Zajtrk ob sedmih je kraljevski: sir, kajmak, mesnata slanina, maslo, miške, sirov štrudelček, kava, mleko ali čaj. V restavraciji na železniški postaji Mokra Gora se pa res potrudijo. Ob odhodu pol ure kasneje vrhovi hribov naokrog rdijo v vzhajajočem soncu. Ozka dolina, komaj je dovolj prostora za progo in cesto, obe se večkrat umakneta v predore. Na meji se ne zamudimo veliko. Dolina se malo razširi, pa spet zoži, našo pozornost pa predvsem vzbudi velik živopisan samostan Dobrun. Po soteski reke Rzav se približamo mestu Višegrad, ki mora s hišami "plezati" v hribe, nas pa predvsem očara s starim mostom.
Tega je dal zgraditi vezir Mehmed-paša Sokolović, turški janičar - po rodu iz teh krajev, med 1571 in 1577. Kamnita konstrukcija z enajstimi oboki je dolga skoraj 180 metrov in v sredini razširjena. V zgodovini je bil most večkrat poškodovan, leta 1896 je v veliki poplavi voda celo tekla preko njega, zdaj pa ga ogroža povišan vodostaj zaradi elektrarne. Po drugi svetovni vojni so ga obnovili in je na UNESCO seznamu svetovne kulturne dediščine. Sprehodimo se do njega, preko njega pa ne moremo, ker ga obnavljajo, in se ob tem spominjamo tudi Iva Andrića, ki je v Višegradu hodil v osnovno šolo in mesto predstavil v delu Most na Drini. Leta 1961 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Ob Drini se sprehodimo do Andrićgrada (Kamengrada), ki ga gradi režiser Emir Kusturica. Sama ideja je iz leta 2010, leto kasneje so ustanovili podjetje na osnovi javno - privatnega partnerstva za izgradnjo, predvideni stroški so 15 milijonov evrov. Gradnjo so začeli s svečano prireditvijo 28. 6. 2012 ob zvokih opere Carmina Burana. Uradna otvoritev je bila točno dve leti kasneje, 28. 6. 2014 (na Vidovdan), čeprav Bizantinski dvor, Karavan saraj in gledališče še urejajo, hotel je samo ogrodje, muzej načrtujejo.
Ogledujemo si glavno ulico s trgovinami, kinom, mestno hišo, upravno zgradbo Hidroelektrarne Višegrad, pokukamo v cerkvico, ki je replika tiste v Dečanih, se slikamo pri Andrićevem in Njegoševem spomeniku ...,
vse se mi zdi bolj kot kulisa, ne pravo mesto.
Naprej se vozimo po ozkem kanjonu Drine, skozi veliko predorov, po vodi pa plava ogromno plastike in drugih smeti. V kraju Ustiprača zapustimo Drino in se nadaljujemo pot ob reki Prači. Mesto Rogatica ima še veliko lukenj od strelov po fasadah, povsod so še plakati od volitev, ki so bile petega oktobra. Dvigamo se na Romanijo, krasne barve bukve se družijo z iglavci, tu in tam se pasejo ovce. V drugi svetovni vojni je bil tu center partizanskega odpora, med zadnjo pa eno največjih oporišč bosanskih Srbov, njihove vojske in Radovana Karadžića. Dosežemo višino skoraj 1300 metrov nadmorske višine, potem pa se spustimo do reke Miljacke, vidimo odcep za Jahorino, ki leži 19 kilometrov južneje, dolina se oži, nekaj je predorov in pred nami se razprostre mesto Sarajevo.
Bosansko glavno mesto doživi vsak po svoje: obvezen je sprehod po Baščaršiji, čevapčiči s kajmakom se res priležejo, stojnice in trgovine vabijo k nakupom, džamije k ogledom. Večni ogenj še vedno gori, na hribih se belijo pokopališča, na stavbah lahko opaziš poškodbe iz zadnje vojne ... Razveselimo se razobešene zastave na slovenski ambasadi - življenje teče naprej.
Sarajevo zapuščamo pri dvajsetih stopinjah, neštetokrat prečkamo reko Bosno, v bližini Visokega opazimo bosansko piramido, Kakanj pa je tudi prepoznaven z rudnikom in termoelektrarno. Malo pred Zenico je konec avtoceste in naprej gre bolj počasi. Ob poti opazimo nekaj napisov za kraje v cirilici popackanih, veliko je novih džamij in zapuščenih hiš. Krajši postanek in naprej proti meji. Že je tu Brod (včasih je bil to Bosanski Brod), vozimo preko Save v Slavonski Brod, potem pa naprej proti domu. Še enkrat se ustavimo, okrepčamo in zapojemo, pospravimo še zadnje zaloge pijače. Vinko se spomni, da so za pitje trije razlogi: prihod prijateljev, odhod prijateljev in vsaka druga prilika.
Dan pa ugaša s prelepim sončnim zahodom.
Malo pred deveto uro zvečer smo v Sevnici in vsak hiti domov s svojimi vtisi: predvsem o Srbiji, ki je več kot štirikrat večja od Slovenije in ima okrog sedem milijonov prebivalcev - kako raznolika dežela in različni ljudje! Pogosto jo poznamo in sodimo po politikih, zdaj pa smo spoznavali preproste ljudi, ki se ti dotaknejo srca. Ob poznavanju burne zgodovine lahko laže razumemo njihovo navduševanje za vojaške parade, izdelava avtomobilov za Rusijo bo mogoče dobra finančna injekcija za gospodarstvo, ruske milijarde pomoči bodo pomagale železnicam. Kljub nizkemu standardu se ljudje ne pritožujejo, dovolj mirno so sprejeli padec dinarja v primerjavi z evrom, deset procentov zmanjšanja plač tistim, ki jih imajo višje kot 25 tisoč dinarjev. Vsak se znajde po svoje. Izgredi na nogometni tekmi med Srbijo in Albanijo kažejo, kako politika vpliva tudi na šport, nekajkrat smo bili priča strahu Srbov pred Kosovim in Albanci. Kaj pa Albanci na črnogorski strani Prokletij, ki trdijo, da so jih Črnogorci leta 1912 okupirali? Pa razmere v Bosni in Hercegovini? Prav smo storili, da smo predvsem povsod uživali v gostoljubju prijetnih ljudi in lepotah narave in poskušali odriniti težave in probleme.
Kraljevski zajtrk, meja nam je mila; v Višegradu je še vedno most.
Kamengrad v vsej svoji veličini, potem ob Drini spet tunelov dost.
Že brzimo preko Romanije, v Sarajevu čaka nas obed,
skozi Bosno, znano nam Hrvaško zdaj domov se vračamo mi spet.
Spominov lepih hranimo obilo, trenutki dragi dajejo obet,
da kdaj še uživamo na kakšni poti, da skupaj rajžamo veselo spet.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar