Junija smo se na izlet Planinskega društva Lisca Sevnica na Pelješac in Mljet vozili ob delti Neretve in dozorel je sklep: še letos hočem tu obirati mandarine. Priložnost se je pokazala konec oktobra pri agenciji Turizem Toni.
----------------------
24. 10. 2014
-------------------------------------------
S Tilčko ob pol polnoči hitiva proti avtobusni postaji, čeprav je odhod napovedan šele pet minut čez polnoči. Večina udeležencev se je vkrcala v Celje ob enajstih - torej je za njih to v bistvu trodnevni izlet, pa tudi za nas iz Sevnice, saj nas udobni avtobus čaka že pred predvidenim časom. Poznava samo pet ljudi in vodičko Ireno - zanimivo bo spoznavati sopotnike in sopotnice.
----------------------
25. 10. 2014
-------------------------------------------
Odhod točno ob uri, da ne spravljamo v zadrego sopotnikov iz Krškega in Brežic. Ob enih smo že na meji, kjer samo hrvaško uradnico zanimajo naši dokumenti, sicer pa formalnosti hitro opravimo. Spravimo se počivat, ker pa je zunaj le devet do deset stopinj, kasneje celo samo šest, se je treba kar zavijati v oblačila in šoferja prositi za ogrevanje. Ob pol dveh in pol štirih se za krajši čas ustavimo, med potjo okusimo tudi nekaj dežja in burje, sicer pa se vse dogaja nekako v polsnu.
Bolj me začne zanimati okolica med postankom ob pol sedmih, ko smo že blizu Makarske. Lepo urejeno počivališče Odmorište Raščane Gornje s kapučinom za enajst kun, zanimivimi nadstreški za piknike, lično urejenimi sanitarijami, pogledom na Biokovo in dolino pod njim: čas je, da se zbudimo in česa ne zamudimo. Na vzpetini nad parkiriščem je spomenik, takih je v teh krajih po letu 1995 še veliko. Nadaljujemo vožnjo proti Pločam in ob cesti opazimo trdnjavo za obrambo pred Turki v kraju Vrgorac, tudi take trdnjave so tukaj številne. Občudujemo, kako so v dolini Dušina znali ohraniti obdelovalno zemljo in so hiše umaknili pod in v hrib. Kmalu po pol osmih smo na mejnem prehodu Nova Sela in hitro napredujemo po Bosni - Hercegovini proti Medjugorju. To je mesto, ki je leta 1981, ko se je Marija - Kraljica Miru začela prikazovati, imelo le 150 prebivalcev. Do leta 1991 število naraste na skoraj 1.400: več kot 99 procentov je Hrvatov, en Srb in nič Muslimanov.
Hoteli in lokali rastejo kot gobe po dežju, težko bi rekli, da se pri tem držijo kakšnih urbanističnih načrtov. Verski turizem je v polnem razmahu, saj je to poleg Fatime in Lurda najbolj obiskano romarsko mesto v Evropi, domačini pa bi morali v mestu in okrog njega še veliko urediti: predvsem zapuščene parcele med negovanimi njivami in vinogradi. Medjugorje je prvič omenjeno leta 1599, župnija postane leta 1892, od stare cerkve iz 1897 so samo še ostanki, novo so zgradili leta 1969 in jo posvetili svetemu Jakovu. Od leta 1981 je kraj obiskalo okrog 30 milijonov ljudi, tu organizirajo zbore mladih, seminarje, duhovne vaje. Posebna skupnost skrbi za narkomane.
Bolj me začne zanimati okolica med postankom ob pol sedmih, ko smo že blizu Makarske. Lepo urejeno počivališče Odmorište Raščane Gornje s kapučinom za enajst kun, zanimivimi nadstreški za piknike, lično urejenimi sanitarijami, pogledom na Biokovo in dolino pod njim: čas je, da se zbudimo in česa ne zamudimo. Na vzpetini nad parkiriščem je spomenik, takih je v teh krajih po letu 1995 še veliko. Nadaljujemo vožnjo proti Pločam in ob cesti opazimo trdnjavo za obrambo pred Turki v kraju Vrgorac, tudi take trdnjave so tukaj številne. Občudujemo, kako so v dolini Dušina znali ohraniti obdelovalno zemljo in so hiše umaknili pod in v hrib. Kmalu po pol osmih smo na mejnem prehodu Nova Sela in hitro napredujemo po Bosni - Hercegovini proti Medjugorju. To je mesto, ki je leta 1981, ko se je Marija - Kraljica Miru začela prikazovati, imelo le 150 prebivalcev. Do leta 1991 število naraste na skoraj 1.400: več kot 99 procentov je Hrvatov, en Srb in nič Muslimanov.
Hoteli in lokali rastejo kot gobe po dežju, težko bi rekli, da se pri tem držijo kakšnih urbanističnih načrtov. Verski turizem je v polnem razmahu, saj je to poleg Fatime in Lurda najbolj obiskano romarsko mesto v Evropi, domačini pa bi morali v mestu in okrog njega še veliko urediti: predvsem zapuščene parcele med negovanimi njivami in vinogradi. Medjugorje je prvič omenjeno leta 1599, župnija postane leta 1892, od stare cerkve iz 1897 so samo še ostanki, novo so zgradili leta 1969 in jo posvetili svetemu Jakovu. Od leta 1981 je kraj obiskalo okrog 30 milijonov ljudi, tu organizirajo zbore mladih, seminarje, duhovne vaje. Posebna skupnost skrbi za narkomane.
Na parkirišču je že zjutraj ogromno avtobusov, največ iz Hrvaške in Italije, med obiskovalci odkrijemo celo Brazilce.
Prileže se nam sendvič s pijačo, potem pa gre vsak po svoje za dve uri in pol. Sprehodimo se najprej mimo križevega pota
in velikega kipa vstalega Kristusa slovenskega avtorja Andreja Ajdiča. Posebnost bronastega kipa so kaplje na telesu, ki izgledajo kot solze, in nihče ne zna razložiti, od kod so. Mimo pokopališča vodi pot na Križevac, na katerem so leta 1934 zgradili skoraj devet metrov visok betonski križ z relikvijamo iz Rima. Postaje križevega pota so bile najprej leseni križi, leta 1988 pa so bili postavljeni bronasti reliefi profesorja Carmela Puzzola. Dobro se jih spominjam iz leta 2008, ko smo sevniški planinci ob taboru v Nevesinju obiskali tudi Medjugorje in v hudi vročini, ki tu lahko doseže tudi 40 stopinj, nekateri prišli samo do tretje postaje. Tokrat se s prijateljicama napotimo preko polja do naselja Podbrdo pod hribom Crnica, na katerem je mesto Marijinega prikazovanja. Povsod je veliko trgovin in stojnic s spominčki in publikacijami. Zanimivo, da so cene v evrih in kunah, v domačo valuto - konvertibilno marko jih morajo trgovci šele preračunati.
Začne rositi in precej strma pot navkreber po kamnih je kar naporna, še posebno, ker se tare romarjev različnih starosti. Za onemogle so domačini pripravili posebne nosilnice. Manjše in večje skupine se vzpenjajo z molitvijo in pesmijo mimo reliefov profesorja Carmela Puzzola s prizori iz veselega in žalostnega dela rožnega venca, ki so jih postavili leta 1989.
Vsi se zbirajo okrog kipa Kraljice Miru iz leta 2001, ki je napravljen po modelu kipa Dina Felicia pred župnijsko cerkvijo. Na tem mestu naj bi se Marija z detetom 24. junija 1981 prikazala skupini otrok. Prikazovanj je bilo potem še več in Marija naj bi ob vsakem predala tudi sporočila. Uradni Vatikan zaenkrat tega še ne priznava.
Prileže se nam sendvič s pijačo, potem pa gre vsak po svoje za dve uri in pol. Sprehodimo se najprej mimo križevega pota
in velikega kipa vstalega Kristusa slovenskega avtorja Andreja Ajdiča. Posebnost bronastega kipa so kaplje na telesu, ki izgledajo kot solze, in nihče ne zna razložiti, od kod so. Mimo pokopališča vodi pot na Križevac, na katerem so leta 1934 zgradili skoraj devet metrov visok betonski križ z relikvijamo iz Rima. Postaje križevega pota so bile najprej leseni križi, leta 1988 pa so bili postavljeni bronasti reliefi profesorja Carmela Puzzola. Dobro se jih spominjam iz leta 2008, ko smo sevniški planinci ob taboru v Nevesinju obiskali tudi Medjugorje in v hudi vročini, ki tu lahko doseže tudi 40 stopinj, nekateri prišli samo do tretje postaje. Tokrat se s prijateljicama napotimo preko polja do naselja Podbrdo pod hribom Crnica, na katerem je mesto Marijinega prikazovanja. Povsod je veliko trgovin in stojnic s spominčki in publikacijami. Zanimivo, da so cene v evrih in kunah, v domačo valuto - konvertibilno marko jih morajo trgovci šele preračunati.
Začne rositi in precej strma pot navkreber po kamnih je kar naporna, še posebno, ker se tare romarjev različnih starosti. Za onemogle so domačini pripravili posebne nosilnice. Manjše in večje skupine se vzpenjajo z molitvijo in pesmijo mimo reliefov profesorja Carmela Puzzola s prizori iz veselega in žalostnega dela rožnega venca, ki so jih postavili leta 1989.
Vsi se zbirajo okrog kipa Kraljice Miru iz leta 2001, ki je napravljen po modelu kipa Dina Felicia pred župnijsko cerkvijo. Na tem mestu naj bi se Marija z detetom 24. junija 1981 prikazala skupini otrok. Prikazovanj je bilo potem še več in Marija naj bi ob vsakem predala tudi sporočila. Uradni Vatikan zaenkrat tega še ne priznava.
Polni vtisov zapuščamo Medjugorje in se odpravimo v 40 kilometrov oddaljeni Mostar. Vozimo se preko planote z manjšimi naselji, kamenjem, grmovjem, redkim nizkim drevjem, potem pa se na desni odpre dolina in po cesti, vkopani v hrib, pridemo v Mostar, mesto z okoli 65 tisoč prebivalci. To je sončno mesto z okoli 260 sončnimi dnevi letno, poleti se temperatura povzpne na 40 stopinj in več. Kot glavno mesto Hercegovine je njeno kulturno in gospodarsko središče z lesarsko, kovinarsko in usnjarsko industrijo. Naseljeno je bilo že v prazgodovini kot vhodno mesto na zahod, v Evropo. Veliko zgradb priča o času vladanja Turkov, tudi Avstroogrska je tu pustila viden pečat. Tako je tu mesto mešanja vzhoda in zahoda, islama in krščanstva. Reka Neretva ločuje muslimanski del na vzhodu in del s Hrvati in nekaj Srbi na zahodu. Most na Neretvi jih povezuje. Včasih je bil lesen, pripet z verigami, "mostari" so bili njegovi čuvarji. Kamnitega je ukazal zgraditi Sulejman Veličanstveni v 16. stoletju. Če most ne bi zdržal, bi dal arhitekta Hajrudina ubiti, zato je ta pred otvoritvijo pobegnil in mosta ni nikoli videl v vsej njegovi lepoti. 20 metrov visok most z 29 metrov dolgim lokom je zgrajen iz kamnitih blokov iz bližnje vasi (največji blok: 2,5 krat 1,5 krat 0,8 metra), ki jih povezuje železna kostrukcija. Zgornja plošča je iz bračkega kamna. Novembra 1993 je bil v vojni zrušen, ampak Bosanci so rekli: Nek so ga srušili, mi čemo zgradit lepšeg, boljeg in još starijeg. To jim je z mednarodno pomočjo tudi uspelo, stroške ocenjujejo na 12 milijonov evrov, na otvoritvi leta 2004 je bil tudi Princ Charles.
Most in stari del mesta spadata pod Unescovo zaščito. Ob prihodu v mesto smo najprej pozorni na hribovito okolico, v kateri izstopa Velež pod snegom in sporni križ na Humu v opomin in spomin na vse žrtve. Vozimo se po krožišču s šestimi izhodi - avenijami s platanami, ki so ga uredili že okoli leta 1900.
Sprehodimo se do frančiškanskega samostana in cerkve z najvišjim zvonikom v Evropi (107 metrov), iz katerega se sliši zvon devet kilometrov daleč. Cerkev so gradili leta 2000 na mestu starejše, ki so jo uničili v zadnji vojni. Poleg Sarajeva je bil Mostar najbolj razrušeno mesto v zadnji vojni.
Zdaj pa do starega dela mesta in mosta! Trgovinice s spominki, lokalčki in stari most z dvema trdnjavama. In že je tu "mostarska lasta", fant, ki je za 35 evrov pripravljen skočiti z mosta v Neretvo. Temperatura zraka je 15 stopinj, občasno tudi piha, reka pa ima celo poleti samo 12 do 14 stopinj. Po dolgih pripravah fant elegantno skoči in nadaljuje stoletno tradicijo. Vsako leto je po obnovi mosta spet tekmovanje v skokih. Na vzhodni strani mosta se vije ulica z obrtniki in trgovinicami Kujundžiluk, kjer še vedno ročno obdelujejo baker in tkejo preproge. Ob tekmovanju v skokih leta 2004 je neko podjetje za proizvodnjo kave predstavilo džezvo, v kateri naj bi iz 63 kilogramov mlete kave skuhali kar 800 litrov mamljive tekočine. Po trditvah izdelovalcev naj bi bila ta džezva največja na svetu, z njo pa si želijo uvrstiti tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Po podatkih organizatorjev je džezva visoka 1,7 metra, težka pa 40 kilogramov. Za izdelavo v skladu s tradicijo so potrebovali dva meseca. Mi kupujemo veliko manjše džezve, ob klicu mujezina k molitvi pa si privoščimo tudi bosansko kavo iz džezve s kockami sladkorja in ratlukom za dve konvertibilni marki, zraven pa še baklavo za tri marke, kepica sladoleda nas stane eno marko. Za ceno v evrih zneske delim z dva.
Zdaj nas pot vodi proti jugu mimo letališča in med vinogradi ter sadovnjaki do Blagaja in Vrela Bune, ki je samo 12 kilometrov oddaljeno od Mostarja.
To je najmočnejši kraški izvir v Evropi s povprečnimi 23 kubičnimi metri v sekundi izpod 200 metrov visoke skale. Potapljači so ugotovili, da je podvodni del izvira dolg 200 metrov (voda naj bi sicer tekla 19 in pol kilometra pod zemjo), izvir je 15 metrov širok, voda pa je izredno hladna in čista, v njej se prijetno počutijo potočne postrvi, v spodnjem delu te samo devet kilometrov dolge reke, ki se izliva v Neretvo, tudi jegulje. Tik ob izviru stoji derviška tekija - samostan iz 16. stoletja, ki ga je mogoče obiskati brez vstopnine, le ženske si morajo pokriti lase ter prekratko krilo ali preozke hlače, vsi pa sezuti.
Neverjetno lepa zgradba z belo fasado in orientalsko ureditvijo. Skozi okna je mogoče videti izvir, v sobah pa tudi vernike pri tihi molitvi. Na stranišču v stavbi poleg tekije je tudi prostor za obredno umivanje pred molitvijo, ki jo muslimani opravljajo petkrat na dan. Prijazna domačinka nam razloži način umivanja. Na poti do avtobusa se čudimo zapuščeni ribogojnici, opazimo stare mline, predvsem pa veliko dreves z granatnimi jabolki. Sadeže je mogoče na stojnicah tudi kupiti. Pri avtobusu pa prava pojedina s poticami, pecivom in vinom.
Vozimo se naprej ob Neretvi do Počitelja, ki ga je Ivo Andrič imenoval Kamnito mesto. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1444, v začetku je bila to le trdnjava. Od druge polovice 16. stoletja ga intenzivno gradijo kot mešanico orientalske in mediteranske tradicije.
Danes je to mesto muzej z zelo malo prebivalci, ki je narodni spomenik Bosne in Hercegovine in je na listi kulturne dediščine pri Unescu. Lepo se je sprehoditi mimo turškega kopališča (prvo javno kopališče v tem delu Evrope) do džamije, nekaj posebnega je stolp z uro, ki naj bi se slišala do Mostarja, tisti z malo več kondicije se lahko povzpnejo na trdnjavo. Večina sopotnikov ostane pri prodajalkah spominkov in suhega sadja v ličnih tulcih, moški nekje odkrijejo cel posušen list tobaka, le nekaj se nas napoti v hrib.
Neretva je vse širša, veliko je rastlinjakov. Cesta pelje naprej proti Dubrovniku, mi pa zavijemo levo proti Neumu. Zunaj je prijetnih 16 do 17 stopinj. V Čapljino so včasih slovenski fantje hodili k vojakom, zato je večini ime znano, vsi pa se čudimo velikosti močvirja Hutovo blato, ki ga ni mogoče izsušiti zaradi stalnega dotoka vode izpod gora.
Letos je to pravo veliko jezero, sicer pa je to področje naravni park in rezervat za ptice. Vzpenjamo se po cesti desno od jezera v hrib in se dolgo vozimo po planoti z grmovjem in nizkim drevjem. Ob poti nas Irena opozori na hrib s kapelami - svetišče Kraljice miru, ki so ga obnovili izseljenci iz Argentine. Nekaj časa se vozimo tudi ob trasi nekdanje železnice,
dan počasi ugaša in nam riše na nebo neverjetno lepe vzorce.
Do Neuma se pripeljemo v temi, nakupimo vse potrebno v trgovini hotela Jadran, potem pa najdemo svoj začasni dom v hotelu Zenit iz leta 1980, ki so ga večkrat obnavljali, verjetno tudi zaradi začasne nastanitve beguncev. Nekaj časa iščemo sobe, ker do paviljona C ni dvigala, potem pa se le znajdemo. Naša troposteljna soba je zelo zanimiva: na dveh nivojih, balkon ima razgled na park in morje, imamo vse, kar rabimo. Samopostrežna večerja je okusna in raznolika, k njej prija tudi kozarec vina tega področja, spremlja jo prijetna glasba, potem pa samo še postelja in počitek po naporni noči in bogatem dnevu.
Neverjetno, kako so domačini izkoristili vsak košček zemlje: stavbe so zgrajene tesno ena ob drugi, na hrib in v hrib. Vse je podrejeno turizmu. Naselje Neum, ki ima danes malo manj kot pet tisoč prebivalcev, pa skoraj dvakrat toliko ležišč za turiste, je omenjen že v 16. stoletju, prav razvijati pa se je začel po drugi svetovni vojni. Bosna teh nekaj nad 20 kilometrov svoje obale dobro izrablja, malo manj tranzitnega prometa bo tu, če bo zgrajen most iz Ploč na Pelješac, dela zaenkrat stojijo. Mejo s Hrvaško prečkamo brez problemov in zastojev.
Ko se začnemo umikati od morja, vozimo med hribi in hribčki, potem pa se cesta začne spuščati in pred nami je čudovit pogled na delto Neretve, njene kanale, rokave, rastlinjake za povrtnine, obširne sadovnjake.
12 tisoč hektarov meri ta Hrvaška Kalifornija, kjer pridelajo okrog štiri tisoč vagonov mandarin.
Nas pred nasadom pričaka harmonika skupaj s kitaro, vesela pesem, žganje in suhe fige.
Ne moremo se načuditi, kako bogato rodijo ta drevesa, kar ne moremo nehati nabirati in pokušati slastnih plodov. Nabrano sadje odkupimo po pol evra za kilogram, v restavraciji Djudja & Mate pa nas čaka še vrečka s tremi kilogrami mandarin zastonj. Pred restavracijo se naložimo na tri trupice, posebne čolne, da se popeljemo po Neretvi.
Za pogostitev nas čaka pršut, sir, vino ..., na poti pa spremlja glasba in pesem.
V naselju Vid smo in takoj za restavracijo obiščemo Arheološki muzej Narona, ki lepo prikazuje ostanke rimskega svetišča, ki je bilo na tem mestu. V nekdanjem hlevu so našli 17 kipov iz marmorja naravne in nadnaravne velikosti in jih z drugimi ostanki uredili v pregledno in privlačno zbirko.
Na terasi restavracije nas čaka pojedina z glasbo, pesmijo in plesom. Po nakupu česna, vina, žganja ... in skupinski fotografiji se je končno treba posloviti. Vračamo se po že znani cesti, pred predorom Sveti Rok nas burja malo zaziba,
na počivališču Krka nad Skradinom nas ob postanku dobro prepiha, ob pol desetih smo že na meji s Slovenijo in malo pred enajsto v Sevnici. Poslavljamo se z veliko zahvalo šoferjema za varno vožnjo, sopotnikom in sopotnicam za prijetno druženje, prevsem pa Ireni, ki ni samo izvrstna vodička, je tudi socialna delavka, medicinska sestra, animatorka, DJ z izvrstno in izbrano glasbo ..., v prvi vrsti pa Človek. Še kdaj na svidenje!
Most in stari del mesta spadata pod Unescovo zaščito. Ob prihodu v mesto smo najprej pozorni na hribovito okolico, v kateri izstopa Velež pod snegom in sporni križ na Humu v opomin in spomin na vse žrtve. Vozimo se po krožišču s šestimi izhodi - avenijami s platanami, ki so ga uredili že okoli leta 1900.
Sprehodimo se do frančiškanskega samostana in cerkve z najvišjim zvonikom v Evropi (107 metrov), iz katerega se sliši zvon devet kilometrov daleč. Cerkev so gradili leta 2000 na mestu starejše, ki so jo uničili v zadnji vojni. Poleg Sarajeva je bil Mostar najbolj razrušeno mesto v zadnji vojni.
Zdaj pa do starega dela mesta in mosta! Trgovinice s spominki, lokalčki in stari most z dvema trdnjavama. In že je tu "mostarska lasta", fant, ki je za 35 evrov pripravljen skočiti z mosta v Neretvo. Temperatura zraka je 15 stopinj, občasno tudi piha, reka pa ima celo poleti samo 12 do 14 stopinj. Po dolgih pripravah fant elegantno skoči in nadaljuje stoletno tradicijo. Vsako leto je po obnovi mosta spet tekmovanje v skokih. Na vzhodni strani mosta se vije ulica z obrtniki in trgovinicami Kujundžiluk, kjer še vedno ročno obdelujejo baker in tkejo preproge. Ob tekmovanju v skokih leta 2004 je neko podjetje za proizvodnjo kave predstavilo džezvo, v kateri naj bi iz 63 kilogramov mlete kave skuhali kar 800 litrov mamljive tekočine. Po trditvah izdelovalcev naj bi bila ta džezva največja na svetu, z njo pa si želijo uvrstiti tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Po podatkih organizatorjev je džezva visoka 1,7 metra, težka pa 40 kilogramov. Za izdelavo v skladu s tradicijo so potrebovali dva meseca. Mi kupujemo veliko manjše džezve, ob klicu mujezina k molitvi pa si privoščimo tudi bosansko kavo iz džezve s kockami sladkorja in ratlukom za dve konvertibilni marki, zraven pa še baklavo za tri marke, kepica sladoleda nas stane eno marko. Za ceno v evrih zneske delim z dva.
Zdaj nas pot vodi proti jugu mimo letališča in med vinogradi ter sadovnjaki do Blagaja in Vrela Bune, ki je samo 12 kilometrov oddaljeno od Mostarja.
To je najmočnejši kraški izvir v Evropi s povprečnimi 23 kubičnimi metri v sekundi izpod 200 metrov visoke skale. Potapljači so ugotovili, da je podvodni del izvira dolg 200 metrov (voda naj bi sicer tekla 19 in pol kilometra pod zemjo), izvir je 15 metrov širok, voda pa je izredno hladna in čista, v njej se prijetno počutijo potočne postrvi, v spodnjem delu te samo devet kilometrov dolge reke, ki se izliva v Neretvo, tudi jegulje. Tik ob izviru stoji derviška tekija - samostan iz 16. stoletja, ki ga je mogoče obiskati brez vstopnine, le ženske si morajo pokriti lase ter prekratko krilo ali preozke hlače, vsi pa sezuti.
Neverjetno lepa zgradba z belo fasado in orientalsko ureditvijo. Skozi okna je mogoče videti izvir, v sobah pa tudi vernike pri tihi molitvi. Na stranišču v stavbi poleg tekije je tudi prostor za obredno umivanje pred molitvijo, ki jo muslimani opravljajo petkrat na dan. Prijazna domačinka nam razloži način umivanja. Na poti do avtobusa se čudimo zapuščeni ribogojnici, opazimo stare mline, predvsem pa veliko dreves z granatnimi jabolki. Sadeže je mogoče na stojnicah tudi kupiti. Pri avtobusu pa prava pojedina s poticami, pecivom in vinom.
Vozimo se naprej ob Neretvi do Počitelja, ki ga je Ivo Andrič imenoval Kamnito mesto. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1444, v začetku je bila to le trdnjava. Od druge polovice 16. stoletja ga intenzivno gradijo kot mešanico orientalske in mediteranske tradicije.
Danes je to mesto muzej z zelo malo prebivalci, ki je narodni spomenik Bosne in Hercegovine in je na listi kulturne dediščine pri Unescu. Lepo se je sprehoditi mimo turškega kopališča (prvo javno kopališče v tem delu Evrope) do džamije, nekaj posebnega je stolp z uro, ki naj bi se slišala do Mostarja, tisti z malo več kondicije se lahko povzpnejo na trdnjavo. Večina sopotnikov ostane pri prodajalkah spominkov in suhega sadja v ličnih tulcih, moški nekje odkrijejo cel posušen list tobaka, le nekaj se nas napoti v hrib.
Neretva je vse širša, veliko je rastlinjakov. Cesta pelje naprej proti Dubrovniku, mi pa zavijemo levo proti Neumu. Zunaj je prijetnih 16 do 17 stopinj. V Čapljino so včasih slovenski fantje hodili k vojakom, zato je večini ime znano, vsi pa se čudimo velikosti močvirja Hutovo blato, ki ga ni mogoče izsušiti zaradi stalnega dotoka vode izpod gora.
Letos je to pravo veliko jezero, sicer pa je to področje naravni park in rezervat za ptice. Vzpenjamo se po cesti desno od jezera v hrib in se dolgo vozimo po planoti z grmovjem in nizkim drevjem. Ob poti nas Irena opozori na hrib s kapelami - svetišče Kraljice miru, ki so ga obnovili izseljenci iz Argentine. Nekaj časa se vozimo tudi ob trasi nekdanje železnice,
dan počasi ugaša in nam riše na nebo neverjetno lepe vzorce.
Do Neuma se pripeljemo v temi, nakupimo vse potrebno v trgovini hotela Jadran, potem pa najdemo svoj začasni dom v hotelu Zenit iz leta 1980, ki so ga večkrat obnavljali, verjetno tudi zaradi začasne nastanitve beguncev. Nekaj časa iščemo sobe, ker do paviljona C ni dvigala, potem pa se le znajdemo. Naša troposteljna soba je zelo zanimiva: na dveh nivojih, balkon ima razgled na park in morje, imamo vse, kar rabimo. Samopostrežna večerja je okusna in raznolika, k njej prija tudi kozarec vina tega področja, spremlja jo prijetna glasba, potem pa samo še postelja in počitek po naporni noči in bogatem dnevu.
----------------------
26. 10. 2014
-------------------------------------------
Zaradi prehoda na zimski čas lahko spimo še eno uro dlje, po obilnem zajtrku pa gremo še na sprehod ob obali. Neverjetno, kako so domačini izkoristili vsak košček zemlje: stavbe so zgrajene tesno ena ob drugi, na hrib in v hrib. Vse je podrejeno turizmu. Naselje Neum, ki ima danes malo manj kot pet tisoč prebivalcev, pa skoraj dvakrat toliko ležišč za turiste, je omenjen že v 16. stoletju, prav razvijati pa se je začel po drugi svetovni vojni. Bosna teh nekaj nad 20 kilometrov svoje obale dobro izrablja, malo manj tranzitnega prometa bo tu, če bo zgrajen most iz Ploč na Pelješac, dela zaenkrat stojijo. Mejo s Hrvaško prečkamo brez problemov in zastojev.
Ko se začnemo umikati od morja, vozimo med hribi in hribčki, potem pa se cesta začne spuščati in pred nami je čudovit pogled na delto Neretve, njene kanale, rokave, rastlinjake za povrtnine, obširne sadovnjake.
12 tisoč hektarov meri ta Hrvaška Kalifornija, kjer pridelajo okrog štiri tisoč vagonov mandarin.
Nas pred nasadom pričaka harmonika skupaj s kitaro, vesela pesem, žganje in suhe fige.
Ne moremo se načuditi, kako bogato rodijo ta drevesa, kar ne moremo nehati nabirati in pokušati slastnih plodov. Nabrano sadje odkupimo po pol evra za kilogram, v restavraciji Djudja & Mate pa nas čaka še vrečka s tremi kilogrami mandarin zastonj. Pred restavracijo se naložimo na tri trupice, posebne čolne, da se popeljemo po Neretvi.
Za pogostitev nas čaka pršut, sir, vino ..., na poti pa spremlja glasba in pesem.
V naselju Vid smo in takoj za restavracijo obiščemo Arheološki muzej Narona, ki lepo prikazuje ostanke rimskega svetišča, ki je bilo na tem mestu. V nekdanjem hlevu so našli 17 kipov iz marmorja naravne in nadnaravne velikosti in jih z drugimi ostanki uredili v pregledno in privlačno zbirko.
Na terasi restavracije nas čaka pojedina z glasbo, pesmijo in plesom. Po nakupu česna, vina, žganja ... in skupinski fotografiji se je končno treba posloviti. Vračamo se po že znani cesti, pred predorom Sveti Rok nas burja malo zaziba,
na počivališču Krka nad Skradinom nas ob postanku dobro prepiha, ob pol desetih smo že na meji s Slovenijo in malo pred enajsto v Sevnici. Poslavljamo se z veliko zahvalo šoferjema za varno vožnjo, sopotnikom in sopotnicam za prijetno druženje, prevsem pa Ireni, ki ni samo izvrstna vodička, je tudi socialna delavka, medicinska sestra, animatorka, DJ z izvrstno in izbrano glasbo ..., v prvi vrsti pa Človek. Še kdaj na svidenje!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar