Ob pol sedmih zajtrkujemo. Fanta iz kuhinje se spet izkažeta s hrano: vsak dobi na krožniku tri jajca na oko, mladi sir, ocvrto slanino, zraven pa še kruh in čaj.
Ob sedmih krenemo na Pančićev vrh: levo skozi turistično naselje in mimo številnih sedežnic, potem v hrib, delno skozi gozd, pot se nadaljuje skoraj po ravnem,
desno nad nami pa med redkim drevjem in grmovjem rdi borovničevje v različnih barvah. Na grmičkih je še nekaj polsuhih borovnic, brini vabijo z zelenimi in zrelimi jagodami. Gremo mimo odcepa za slap in se spomnimo, da je pod Kopaonikom veliko termomineralnih izvirov, na njem pa tudi veliko planinskih izvirov. Najvišji od njih Krčmar voda je tu prav pod Pančićevim vrhom na nadmorski višini 1950 metrov. V bližini gradijo novo sedežnico, skupina delavcev sadi drevesa. Prevladujejo iglavci, o raznovrstnosti rastlinja na Kopaoniku pa priča število endemičnih (91) in subendemičnih vrst (82). Večina pohodnikov se napoti do Nebeskih stolic na višini 1800 metrov, kjer so ruševine cerkve svetega Prokopija, zaščitnika rudarjev - v bližini sta bila včasih dva rudnika. Na tem mestu so našli tudi ostanke zgodnjekrščanske bazilike iz prvega stoletja - mozaik in ostanke iz rimskih časov. Sedem nas je takih, ki se nam ne ljubi spuščati navzdol in potem spet vzpenjati in gremo direktno proti vrhu.
Nad zgornjo postajo nove sedežnice se levo in desno začne dvojna ograja z bodečo žico na vrhu, široka cesta pa vodi naprej proti vrhu, nobenih vrat ni, nobenega napisa. Desno ob poti stoji prazna pasja uta in dolga napeljana žica daje slutiti, da ima pes, ko je tu, kar precej prostora, tudi, ko je privezan. Malo pred ovinkom na levo,
Posnetek Vinka Šeška.
ko je vrh z mavzolejem tik nad nami, nas presenetijo razburjeni glasovi. Drago, ki je bil malo pred nami in je edini prišel do mavzoleja, se vrača s civilistom v črnih oblačilih in vojakom v maskirni uniformi. Sprašujeta nas, kaj delamo na vojaškem področju, mi pa se opravičujemo in razlagamo, da bi samo hoteli na vrh (2017 metrov) do mavzoleja, v katerem na njegovo željo počivajo posmrtni ostanki znanega botanika Josifa Pančića (1814 - 1888), ki je na tem področju odkril mnogo rastlinskih vrst, po njem pa se imenuje tudi Pančičeva omorika. Na Dunaju se je družil z našim Miklošičem in Vukom Karadžićem. Vojaka nam pojasnita, da na vrh ne moremo, ker je to vojaški objekt, sprašujeta, kdo nas vodi, kje smo nastanjeni, hočeta naše dokumente. Nekateri se izgovorijo, da so jih pustili v planinski koči, te takoj naženeta stran, drugi damo osebne izkaznice in kar dolgo čakamo, da z njimi prideta nazaj. Zabičata nam, naj se naš vodič javi, češ "bolje, da se sam javi kot, da ga mi pridemo iskat". Vojak v uniformi, ki je presneto čeden, se sicer nekaj opravičuje, mi pa se na hitro poslovimo. Ostali pohodniki se vrhu bližajo po grebenu in tu jih vojaki ustavijo in naročijo, da se mora vodič javiti na policijski postaji s seznamom in podatki vseh v skupini. Kasneje se Vinko šali, da smo dobili kazen: šofer Lojze, ki je edini prišel prav na vrh (mimo sedežnic) in se ustavil pred ograjo za vojaški objekt, mora za ostale pripraviti predavanje, kako se obnašamo na tem področju. Kasneje izvemo, da smo vojake spravili res v veliko zadrego: niso bili pozorni, lahko, da so še spali, in v Beogradu so nas opazili na posnetkih varnostnih kamer ter sprožili alarm, da je sedem civilistov vdrlo v vojaški objekt. Diverzanti pa taki! Ko smo se zavedli, kako blizu Kosova je ta vrh, smo njihove reagiranje bolje razumeli.
Sicer pa je Kopaonik (Srebrna planina) streha Srbije - največji planinski masiv s površino 2756 kvadratnih kilometrov: dolg okoli 83 kilometrov in ponekod širok 63 kilometrov. Na tako imenovanem Ravnem Kopaoniku z nadmorsko višino okoli 1780 metrov so zgradili središče turističnega naselja, ki ga še vedno širijo. Tu najdemo planinske koče, apartmaje, hotele najvišjega ranga, ob njih pa športne terene, bazene, telovadnice, kino, mnoge trgovine, restavracije, klube. Smučišča razpolagajo s 55 kilometri alpskih in 18 kilometrov nordijskih smučarskih prog za začetnike in izkušene. Sneg zapade konec novembra in obleži do maja - povprečno 159 dni. Poleti je popularno planinarjenje, pa tudi gorsko kolesarjenje. Vrstijo se razni tečaji za otroke in odrasle, šole v naravi, treningi, kongresi ... S skoraj 200 sončnimi dnevi letno Kopaonik zasluži ime "Sunčana planina". Poleg turizma se ljudje bavijo z živinorejo na prostranih pašnikih med gozdovi iglavcev, bukve in hrasta. Rudarstvo, ki je bilo razvito že v srednjem veku, so zadnje čase obnovili v Trepči - ruda svinca in cinka.
Leta 1999 so NATO sile raketirale objekte na Pančićevem vrhu in odvrgle veliko kasetnih bomb. Večino so jih že odstranili, vendar je treba biti pri hoji izven ustaljenih poti vseeno previden.
Bukev z barvami nam stalno streže, Kopaonik dobro pogosti.
Diverzanti gremo v goste vojski, da pozornost jim ne popusti.
(Melodija: Fijaker stari)
Poslavljamo se od Kopaonika in se po drzno speljani cesti skozi pravo mesto turističnih objektov spuščamo v naselje Raška z nekaj manj kot sedem tisoč prebivalci, kjer pustimo Ireno in Janeza, ki se vračata domov zaradi pogreba Irenine mame.
Zunaj mesta se blizu meje s Kosovim ustavimo za malico. Raška se imenuje tudi celo področje, ki smo ga včasih imenovali Sandžak, zadnji del Srbije, ki je bil do leta 1912 pod Turki. Turško prebivalstvo se je množično izselilo v Turčijo - Anatolijo. Središče Novi Pazar ima danes večinsko muslimansko prebivalstvo, pravoverni Srbi se izseljujejo. Po dolini med manjšimi hribi z gozdovi v lepih jesenskih barvah, pašniki in redkimi hišami se pripeljemo do naselja Ribariće, križišča cest za Kosovsko Mitrovico in Podgorico. Mi zavijemo desno proti Črni gori, levo spodaj si je pot utrla reka Ibar, na cesti je veliko predorov, hribi so delno skalnati, krasi jih žareči ruj. Na mejnem prehodu se zadržimo le deset minut,
potem pa naprej sledimo kanjonu Ibra z veliko predori, rujem, pa tudi manjšimi in večjimi smetišči. Občudujemo lahko slikovit mešani gozd, kasneje pa v daljavi Bjelasico in Komove. Za krajši čas (minus in plus) se ustavimo v kraju Berane z enajst tisoč prebivalci, ki je na starejših zemljevidih označen kot Ivangrad.
Naprej se vozimo proti jugu ob reki Lim vse do Plavskega jezera in mesta Plav, ki leži v vznožju planinskega masiva Prokletije in je svoje ime verjetno dobilo po rimskem vladarju Flaviusu. Mesto ima okrog štiri tisoč prebivalcev in je središče najmanj razvite občine v Črni gori z veliko nezaposlenimi. Obstajajo dokazi o poseljenosti tega področja že v osmem stoletju pred našim štetjem v železni dobi, kasneje pa so se tu naseljevali Iliri, Grki, Rimljani, Sloveni. Danes je prebivalstvo večnacionalno, zastopane so tri vere, govorijo tri jezike. Brez dvoma je to najlepše in najpomembnejše planinsko področje v Črni gori. Ledeniško Plavsko jezero, številna gorska jezera, kraški izviri, planinske in alpinistične poti, smučarski tereni - vse to daje osnovo za turizem. Turistične kapacitete so v veliki meri še v izgradnji, nekateri objekti so neuporabni zaradi naselitve beguncev, vidna pa je privatna iniciativa posameznikov, ki gradijo brez pravega urbanističnega reda, če le imajo denar. Tudi mi smo dve noči gosti pri albanski družini, ki svojega malega hotelčka še niti ni zgradila in opremila do kraja. Pred večerjo je še nekaj časa, da se skozi kraj Gusinje
po ozki cesti zapeljemo v prekrasno ledeniško dolino Grebaje, ki bi jo lahko primerjali z našimi Vrati. V blišču jesenskih barv se sprehodimo proti vrhovom Prokletij, ki se dvigujejo pred nami, Zlatko in Goran pa razlagata svoje že opravljene ture v Karanfilih in drugod. Privlačne so tudi turistične hišice in začnemo razmišljati, da bi se drugo leto sem vrnili za dlje časa.
Po namestitvi v najrazličnejše sobe našega začasnega doma nas čaka obilna večerja in majhna slovesnost ob rojstnem dnevu Milke in Brede, ki nas ta in naslednji večer tudi počastita s pijačo. Potem pa se mudi spat: tisti, ki bodo šli naslednji dan na Djeravico, morajo vstati že ob štirih.
Ibar lep je srbski, črnogorski, Plav je cilj, potem še Gusinje.
V dolini gorski se lepo sprehodiš, užiješ te mogočne Prokletije.
(Melodija: Fijaker stari)
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar