7. 1. 19

Bohor - 6. 1. 2019

Prva nedelja v novem letu je in običajno sevniški planinci in planinke na ta dan odhajamo na Bohor. Razpis Planinskega društva Lisca Sevnica vabi na zbor ob sedmih, Ponedeljkova skupina pa se zbira ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Šest nas je in po voščilih se z dvema avtomobiloma odpeljemo po dolini Sevnične, na začetku Zabukovja zavijemo proti Pokojniku, potem pa na Mrzlo Planino. Tam se spodnja cesta spusti proti Strajnam, mi pa izberemo zgornjo, ki je delno še makadamska, v smeri Zaloga. Peljemo se vse do Žvegličeve domačije, ki kraljuje na prav lepem mestu in je bila včasih namenjena tudi turistom. 




Ob cesti parkiramo avtomobila in se po travniku napotimo navkreber v gozd



Na njegovem robu se nam lepo odpirajo pogledi na domačijo, proti zahodu pa se že kaže nekaj jasnine. Zanimivo, da je tu topleje kot v dolini. 


Pot nas vodi ves čas po gozdu, ni preveč shojena, je pa prehodna: snega je malo, ledu se je mogoče izogniti, zemlja je pomrznjena in ni blata, zanimivi pa so na poti in ob njej šopi trave dveh vrst. 


Ko pridemo na gozdno cesto, se moramo odločiti: ali desno mimo bolnice ali levo na Javornik. Odločimo se za Javornik in počasi napredujemo v hrib, potem pa imamo še eno možnost, da se izognemo strmini in desno zavijemo proti koči na Bohorju. 



Vsi smo za Veliki Javornik (1023m) in pri vzpenjanju se lepo ogrejemo. 





Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Na travniku je le malo snega, pokaže se še sonce in dobre  volje si privoščimo požirek ta kratkega. Sledi fotografiranje in vpis v knjigo.





Ob spustu srečujemo veliko pohodnikov in pohodnic, nekaj je tudi takih, ki nas prehitevajo. Oba Vinka se odločita za vzpon na Koprivnik, ženski del pa lepo napreduje po ravnem do koče. 


Na parkirišču nakupimo domače čaje ter kruh in poskusimo "pršjačo". Vse to baje pečejo v starih pečeh rudniške kolonije. Bravo za oživitev te peke posebne vrste! V koči se ogrejemo s čajem in svojimi dodatki, prostori pa se počasi polnijo še z ostalimi planinci in planinkami s Senovega, iz Krškega in Brežic. Veliko je lepih voščil, prijetnih srečanj starih znank in znancev, predvsem smo veseli snidenj z vandrovci in vandrovkami. Ponudba jedil je obširna, večina se odloči za kokošjo obaro ali ričet. Vse skupaj pa zalijemo z vinom iz lastnih zalog.

Foto: Vinko Šeško.
Za povratek se odločimo po drugi poti: 



Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
mimo Petrove skale in bolnišnice. 






Ko se spuščamo po ozki stezi, nam je že kar malo žal, na ledu in snegu drsi, ampak srečno pridemo do partizanske bolnice Kozjanskega odreda v Travnem lazu. Ta je delovala od februarja do aprila 1944 za ranjence 14. divizije, aprila pa je bila izdana in so jo Nemci uničili. 

Foto: Vinko Šeško.
Jaz sem nanjo še posebno čustveno vezana, ker je pokojni oče vložil ogromno ur prostovoljnega dela za njeno obnovo, izdelal pa je tudi maketo bolnice.


Po obveznem fotografiranju se začnemo vzpenjati po gozdni stezi




Na križišču manjkajo oznake smeri, ampak mi izberemo pravo, se vračamo nekaj časa po cesti, potem pa zavijemo na že prehojeno pot proti Žvegliču. Celo pot na povratku nas spremlja ples snežink, vendar je ozračje mirno in hoja prijetna.



V koči na Bohorju nismo želeli delati gneče s kavo, zato se ustavimo v Zabukovju v baru Enka (hišna številka je 1), kjer se pozdravimo z nekaterimi domačini, poklepetamo in ovrednotimo naš triurni pohod. 


Lep začetek pohodniške sezone v letu 2019!

Video:


Ni komentarjev: