju, kjer še danes
stoji veliko pomembnih industrijskih obratov. A med drugo svetovno vojno, ko ga
je zavzel okupator, so ga zavezniški bombniki bombardirali, da je postal
eno najbolj uničenih mest v Jugoslaviji, saj je bilo porušenih kar 47 % vseh
stavb. Bombardiranja so se pričela 7. januarja 1944 (letalske alarme so sicer
sprožali že od 9. septembra 1942). Na Maribor je bilo v 28 bombnih napadih
odvrženih več kot 15.000 bomb, ki so skupaj terjale življenje 482 civilistov in
jih ranile 352. Mnogo prebivalstva se je zaradi varnosti pred bombardiranji
preselilo na podeželje. Zavezniki so Maribor zadnjič bombardirali še 12. aprila
1945. Okupatorska politika je bila ob samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je
imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Zadnje nemške
vojaške enote so Maribor zapustile 9. maja zjutraj, od večjih jugoslovanskih
mest je bil Maribor osvobojen zadnji. Večino nastale škode so uspeli popraviti šele
po letu 1950.
Piramida (386 metrov) z ruševinami nekdanjega gradu Marchburg (grad v marki –
obmejni grofiji), prvič omenjenega leta 1164 (obramba pred Madžari). 1560 so ga
renesančno obnovili, 1790 porušili. Iz ostankov materiala so postavili
piramido, ki jo je leta 1821 uničila strela. Takrat so v spomin na lokacijo
gradu postavili Marijino kapelico. Prva omemba vinogradov na tem griču: 1243.
Naravoslovna učna pot Piramida – Kalvarija (pet kilometrov, dve do tri ure).
Mestni vrh (348 metrov): vinogradi, postavijo klopotec.
Kalvarija (375 metrov): romarska pot s kapelicami (prazne, en kip je v cerkvi), na
vrhu Cerkev svete Barbare, ki so jo postavili v zahvalo pred kugo rešeni leta
1683. Niže je razgledišče Pri sedmih hrastih, že pred sto leti priljubljena
izletniška točka meščanov, ki so jo v letih 1894/96 priključili Mestnemu parku.
Kalvarija je bila bolj nemška, slovenska pa Pekrska gorca. Od Škofijske
gimnazije vodi na plato Kalvarije 454 betonskih stopnic: 210 metrov so dolge,
premagajo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. Po njih prirejajo
tudi tekmovanja, nočne teke. Mariborska kmetijska šola jih je zgradila leta
1956 za dostop do vinogradniških površin, večkrat so jih obnavljali, Mestna
občina zdaj razmišlja o temeljiti obnovi.
Mestni park s petimi ali celo šestimi ribniki obsega več kot pet
hektarov, urejati so ga začeli leta 1872, prej so bili tu srednjeveški ribniki
za napajanje vodnega kanala ob obzidju. Vzhodni del so morali ob urejanju
izsušiti. Po prvi svetovni vojni je bil tu paviljon s teraso, garderobami in
čolnarno. Leta 1972 so ukinili čolnarjenje in drsanje. Tu raste več kot 150
vrst dreves in grmovnic iz vsega sveta. Zasaditev je na angleški način s
travnatimi in vodnimi površinami. Akvarij so ustanovili leta 1953: 39
akvarijev, 120 vrst rib, 50 vrst plazilcev in dvoživk.
Mestni grad iz dveh delov: grajska bastija (del mestnega utrdbenega
sistema) in upravni dvor deželnega kneza grajen 1478 – 1481. Leta 1620
rezidenčni grad z viteško dvorano in loretsko kapelo (votivne slike), 1933 ga
prevzame mestna občina, od 1938 Pokrajinski muzej.
Hutterjev blok: Josip Hutter (1889 – 1963) je bil po rodu Kočevski Nemec. Bil
je ustanovitelj in solastnik mariborske tekstilne tovarne Hutter&drug
(njegov poslovni partner in drugi lastnik je bil Richard Poche). Podjetje je
bilo ustanovljeno leta 1926 in je kmalu postalo eno najuglednejših,
najsodobnejših in najbolj uspešnih mariborskih tekstilnih podjetij, ki je leta
1940 zaposlovalo 1600 delavcev in delavk. Po drugi svetovni vojni so iz njega
nastala tri podjetja: MTT, Svila in Pik. Kot filantrop (človekoljub) je postal
znan po skrbi za svoje delavce. Ko so v drugih tovarnah stavkali, jim je
priporočil, naj tudi oni, čeprav nimajo razloga za to, da ne bodo stavkokazi. Zanje
je, med drugim, ustanovil poseben pokojninski sklad, zgradil delavsko kolonijo
na Pobrežju in sodoben stanovanjski blok v mestu. Gradnja tega štiri do pet
nadstropnega stanovanjskega »velikana« z osmimi vhodi na štiri ulice in
notranjim dvoriščem za pralnice, sušilnice, likalnice, kurilnico za centralno
kurjavo (141 stanovanj: garsonjere do pet in pol sobnih) je potekala v letih
1940/45, Hutter je plačal tudi marmor travertin za fasado, ki pa so ga leta
1945 »ukradli« Ljubljančani in krasi poslopje Pošte v bližini Železniške
postaje Ljubljana. Blok je imel tudi zaklonišča in ene prvih dvigal v Mariboru.
Hutter je bil ustanovni član najstarejšega slovenskega rotary kluba, Rotary
kluba Maribor. Kot občinski svetnik je pred drugo svetovno vojno aktivno
sodeloval v mariborski občinski politiki. Leta 1945 so zakoncema Hutter
zaplenili premoženje, Josip Hutter pa je bil nekaj časa tudi zaprt. V
petdesetih letih sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo,
kjer je nato Josip Hutter do smrti živel v skromnih razmerah. Leta 1993 je Hutterjev
sin Josip Rudolf po vojni nacionaliziran kompleks dobil vrnjen v naravi in ga
nato prodal mariborski mestni občini; ta je poskrbela za prenovo zunanjščine
Hutterjevega bloka in ometane fasade dala prebarvati v oker barvo, posamezne
arhitekturne poudarke oziroma pasove pa v rdečkasto-rjavo.
Frančiškansko cerkev Marije Matere usmiljenja (ena izmed sedmih bazilik v
Sloveniji, prva v Avstroogrski) in samostan z značilno opečnato fasado so
gradili v letih 1892/1900 na mestu kapucinske cerkve. Glavni oltar je iz 17
vrst marmorja. Tu je bil pokopan Anton Martin Slomšek, kasneje so posmrtne
ostanke prenesli v Stolno cerkev.
Stolna cerkev svetega Janeza Krstnika ima začetke v letu 1248, dozidave v
15., 17. in 18. stoletju.
Glavni trg z Mestno hišo iz leta 1515 in Marijinim ali kužnim
znamenjem iz 17. stoletja. Kuga je v letih 1680/81 terjala življenje več
kot 300 prebivalcev od tisoč (po drugih podatkih petino).
Sodni stolp: osnova je iz leta 1310, bil obrambni stolp ob obzidju.
Večkrat so ga dozidali, v 16. stoletju je dobil trdnjavsko obliko. Zdaj tu
prirejajo koncerte. Zraven je nekdanji Minoritski samostan iz 13.
stoletja, ukinjen leta 1784 z jožefinskimi reformami. Leta 1927 vojašnica, zdaj
Lutkovno gledališče.
Lent je stari del Maribora ob Dravi. Ime Lent izvira iz stare nemške besede
Lander, kar pomeni prostor za pristajanje, saj je bilo tu pomembno pristanišče,
kjer je letno pristajalo do 1100 rečnih splavov. Tu je stala zelo pomembna
vodna utrdba - Dravske Benetke. Nastala je v 16. stoletju. Leta 1919 so Lent
poimenovali v Pristan. V 80-tih letih 20. stoletja so začeli Lent načrtno
obnavljati in danes ga poživljajo številne gostilne, kavarne, obnovili pa so
tudi starejše hiše, kar daje Lentu čar starinskosti. Daleč naokoli je znana okrog
450 let stara vinska trta sorte žametovka ali modra kavčina, ki je
najstarejša na svetu in še danes rodi. Posadili so jo ob koncu srednjega veka,
ko so Maribor oblegali Turki (1532, 1683). Leta 2004 je bila vpisana v
Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov.
Vodni stolp iz leta 1555, zdaj vinoteka.
Spomenik knezu Koclju (820 – 876) – slovanski knez
Spodnje Panonije.
Narodni dom so zgradili v letih 1898/99 po vzoru mestne hiše v
Pardubicah (Češka) v neorenesančnem stilu. Bil je sedež slovenskih organizacij
v takrat večinsko nemškem mestu. Zdaj služi kot prireditveni prostor.
Mariborska sinagoga je ena najstarejših še ohranjenih sinagog v Evropi in ena od
dveh (druga je v Lendavi) še ohranjenih v Sloveniji. V srednjem veku je bilo
mesto center judovske skupnosti v tem območju. Prva omemba mariborskih judov
sega v leto 1277, ko so zapisali, da živijo v judovskem getu. Geto je
bil lociran v jugovzhodnem delu mesta in je na vrhuncu obsegal veliko število
ulic in del mestnega centra, prav tako del glavnega trga. V getu je bila
sinagoga, judovsko pokopališče in Talmudska šola. Po izgonu Judov je bila to
Cerkev Vseh svetih (1501), zdaj razstavni prostor. V Židovskem stolpu iz leta
1465 je trenutno Foto galerija.
Zanimiva je stenska poslikava iz letošnje jeseni na steni garaže,
okrog katere so različni komentarji, ker jo je naslikal mladi ukrajinski
umetnik Konstantin Kachanovski (v štirinajstih dneh) in prikazuje Ukrajinko.
Njegov namen pa je bil zahvala Sloveniji za vso pomoč Ukrajini, Ta podoba
simbolizira predanost in ljubezen do lastne države ter s simboličnimi maki
spoštovanje do tistih, ki so zanjo dali svoja življenja. Ideja za poslikavo je
prišla s strani prostovoljcev Društva Ukrajincev v Sloveniji Razom. Na steni
načrtujejo poslikave še iz drugih pobratenih mest, ta umetnina je povezana s
pobratenim ukrajinskim mestom Harkov.
Lokal Luft - 11. in 12. nadstropje Hotela Slavija. Prvotni
hotel so zgradili leta 1963, bil je znan po imenitnih plesih, konec leta 2001
pa je zašel v finančne težave. Kupil ga je privatnik in ga preuredil do leta
2011 v Poslovni center Slavija, večinoma s pisarnami, spodaj pa garažna hiša.
Zdaj sta v tem sklopu tudi 102 hotelski sobi.
Trafika -
Muzej za enega, kamor prijazno povabi zgodovinar Jan Malec Svetel. Razloži
zgodovino te trafike, z neverjetnim žarom predstavlja njen pomen kot
srečevališča za "šimfanje". Ob tem mimogrede naniza zanimive podatke
in zgodbe o Mariboru.
Botanični vrt Univerze v Mariboru: Najstarejši del so prazgodovinske
gomile, ki predstavljajo kulturno krajino že tri tisoč let. Stari del
botaničnega vrta je bil zasajen konec 19. stoletja kot zasebna zbirka. Od leta
1994 so začeli intenzivno razvijati botanični vrt. Leta 1999 je bil vrt
mednarodno priznan in sprejet v združenje botaničnih vrtov izvajalo se je
izobraževanje, raziskovanje in ohranjanje rastlinskih vrst. Nastajale so zbirke
lokalnih ogroženih rastlinskih vrst, samoniklih gospodarsko pomembnih gozdnih
rastlin, prvi osnutki genske banke in pospeševanje sonaravnega turizma.
Nekdanji vojaški objekti so bili preurejeni v uporabne prostore. Urejene so
bile pohodne poti, sanitarije za obiskovalce in večnamenski prostori za
predavanja, delavnice in razstave. Načrtovana je bila tudi gostinska ponudba.
Uradna otvoritev vrta je bila na Dan parkov, 24. maja 2002 leta.
V južnem delu Botaničnega vrta UM se razteza gomilno grobišče iz starejše železne dobe. Tukaj so v času med koncem 9. in sredino 6. stoletja pr. n. št. svoje umrle pokopavali prebivalci utrjene naselbine Poštela na Pohorju. Zbirka užitnih in uporabnih rastlin je nazorna kolekcija najpomembnejših poljščin in uporabnih rastlin, ki jih je človek na območju prostora prideloval in uporabljal skozi opisana prazgodovinska in zgodovinska obdobja. Arheološka razstava ‘Kako so živeli…’ nas popelje na sprehod skozi (pra)zgodovino območja severovzhodne Slovenije in avstrijske Štajerske od mlajše kamene dobe do srednjega veka. V Botaničnem vrtu ohranjajo in varujejo rastlinske vrste, gojijo 75 ogroženih rastlinskih vrst, izvajajo raziskave … Tu se je mogoče sprostiti ali najti ideje za ureditev vrta ali parka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar