Ponedeljkovci bomo razgnali meglo, smo sklenili. Mimogrede smo s kombijem mimo Trebnjega, Ljubljane, na Voklem se okrepimo s hitrim zajtrkom (kava, rogljiček in pomarančni sok), potem pa kar naprej do Kranjske Gore in po ovinkih na Vršič, najvišji cestni prelaz v Sloveniji in Vzhodnih Julijskih Alpah (1611m).
Plačamo tri evre parkirnine, se dobro oblečemo, ker kar mrzlo piha, potem pa poiščemo pot proti Slemenovi špici.
Prijetno smo presenečeni, kako so jo uredili: obsekali ruševje, izravnali melišča, napravili stopnice iz lesa in kamenja - ponekod celo preveč posegali v naravo. Med zelenjem se kažejo rumeno-zelene kombinacije na macesnih, jerebika tudi v megli rdi, na iglicah ruševja pa se bleščijo rosne kapljice. Malce zadihani pridemo na preval Vratca, naprej pa je steza skoraj sprehajalna.
No, tu in tam je že treba paziti, da ne zdrsneš preveč v desno, vmes je nekaj vzponov, ožjih prehodov - toliko, da ni predolgočasno.
Suhi osamelci in višja drevesa se potapljajo v meglo, vse, kar je blizu, pa je osveženo z vlago in se šopiri v jesenskih barvah.
Pri jezercih so najhitrejši v dobri uri, ostali pa kakšnih 15 minut kasneje. Tu prej slišimo ostale obiskovalce, kot jih vidimo. V vodi se ne ogleduje Jalovec, ampak mi in skupina mladih pohodnikov. Z razgledi z vrha (1911m) seveda ni nič, malica pa nam v družbi kavk vseeno prija.
Vračamo se po isti poti, le pod Vratcami se spustimo direktno do Erjavčeve koče,
Foto: Vinko Šeško.
kjer se človek res počuti dobrodošel v lepo urejenem okolju ob dišečem čaju.
Ustavimo se še ob cesti za Kranjsko Goro, kjer so obiskovalci oblikovali nešteto možicev, pa malo kasneje še za pogled na Ajdovsko deklico.
Pri jezeru Jasna nas zamikajo lepi pogledi na gozd v jesenskih barvah in razigrane race v vodi.
Mudi se nam domov, saj nas tam čaka Elka, ki je ustanovila Ponedeljkovo skupino in jo dolga leta tudi vodila. V gostišču Rondo ji čestitamo ob njenem rojstnem dnevu, ona pa nas počasti s kosilom. Da bi le tudi mi bili tako čili v njenih letih!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar