Zajtrkujemo ob pol sedmih, potem pa se odpeljemo proti Sokobanji po planoti, ki je malo obdelana, in se spustimo v naselje Nikolinac. Veliko je zapuščenih hiš, starih traktorjev. Sokobanja na obali reke Moravice je eno od sedmih najbolj atraktivnih turističnih destinacij v Srbiji med Karpati (Rtanj) in balkansko planino Ozren z malo več kot osem tisoč prebivalci. Zaradi strateške lege je bilo tu naselje že v prazgodovini, toplice pa so bile znane že v rimskih časih, Turki pa so kraj zavzeli leta 1398. Kasneje se je njihova oblast nekajkrat menjala z avstrijsko, burne čase doživlja v obdobju prve in druge srbske vstaje, leta 1833 je končno osvobojen turške oblasti. Toplice postanejo vse bolj znane po zdravilni vodi, pri obnovi je imel pomembno vlogo srbski knez Miloš Obrenović, ki je nasproti turškega kopališča v 19. stoletju zgradil svoj konak. Za začetek organiziranega turizma velja leto 1837, ko so v pisarni kneza Miloša napisali napotnico zastavniku Lazareviću za bivanje in zdravljenje v teh toplicah. Za časa Mihajla Obrenovića Sokobanja postane moderno turistično mesto. Termalni izviri s temperaturo od 28 do 45,5 stopinj so visoko radiaktivni, pri zdravljenju uporabljajo tudi radiaktivni plin radon. Skupaj z ugodno klimo in lepo okolico to nudi možnosti za zdravljenje mnogih obolenj predvsem v Specijalnoj bolnici za prevenziju i lečenje nespecifičnih plućnih obolenja. V toplicah so na voljo kopanje, inhalacije, balneoterapija, fizioterapija, kineziterapija ... Kraj je znan tudi po vsakoletnem tekmovanju harmonikašev.
Hodimo po širokem sprehajališču z drevjem, odetim v jesenske barve,
ogledujemo Milošev konak,
v parku nasproti njega pa turško kopališče amam iz 15. stoletja, ki so ga lepo preuredili v moderni wellness center (center dobrega počutja). Prijazni uslužbenec nam dovoli obisk moškega dela kopališča, kjer še ni kopalcev in nam predstavi vsebino centra. Obiščemo še cerkev, potem pa je čas za malo počitka. Kavarne vabijo s kavo za 70 dinarjev, ob kateri servirajo ratluk, prijetno razpoloženje pa nam skali novica, da je sopotnici Ireni umrla mama. V trgovinah obnovimo zaloge hrane, prodajajo med po ugodni ceni, za malico pa bo tudi značilni sir kačkavalj.
Proti Aleksincu se vozimo ob Bovanskem jezeru, ki je nastalo z akumulacijo Moravice leta 1978. Mesto Aleksinac je med drugim znano po kovinski industriji, včasih pa je bilo po rudniku premoga s pet tisoč zaposlenimi, ki so ga zaprli leta 1989 po nesreči, v kateri je umrla cela prva izmena - 90 rudarjev. Tu je veliko Slovencev služilo vojsko pri topničarjih. Nekaj časa se vozimo po avtocesti Beograd - Niš, potem pa pri dvajsetih stopinjah zavijemo proti Prokuplju. Ob cesti nas spremljajo slabo vzdrževana polja z nizko koruzo, sadovnjaki z nizkim drevjem višenj in jablan, nekaj že opuščenih. Prokuplje je mesto pod skoraj 1500 metrov visokim Velikim Jastrebcem z veliko vojašnico in je leta 1999 bilo prvo bombardirano mesto v Srbiji. Ustavimo se na bencinski črpalki in v bližini modernih novih zgradb opazujemo čredo ovac in kmeta z volovsko vprego. Pot nadaljujemo mimo Kuršumlije in naprej proti jugu po ozki cesti do Djavolje varoši.
Pod planino Radan na višini 600 do 700 metrov imamo zelo redki prizor zemeljskih figur, ki so nastajale skozi tisočletja erozijskih pojavov. Djavolja Varoš obsega dvoje območij s 200 figurami. Leva grupa se imenuje Djavolja jaruga, a desna Paklena jaruga (struga, jarek). Proces kreiranja teh figur je neprestan, ene izginjajo pod ekstremnimi vremenskimi vplivi, se pa zato druge rojevajo. Stolpiči iz kamna in prsti segajo od 2 pa tudi do 15 metrov visoko in so v spodnjem delu široki 2 do 6 metrov, na vrhu pa 1 do 2 metra. Kamniti bloki z nekaj deset centimetri širine ščitijo šibko povezan material, ki leži pod njimi pred vetrovi in vremenskimi nevšečnostmi, to pa omogoča nastanek kamnitih stolpičev. Djavolja Varoš se razprostira na približno 4.300 do 4.500 kvadratnih metrih. S področjem Djavolje Varoši so povezani bližnji hidrološki pojavi. Eden od njih je Djavolja voda (srbsko Ђавоља вода, v prevodu »Vražja voda«), zelo mineraliziran vrelec, ki naj bi bil po izročilu zdravilen, drugi pa je Crveno vrelo (srbsko Црвено врело, v prevodu »Rdeči vrelec«).
Voda je rdeče barve, okoliške formacije pa so različnih barv (posledica vulkanskega delovanja pred več milijoni let), kar daje področju poseben pečat.
Djavolja Varoš je nastala kot posledica srednjeveške vzreje živine in izsekavanja gozdov. Tako je imela voda prosto pot za svoje delovanje: odnesla je mehke materiale, razen tistih, ki so bili pod velikimi kosi kamna.
Ti so ostali kot nekakšen dežnik ali kapa, voda pa je plasti pod njimi še dodatno fino oblikovala. Djavolja Varoš se pod vplivi erozije ves čas spreminja - stolpiči nastajajo, rastejo, se preoblikujejo in izginjajo in ta menjava poteka že stoletja. Te spremembe v obliki formacije so vidne tudi v teku enega človeškega življenja.
Spremembe v oblikah nenavadnih figur je pri ljudeh ustvarilo prepričanje, da je na delu roka hudiča, zato so jih imenovali »Vražje mesto«. Po srbskem izročilu tamkaj na grebenu nad rečno dolino vragi zidajo hiše. Obstaja tudi več zgodb o nastanku. Prva govori o bratu in sestri, ki sta se zaljubila in povabila ljudi na svatbo. Bog se je razjezil zaradi krvoskrunstva in vse svate spremenil v kamne, razen stare matere, ki jih še vedno objokuje s krvavimi solzami. Rdeča voda je taka seveda zaradi velike vsebnosti železa. Druga pripoved je o hudobnem agi, ki je celo mesto s prebivalci spremenil v kamen.
Djavolja Varoš je od leta 2003 v postopku pridobivanja statusa UNESCOVE dediščine. Pri vhodu plačamo vstopnino 350 dinarjev, za skupine nad 20 oseb pa po predhodni najavi lahko organizirajo tudi nočni ogled, ko so skulpture romantično osvetljene. Napotimo se najprej po skoraj ravni poti med drevesi, nekatera so zelo visoka in stara, potem pa se povzpnemo po stopnicah do razgledišč, da vidimo stolpiče od blizu. Zanimiva je tudi cerkvica, v kateri se lahko rešiš bolečin. Prispevaš nekaj denarja, vzameš beli trak, ki ga položiš na boleče mesto, potem pa trak navežeš na rogovilo pred cerkvijo in se znebiš nadloge. Za vsak slučaj pa kasneje te trakce še zakopljejo v zemljo.
Pri vhodu na področje je okrepčevalnica, pred njim pa lepo urejeno stranišče in cela vrsta stojnic z domačimi dobrotami: največ je različnega žganja in sladkega. Po nakupih si privoščimo še malico, potem pa vrnemo do kraja Beloljin, kjer se cesta odcepi za Kopaonik. Dolina med gozdnatimi hribi je vse ožja, naselja so majhna, ponekod le redke hiše in njive, veliko pa je nasadov malin.
Više ko se vzpenjamo, lepši je pogled na jesenske barve bukovega gozda v kombinaciji z zelenjem iglavcev. Od blizu pa so bori precej rjavi z veliko suhimi iglicami. Končno prispemo do turističnega naselja na Kopaoniku, ki je že pravo malo mesto. Namestimo se v Omladinskem odmaralištu Kragujevac v sobe s štirimi ali petimi ležišči in kopalnico s straniščem. V naši sobi imamo velike zabave s škripajočim okvirom na straniščni školjki.
Hitro se odpravimo na ogled naselja, pri katerem so arhitekti pazili na skladnost in prilagajanje okolju, poleg hotelov in apartmajev pa je na voljo obilica lokalov in nekaj trgovin.
Foto: Vinko Šeško.
V okolici množica sedežnic in smučišč čaka na sneg. Tu je sicer že 23. septembra pri nič stopinjah zapadlo štiri centimetre snega, ki pa se ni obdržal.
Ko se vrnemo v naš začasni dom, organiziramo kar na hodniku prijetno druženje ob hrani, pijači in pesmi. Zato ni čudno, da kasneje težko pospravimo obilno večerjo: gosto juho z mesom, piščančja bedrca, klobase, krompir, zeljno solato in dve palačinki s čokolado. Dva prijetna mladeniča sta to skuhala in hitro postregla. Kljub težkim želodcem po bogatem dnevu hitro zaspimo.
V Sokobanji šli bi v turško kopel, če bi nam dopuščal kratek čas,
pa nas vrag je vabil v svoje mesto, da predstavi nam ta svoj okras.
(Melodija: Fijaker stari)
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar