Dobro smo se naspali, pri zajtrku samopostrežno izbirali med veliko možnostmi (meni je bila najbolj všeč marmelada, ki sploh ni bila marmelada, ampak sladko iz višenj),
potem pa pot pod noge. Najprej skozi naselje Rtanj, potem po travnati poti, nekaj je blata, počasi se pot začne dvigovati.
Hodimo po gozdu, med grmovjem, pozdravlja nas šipek, mi pa kar mimo, le tu in tam zanimanje vzbudijo kakšne gobe. Na nekaterih mestih je pot bolj strma, ponekod kamnita, sicer pa lepo speljana.
Ob njej so tudi posebne postaje z lepimi besedami.
Ko pridemo iz gozda, kjer prevladujejo žareče bukve, se nad nami dvigne konica "piramide" Rtanj - najvišji vrh Šiljak s 1565 metri.
Foto: Vinko Šeško.
Z leve se priključi steza iz Sokobanje, potem pa spet polagoma v hrib, pa zavoj na desno in tako naprej. Tu se nama z Milko ustavi: klepetava z domačini, ki v zrelih letih prvič osvajajo ta hrib, Milka pomaga obujati spomine veterinarju, ki je v Rimskih Toplicah delal kot terapevt, občudujeva tudi poglede v dolino in slikovite meglice. Sva zaslužili malico ali ne?
Foto: Vinko Šeško.
Naj ostali kar osvajajo vrh! Po malici se odločiva za povratek v dolino,
vmes pa je treba fotografirati vse, kar sva pri vzponu zamudili. Malo pred začasnim domom naju zvabi tabla za rtanjski čaj,
ki si ga privoščiva pri zdravilcu, kar med njegovo seanso z dvema gospema. Seveda si posušen čaj kupiva tudi za domov, potem pa se je treba pridružiti ostalim, ki se veselo vračajo z osvojenega vrha.
Na terasi našega začasnega doma si privoščimo malo počitka. Ob pol enih smo spet na poti: mimo Etna centra Balašević, malo proti Zaječarju, potem pa levo, skozi naselje Zlot in med hribe. Tu je Lazarev kanjon in Lazareva pećina (Zlotska pećina).
Toplo se oblečemo, vodička nekaterim posodi jopiče, potem pa nas vodi po 1700 metrih podzemnih lepot s kapniki, zavesami, ponvicami, podzemno reko ...
Sicer pa so raziskali 12 kilometrov te jame in v okolici našteli okrog 200 votlin. 20 kilometrov od tod je Bor, kjer ponovno kopljejo bakrevo rudo in zaposlujejo. Malo severneje je še Majdanpek, tudi znani rudnik te rude, ki je zadnje čase zelo iskana.
To zadnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Dobre pol ure rabimo, da se povzpnemo na razgledišče nad kanjonom, ob poti pa žarijo jesenske barve ruja. Na parkirišču se okrepčamo z vinom, Milkino kavo in klepetom.
Foto: Vinko Šeško.
Pri večerji si privoščimo še pivo po 100 dinarjev, kar je manj kot 90 centov, kavo pa dobimo za 50, 60 dinarjev. Za nas je to malo, za srbski standard pa verjetno kar veliko.
Ves čas bivanja na tem področju tiho in na glas razmišljamo o tajanstvenem Rtanju, ki naj bi bil zaradi pravilnih oblik piramida. Nekateri verjamejo, da je v njegovi notranjosti letališče za nezemeljska bitja, ki pristajajo, ko vrh zakrijejo oblaki. Trdijo, da je mogoče pogosto videti velike svetle krogle. Cerkvico na vrhu Šiljak, ki jo je leta 1932 dala zgraditi soproga v spomin na moža Juliusa Minha, lastnika rudnika blizu naselja Rtanj, so večkrat razstrelili, ker so iskali nekakšen skrit zaklad. Tudi strokovnjaki trdijo, da je na tem področju prisotna posebna energija, posebno sevanje, moč izmeničnega toka je zelo povečana. Potem je tu še rtanjska trava, ki naj bi bila afrodiziak. In zaklad? Mogoče je v obliki zalog kvalitetnega premoga, ki ga zdaj ne kopljejo, prav gotovo pa v naravi in prijaznih ljudeh. Potem bo s tem to zapuščeno rudarsko naselje živelo naprej.
Je Rtanj neka čudežna planina in hoja nanjo da nam novo moč,
da jamo in kanjon še osvojimo, potem pa dolga, dolga, dolga noč.
(Melodija: Fijaker stari)
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar