Ko večina ob štirih vstaja in ob pol petih odhaja, se nas devet obrne v postelji in spi naprej. Zajtrk ob pol osmih si postrežemo sami: dovolj je vsega, le od napitkov so samo sokovi in jogurt. Naš začasni dom je med naseljema Plav in Gusinje, nikjer ni dovolj prostora, da bi avtobus obrnili, zato se zapeljemo v Plav in tam to opravimo. Mesto ima sicer trdnjavo iz 17. stoletja in dve džamiji, vendar nas danes bolj zanimajo naravne znamenitosti. Zapeljemo se do Gusinja, od koder kličemo šefa Nacionalnega parka Prokletije, ki naj bi nas danes vodil.
Ta nas napoti na konec naselja do Centra za obiskovalce, kjer naj ga počakamo. Med čakanjem nas preseneti domačin s celjsko registracijo, ki dela v Kranju, v Gusinju pa ima hotelčič v obliki trdnjave, kjer nudi prenočišče z zajtrkom za deset evrov. Ponuja se nam kot vodič in gostitelj in komaj mu dopovemo, da vse potrebno že imamo. On pelje dva izraelska turista do izhodišča za turo više v Prokletije. Končno pride tudi naš vodič, ki nam svetuje prevoz z avtobusom naprej v dolino Ropojana do mosta pred naseljem Vusanje.
Tam ga spet čakamo, raziskujemo okolico za razne potrebe, odkrijemo dve mini pokopališči kar ob cesti, potem pa si skuhamo kavo in pomalicamo. Narahlo začne deževati, mi pa se odločimo, da vseeno krenemo na pot skozi naselje in naprej po dolini. Hiše so raztresene, le redko kje je kdo doma, sicer pa doživimo pri domačinih same prijetne odzive in pozdrave. Najbolj nas razveseli očanec pri spomeniku junaku iz druge svetovne vojne, ki ne more prehvaliti Slovencev in našega odziva pri problemih na Kosovu. Kar malo nerodno nam je ob vsej tej hvali. Razloži pa nam tudi, da je področje od Plava naprej, ki je kot žep pod Prokletijami, bilo vedno albansko in so jih leta 1912 okupirali Črnogorci. Ko se naselje konča z džamijo in pokopališčem, se začne najlepši del doline: bukovi gozdovi žarečih barv so obkroženi v okvir visokih gora, ob poti pa med slikovitimi skalami zaljšajo pokrajino trdoleska, drnulja, brin in drugi grmi v jesenski obleki.
Ampak najprej Grlja - Grlo: 25 metrov visok slikovit slap, ki med borovci in skalami izginja v temne globine. V bližini vabijo privlačni paviljoni na piknik.
Nas pa vleče naprej ob šumeči vodi Skakavac, ki res zasluži to ime.
Pravo doživetje je izvir te vode Oko Skakavca, ki je res kot zeleno oko s skalo in z mahom pokritimi kamni okrog njega. Zaziramo se v globino tega očesa, se slikamo, pri tem pa nam pomagata tista dva mlada izraelska turista, ki naj bi šla više v gore, pa sta se zaradi vremena odločila ostati v dolini ob malici in po cimetu dišečem čaju. Malo še poklepetamo z njima,
potem pa se vračamo ob vodi in uživamo v šepetanju vode in zelenilu maha, grmovja, drevja ... Na povratku srečamo tovornjak z peskom in traktor s cementom, ki po tleh vleče še gradbeno železo. Torej v dolini nekaj gradijo. Da le ne bi preveč pokvarili narave. Leta 2011 so hoteli zgraditi mini hidroelektrarno, ki bi močno spremenila izgled doline, vendar so se domačini uprli.
Šola v naselju je gotovo samo za nekaj razredov, potem pa se otroci vozijo v Gusinje, v srednjo šolo v Plav, na univerzo pa v Podgorico. Zgradili so jo po drugi svetovni vojni z ameriško pomočjo. Pred njo stojita dva "čučavca" - stranišči, kjer moraš zelo paziti, da zadeneš trikotno luknjo v betonskih tleh.
Zapeljemo se spet nazaj proti Gusinju in parkiramo pri Centru za obiskovalce, ki so ga pred kratkim lepo uredili v domačem stilu.
Peš se napotimo mimo črede ovac in krav, ki se pasejo kar okrog hiš, k Alipašinim izvorom. To je okrog sto izvirov vode, malo je podobno našim Zelencem, ko voda kar vre iz zemlje, brbota in žubori. Nekdanji mlin je zapuščen, lepo urejeno gostišče pa žal zaprto.
Lačni in žejni se sprehodimo po Gusinju, kjer na vsakem koraku srečamo koga, ki je bil v Sloveniji, izkušeni plezalec se nam ponuja za vodnika ... - res bo treba sem še priti. V prijetnem lokalu nam postrežejo s čevapčiči in drugimi okusnimi dobrotami: za deset čevapčičev, zeljno solato, lepinjo in dve mali pivi plačam šest evrov in osemdeset centov. Res se je splačalo. Plačujemo pa ob glasu mujezina iz bližnje džamije. Na koncu še skoraj oropamo lokalno trgovino, znanega albanskega konjaka Skenderbeg sploh ni bilo dovolj za nas.
Za naše utrujene pohodnike, ki se po deseturni hoji vračajo z Djeravice (2656m) pripravimo dobrodošlico s pivom (časti Tončka, ki je prvič z nami), slanimi palčkami in mandarinami. Bili so na drugem najvišjem vrhu Prokletij, ki je najvišji vrh Kosova. Res so del poti premagali s terenskimi vozili, kjub temu pa je bila tehnično ne preveč zahtevna pot res dolga, pa še veter jih je oviral. Sicer so Prokletije visok planinski venec na jugovzhodnem robu Dinarskega gorstva v vzhodni Črni gori, severni Albaniji in na Kosovem. To je najmogočnejši gorski masiv na Balkanskem polotoku, ki doseže največjo višino z Jezerskim vrhom (2694m) v Albaniji. Njegova posebnost je neobljudenost, to je odmaknjeno gorovje, kjer srečamo ljudi le za vzorec.
Obilno večerjamo in večer zaključimo na najlepši možni način - s pesmijo.
Gre v višino tura za večino, ostali uživamo pa kar tako:
voda, barve, firbčni domačini, čevapi, pivo - res nam je hudo.
(Melodija: Fijaker stari)
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar