Jezerski vrh je še ena točka na Krkini poti, ki jo želimo ponedeljkovci osvojiti. Aha, saj res: danes smo zaradi vremenske napovedi torkovci. Če bi odšli na pot včeraj, bi nas pošteno pralo. Celje, Velenje, Mislinja, potem pa v hrib na malo več kot tisoč metrov nadmorske višine. Vse to zmore naš kombi, če je v pravih rokah. Na ekološki kmetiji Miklavž smo, daleč od ponorelega sveta, pa še vedno v Veliki Mislinji. Mogočna lesena, skoraj dvesto let stara hiša, zraven čebelnjak, kjer se pridne čebele odpravljajo na delo, občudovanja vredno božje drevce, na katerem novi cvetovi delajo družbo rdečim plodovom... Kaj bi drugega napravil človek, kot globoko zadihal in užival? Gospodinja hiti s kuhanjem kave, Anica pa nas razvaja s pecivom. Naj se vidi, da obiskuje tečaj o peki! Franci je od tu doma, zato kaj hitro napravi načrt in že se poslavljamo od cvetočih travnikov, ki kar žarijo od ripeče zlatice. Lepo za oko, krave pa je ne marajo preveč, se mi zdi. Raje počakajo, da se posuši in ni več strupena. Zakorakamo v gozd, kjer so se smreke okrasile s svežimi poganjki in že je tudi sprejet sklep o nabiranju le-teh. Še ena kmetija, okrog prostrani travniki, Francijev nekdanji dom, potem pa samo še gozd. Veter poje svojo pesem visoko v krošnjah, mi pa ubiramo korak malo po starih stezah, še več pa kar povprek. Ogromno je borovničevja, ki bo letos bogato obrodilo, vmes se skrivajo brusnice, pa spet območja z živo zeleno travo. Nekajkrat prečimo bolj utrjene poti, Franci nam kaže prostorčke iz svoje mladosti in mimogrede smo na Črnem vrhu.
Z višine 1543 metrov se odpre čudovit razgled proti Uršlji gori, Peci, Kamniškim Alpam, celo Kum in Lisco najdemo v daljavi. Ker pošteno piha, se umaknemo navzdol proti Ribniški koči in v zavetju pomalicamo. Znani smo po tem, da si med seboj v skupini pomagamo, zato smo tudi v veliko pomoč Franciju pri praznjenju steklenice z vinom. Zakaj bi se revež mučil in jo še naprej prenašal? Tiste pol ure do koče hitro prehodimo, presodimo pa tudi, da smo si s tem zaslužili vsaj čaj. Že dopoldne oblaki občasno zakrijejo sonce, zdaj se pa začnejo prav kopičiti nad nami. Zato se odpovemo obisku jezera in po gozdni poti in delno cesti se vračamo na kmetijo Miklavž.
Anica je imela rojstni dan in to je treba proslaviti s prigodno pesmijo in pojedino. Še toliko moči zberemo, da naberemo smrekove vršičke. Ti nam bodo pomagali premagovati prehlade in nas spremljali na naših bodočih poteh.
Tretja slika je delo Vinka Govekarja.
Video:
Več fotografij:
Spletne strani:
2 komentarja:
Lepo je na Pohorju, sploh na tem delu, ki je odprt za razglede.
Ampak to, da si niste vzeli 15 minut časa za sprehod do jezera, to pa ni opravičila, hehe...
Saj bi si, pa so bili oblaki tako grozeči. Pa kdaj drugič...
Objavite komentar