Zjutraj malo pred pol šesto jasno preberemo, da je na Lubniku minus devetnajst stopinj. Ampak sevniški planinci ne verjamemo kar tako vsega, kar preberemo. Dobrega pol avtobusa gre to preverit. Do Škofje Loke nas lepo greje naše udobno vozilo, potem pa se moramo sami. Skozi slikovito staro mesto, mimo gradu in lepo zlagoma proti nekaj nad tisoč metrov visokem vrhu. V žarečem soncu in blestečem snegu, ki pa ga je le nekaj centimetrov. Prijazni domačin vodnik nas opozarja na zanimive stvari okrog nas in na mraz čisto pozabimo. Približno dve uri sta potrebni, da stojimo pred domom in se ne moremo nagledati venca gora okrog nas. Le doline se sramežljivo zavijajo v rahle meglice. Čaj je čudovitega okusa, zadišijo tudi klobase, hitro nadomestimo izgubljene kalorije. Tudi pot nazaj je približno tako dolga kot gor, ker je treba bolj paziti na korak. Ne mudi se nam iz Škofje Loke: obiščemo še cerkev v Crngrobu, znano romarsko mesto, ki nas preseneti z mogočnim stolpom, odličnimi poslikavami in bogatimi oltarji. Ko izzveni še zadnja pesem na vožnji domov in uberemo korake vsak v svojo smer, je čas, da z veseljem rečemo: krasen dan za telo in dušo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar