Deliblatska peščara in Fruška gora - 20. in 21. 10. 2012

PETEK, 19. 10.

Večina vandrovcev se vkrcava v Orešju pri Vebru, trije pa čakamo na rondoju v Šmarju. Nestrpno in z velikim pričakovanjem - kot je to na začetku potovanj v navadi. Kmalu po enajsti uri zvečer jo primaha naš avtobus barve "trula višnja" in v njem skoraj sami znani obrazi. Pozdravljanja ni ne konca ne kraja, postopek ponovimo še za sopotnico iz Krškega in skupino iz Brežic. Na meji ni posebnih težav in do meje s Srbijo lahko mirno zadremamo.

SOBOTA, 20. 10.

Srbski obmejni organi nas spravijo iz avtobusa, kar ima dve dobri plati: pretegnemo noge in preslikavanje dokumentov teče hitreje kot pri nekdanjem pobiranju po avtobusu. 

Zdaj se oči le še tu in tam zaprejo, dokončno pa se prebudimo v Beogradu. Zaznamo Pančevo, v Kovinu nekateri obujajo spomine na služenje vojske v tem kraju. Občudujemo značilne vojvodinske vasi z majhnimi hišicami in koruznjaki, ki pa so bolj prazni. Verjetno posledica suše. Na večini polj so še ostanki visoko porezanih    koruznih stebel, ki jih ponekod požigajo, drugje pa so njive že preorali za pšenico. Prebližujemo se Deliblatski peščari, ki velja za edino puščavo v Evropi. Sedem kilometrov iz vasi Deliblato je Školsko rekreativni centar "Deliblatska peščara" - Čardak, ki nam nudi zavetje do večera in čez noč. Tri skupine bungalovov, sedem paviljonov s 130 ležišči, restavracija, ki lahko poskrbi za 500 gostov, številna igrišča in športne naprave - vse to nudi nešteto možnosti športnikom in rekreativcem. Nas namestijo v paviljon Nera (ime reke), kjer se razporedimo v štiri- in šestposteljne sobe, za vodstvo pa je tudi kakšna dvo- in enoposteljna. Pogradi so udobni, sobe čiste in tople, na koncu hodnika je dovolj stranišč, umivalnikov in tušev s toplo vodo. V naši sobi nas je 6žensk.com, oziroma 5žensk.com + DDV. Hitro razpakiramo in že hitimo uživat v kavici na terasi lokala, s pogledom na lepo urejeno okolico z bori. Od pol desetih naprej izkoristimo avtobus, da nas zapelje do Bele Crkve, v okolici katere so štiri večja in več manjših jezer. Ta so nastala z izkopavanjem peska in so primerna za kopanje in ribolov. Najlepši pogled nanje je seveda iz zraka. 

Mi si jih ogledamo samo iz avtobusa, se malo sprehodimo, več pozornosti pa naklonimo kanalu Donava - Tisa - Donava ter Specialnemu rezervatu prirode Kraljevac. 

Tu je jezero, obdano s trsjem, ki je bogato z ribami, saj letno nalovijo po dve toni kilogram in pol težkih krapov. Na pustem travniku se pasejo ovce, nad cesto pa se bohoti mogočna murva. Ob cestah so pravi drevoredi teh dreves, ki so jih včasih uporabljali za sviloprejke in izdelavo svile.

Spet smo v svojem začasnem domu in po kratkem odmoru ob pivu ter drugih osvežitvah se odpravimo peš spoznavat Deliblatsko peščaro. To je dragulj Vojvodine: veter košava (tudi 140 km na uro) je oblikoval 30 metrov debele sipine, ki so večinoma porasle s travo in akacijami. Načrtno so jo pogozdovali tudi z borovci, vmes pa se je razraslo različno grmovje. Tako je nastala oaza narave in miru na površini okrog 35 tisoč hektarov (35 krat 11 kilometrov) z bogastvom rastlin in živali, velikimi temperaturnimi razlikami, brez izvirov vode, ki je 97 procentov v državni lasti - Vojvodinašume. Od centra vodi po njej šest dobro označenih stez, ki so dolge od 3,5 do 15 kilometrov. Kot osnovo mi izberemo to najdaljšo - številka 2: Borovi breg, na križiščih pa jo je mogoče skrajšati, ker se steze med seboj križajo. 

Naša velika skupina se kar raztegne na udobni široki poti, po kateri puščamo svoje sledove v mehki mivki, po domače "svižu". 

Vzponov in spustov res ni pretiranih, ker je teren na nadmorski višini od 70 do 200 metrov, oči pa se kar ne morejo nagledati lepot borovcev in žarečih jesenskih barv ruja. Posamezniki se polagamo vračajo, tudi jaz ne grem do konca dvojke, kljub temu pa kar štiri ure uživam na poti. Najbolj vztrajni pohodniki se vrnejo šele v trdem mraku.

Pri večerji najbolj hvalimo slastno juho z drobno narezanim mesom, pa tudi meso v omaki s prilogo in zeljno solato ne zaostajajo po kvaliteti. Še neke vrste potica in naše osnovne potrebe so zadovoljene. Vse skupaj zalijemo še s črnim vinom, da preizkusimo, kaj vse zraste na obronkih Deliblatske peščare. Kljub naporni noči, preživeti na avtobusu, se večini sploh ne mudi spat. V dnevnem prostoru še klepetamo, zvrnemo kozarček ali dva slovenske kapljice, in ob tem zapojemo.

NEDELJA, 21. 10.

Ob šestih se začenja prebujanje, zvrstimo se v kopalnici, potem pa v restavraciji dobimo res obilni zajtrk: kruh z maslom ter marmelado, dve v trdo kuhani jajci ter dva kosa klobase. Precej sladkan čaj poskrbi za dodatne kalorije, sami pa se "častimo" še s kavo. Spakiramo hitro, več časa pa traja poslovilno fotografiranje.

Z zanimanjem sledimo vožnji skozi vasi, Kovin, posebno pa nam je zanimivo Pančevo, kjer so vse ulice namenjene prodaji najrazličnejšega blaga. 

Beograd doživimo tokrat podnevi, se zapeljemo pod Kalemegdanom in čez slikovite mostove.

Fruško goro zagledamo že iz daljave, saj so razprostira 75 kilometrov v dolžino, široka pa je od 12 do 15 kilometrov (površina 25.525 kvadratnih kilometrov). Približujemo se ji mimo Rume in skozi Irig. Leta 1960 je bila proglašena za prvi narodni park v Srbiji. Njen najvišji vrh je Crveni čot s 539 metri, sicer pa je nad 300 metri nadmorske višine porasla z gostim listnatim gozdom. Pohvali se lahko tudi z največjo koncentracijo lipovega gozda v Evropi. 

Z avtobusom se zapeljemo do Restavracije Lugarnica, 

potem pa napotimo po lepi gozdni poti kakšne tri kilometre do samostana Novo Hopovo, ki je bil v 16. stoletju pomemben prosvetni center. Na  Fruški gori je sicer razporejenih 17 samostanov srbske pravoslavne cerkve. Ogledamo si cerkev, kupimo nekaj samostanskih izdelkov, predvsem med, potem pa po nas pride spet avtobus. 

Zapeljemo se do komunikacijskega stolpa, ki so ga sile NATO poškodovale v zadnji vojni, 

se poklonimo žrtvam druge svetovne vojne pri spomeniku, potem pa vrnemo k Lugarnici na kosilo. Na svežem zraku nam tekne golaž s testeninami, solata in makova potica. Črno vino je tudi iz tega področja, čeprav se mi bolj spomnimo penine Fruškogorski biser. Po grebenski cesti se vozimo proti zahodu, da začutimo veličino te planine. Ob cesti je veliko izletnikov, ki pešačijo po mnogih stezah, počivajo na urejenih počivališčih, uživajo ob ognju ...  Končno se spustimo še do vasi Bingule, kjer je bil včasih doma naš šofer, privoščimo si osvežila, potem pa nas samo še čaka povratek domov. 
Kaj pa Ilok, boste vprašali. Ta ja najpogosteje nastopa v križankah kot kraj pod Fruško goro. Ni nam bil ob poti: to najbolj vzhodno hrvaško mesto leži pod manjšim delom Fruške gore, ki spada pod Hrvaško.

Več posnetkov

Video: