Ura se bliža pol peti zjutraj, prtljaga je na kupu, pri Prahovih preko ceste že gorijo luči avtobusa, od časa do časa pripelje kakšen avto. Gremo na pot: 24 planincev in planink iz društev ob Savi in Savinji.
V Srbijo gremo in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh.
Gremo v planine, dokler nas ta strast ne mine: v Srbijo in drugam, Vinko bo povedal kam.
(Melodija: Veselo v Kamnik)
Razporejamo prtljago, izbiramo sedeže, pozdravljamo prijatelje, se spoznavamo z nekaterimi novimi sopotniki. Na avtobusni postaji poberemo še nekatere in zadnje v Krškem. Veselo žuborenje glasov, nič nismo zaspani, kljub temu si marsikdo na Čatežu privošči okrepčilo v obliki kave. Za prehod meje porabimo samo nekaj minut.
Planinci dragi spet smo zbrali tu se, da ciljem novim gremo mi naprot.
Lojze varno vozi nas po cesti, v Srbijo nas tokrat vodi pot.
Vinko zbral je družbo res ta pravo, Goran bo pomagal vodit jo.
S pesmijo, veseljem in mal sreče res bo prava prava tura to.
(Melodija: Fijaker stari)
Po poljih se vlačijo megle, ki jih preganja sonce
in okrog sedmih doživimo lep sončni vzhod, temperatura pa je dvanajst stopinj.
Postanek za kavo je prava malica: Milka kavo kuha v velikem loncu, ob njem pa se znajde cela vrsta različnih zavitkov, ki kaj hitro romajo v naše želodce. Na stranišču plačamo 50 centov, potem pa nadaljujemo pot proti meji s Srbijo. Ob pol enajstih se začnejo postopki in prav zabavamo se ob pogledih na natančne preglede osebnih avtomobilov: pri enem iztovorijo vso prtljago in pregleda se loti kar pet uradnikov. Ti nosijo črne majice z napisom v cirilici in angleščini (Border Police). Nam poberejo dokumente, drugače nas pustijo pri miru. Ko izkoristimo še priložnost za stranišče, se zavemo, da smo za prestop te meje porabili kar eno uro.
Na levi strani avtoceste kmalu po meji vidimo spominsko obeležje Sremski front, med 15-minutnim postankom pa krepko pokvarimo povprečje starosti bosanskim dijakom iz dveh enonadstropnih avtobusov. Ob enih že občudujemo Beograd in brzimo proti jugu. Pokrajina izgleda precej zapuščena: bolj slaba koruza, opuščeni sadovnjaki, vmes gozdovi.
Ob dveh se pri motelu Velika Plana srečamo z našimi srbskimi vodniki: Goranom, sinom Jovanom in njunim ogromnim belim psom. Stari znanci smo, saj so nas že dvakrat vodili po Durmitorju, pa še kje drugje. Po avtocesti hitro napredujemo in že je tu Ćuprija, kjer je moj brat služil vojsko, daroval kri in tako dobil srbsko posestrimo; potem Paraćin, zdaj pa je treba zaviti proti vzhodu, cesta pa gor in dol po manjših in večjih hribih. Spremlja nas voda, ponekod v pravih tesnih, jesenske barve: ruj kar žari. Na desni pred nami se pokaže Rtanj: na levi vrh kot pri piramidi, proti jugovzhodu pa se razteza še greben. Večino dneva smo imeli brez oblačka, ko pa vrh Rtanja zakrije oblak, začnemo razmišljati o zgodbi, da v takih razmerah tam pristajajo izvenzemeljska bitja. Vozimo se skozi manjša naselja in velikokrat prečkamo reko Crni Timok. Ko se dolina bolj odpre, zagledamo mesto Zaječar z okrog 40 tisoč prebivalci, središče Timoške krajine, ki ima ime po zajcih. Mirno mesto je to, samo enajst kilometrov od bolgarske meje. Na glavnem trgu obiščemo muzej,
ki je v glavnem posvečen arheološkemu najdišču Felix Romuliana v bližnjem Gamzigradu: krasni mozaiki (tisti z Dionizem je v 27 barvah),
ima pa tudi manjšo etnografsko zbirko z odprtim ognjiščem in narodnimi nošami ter sobo posvečeno zgodovini mesta. Prijetna vodička nam ob maketah, slikah in predmetih razloži vso preteklost. Navdušeni smo nad strokovnostjo in zanimivim načinom razlage.
Zna vplesti tudi hudomušne stvari, kot je tista o Nikoli Pašiću (1845 - 1926), ki se je rodil v Zaječarju in se po njem imenuje glavni trg v mestu. Ko je nekoč zbolel, so mu iz skupščine poslali sporočilo, da mu želijo hitro okrevanje z večino glasov za in štirimi proti. Sicer pa je bil prvak Narodne radikalne stranke in večkratni predsednik vlade v Kraljevini Srbiji in v Kraljevini SHS. Kot predsednik vlade je leta 1914 vedel za načrtovani atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki ga je v sodelovanju z Mlado Bosno pripravljala tajna srbska teroristična organizacija Črna roka, a ni nič ukrenil. Bil je glavni zagovornik velikosrbske ideje ter unitarizma in centralizma v jugoslovanski državi. Na koncu izvemo, da je vodička z opravljenim magisterijem nezaposlena in v muzeju dela kot prostovoljka. Nezaposlenih je v teh krajih zelo veliko.
Zapeljemo se nazaj do Gamzigrada, kjer se izkopanine razprostirajo na 6,5 hektarjih. Veliko jih je še pod zemljo, nam razloži vodič.
Tu je bila antična rimska carska palača Felix Romuliana, ki se od 2007. leta nahaja na UNESCO seznamu svetovne dediščine. Predstavlja rezidenco rimskega carja Gaius Valerius Maximianus Galerius (250 - 311), ki je bil v teh krajih rojen, v bližini palače pokopan in po materi Romuli jo je poimenoval Romuliana. Na področju Srbije je bilo rojenih kar 16 rimskih imperatorjev. Ostanki tega utrjenega castruma, ki je bil s površino 60.000 m² večji in pomembnejši od Dioklecijanove palače v Splitu, pričajo, da gre za zelo važno naselje. Dioklecijan jo je dal zgraditi svojemu zetu kot repliko svoje palače. Dosedanja arheološka izkopavanja so odkrila obzidje približno kvadratnega tlorisa z dvajsetimi valjastimi obrambnimi stolpi, več različnih zgradb, talno gretje, dva vodnjaka, akvadukt, termalna kopališča in večje število lepih mozaikov. Veliko vrednejših mozaikov in drugih stvari je v muzeju v Zaječarju, nekatere mozaike so tu na terenu prekrili s peskom, da bi jih zaščitili.
Največja zgradba je Jupitrov hram z nekaj originalnimi stebri iz marmorja. Že v mraku se sprehodimo po nahajališču, da občutimo njegovo veličino. Vstopnina v muzeju in Gamzigradu je 300 dinarjev, za študente in upokojence pa 250.
Vozimo se nazaj proti zahodu do naselja Rtanj in ugotavljamo, koliko prej se tu znoči, že kmalu po pol šesti uri. Smo pač precej bolj na vzhodu kot v Sloveniji. Zato pa se bo zjutraj prej zdanilo. Nastanjeni smo v hostelu Turistično gostinskega kompleksa Rtanj, kjer se po precej klasični večerji dobro odpočijemo.
Obiskati treba je Rimljane, da s posteljo to končno pridem skup.
(Melodija: Fijaker stari)
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar