Kar 14 se nas zbere od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), ena članica pa se nam pridruži ob poti. S štirimi avtomobili se odpeljemo po dolini Sevnične
in parkiramo pri odcepu ceste za Zabukovje.
Pogumno zakorakamo po cesti:
le nekaj časa smo še v sevniški občini, potem pa nas pozdravi tabla za občino Šentjur. Vode v strugi ni veliko, okolica pa je strmo obrnjena v hrib. Kljub temu je ob Sevnični kar veliko hiš: obnovljenih in novih.
Zanimiva je skala na levem bregu potoka: na njej sta tabla in križ. Že pred časom nam je Janja Mihaela Kolar prijazno razložila:
in parkiramo pri odcepu ceste za Zabukovje.
Pogumno zakorakamo po cesti:
le nekaj časa smo še v sevniški občini, potem pa nas pozdravi tabla za občino Šentjur. Vode v strugi ni veliko, okolica pa je strmo obrnjena v hrib. Kljub temu je ob Sevnični kar veliko hiš: obnovljenih in novih.
Drugi posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Tabla označuje 1,72 kilometrov odseka ceste, ki jo modernizirajo od 3. 1. 2018, zaključek del pa obljubljajo za 30. 6. 2019. Seveda uradno ne bi smeli hoditi po gradbišču, ampak hitro ugotovimo, da za nas ni velikih nevarnosti. 
Zadnjo fotografijo je posnela Nevenka Vahtar.
Pod že zabetonirano steno delavci odstranjujejo material in ga odvažajo s tovornjaki, malo više pa skupina delavcev z betonom utrjuje breg. Do minus pet stopinj se to še da. Za škarpe in oporne zidove so uporabili neverjetne količine ogromnih kamnov in železobetona, za škarpe pa so delali tudi do 13 metrov globoke vrtine za utrjevanje. 
Zanimiva je skala na levem bregu potoka: na njej sta tabla in križ. Že pred časom nam je Janja Mihaela Kolar prijazno razložila:
Ta plošča stoji na drugi strani potoka
Sevnične v Zelencih, malo naprej od kamnoloma proti Sevnici v hribu nad cesto,
zraven je tudi križ. Le dobro moraš pogledati, ker je trenutno kar močno
zaraščeno. Govori o tem, da je to cesto dal zgraditi grof Blome leta 1868 z namenom, da se koristi neizmerna masa lesa iz Bohorja, ki so ga vozili na
železnico v Sevnico. Cesta je še danes takšna, kot je bila narejena takrat.
Križ so postavili domačini v zahvalo Bogu, da se ni na njih zrušilo skalovje,
ki je padlo na cesto, takoj za tem, ko je šla mimo zelo velika svatovska
povorka. Ženila se je bogata nevesta iz naših hribov v dolino. Mislim, da v
Zabukovje, ali Blanco.
Voda v območju Zelence se ne da motiti: živahno teče naprej in pada v nizkih slapičih, pod njimi pa blesti v zeleni barvi lepih tolmunov.
Malo postojimo in se okrepčamo, potem pa ob kamnolomu Zelence krenemo v hrib.
Kar lepo se ogrejemo do prvih hiš naselja Prapretno z okoli 67 prebivalci. Strma cesta potem vodi v dolino Sevnične, v zimskih razmerah sploh ni prevozna in verjetno to predstavlja velik problem za ljudi, ki se morajo voziti v službo, šolo in domov daleč naokrog.
Na približno polovici poti stoji na lepem mestu prijetna domačija z mogočno lipo in božjim drevcem - ileksom. Kar tri drevesa so skupaj. Ileksa vidimo na poti še več, na sončnih legah pa iz listja in zemlje kukajo tudi telohi.
Spet smo ob Sevnični in se vračamo k vozilom. Pri Gelci se ustavimo in ta nas skupaj z Borisom tako pogosti, da ne rabimo nobenega kosila: dve vrsti aperitiva, narezek z več vrstami mesnin, sirom in kumaricami; dve vrsti kruha, zavitek, rulada, dve vrsti vina, sok, čaj, kava ... Iskrena hvala za to gostoljubje!
Vračamo se v Sevnico z dobrim občutkom, da smo spoznali košček naše okolice: potok, ki izvira pod Bohorjem (pod Možnico), dobi vodo iz Belega potoka - tudi izpod Bohorja in številnih hudournikov na svoji poti.To je potok, ki zna zelo hitro narasti in do izliva v Savo včasih prihrumi z ogromnimi količinami narasle vode. Veseli smo tudi, da dela na cesti proti Planini pri Sevnici napredujejo, obenem pa malo žalostni, ker dolina izgubljajo svoj naravni izgled.
Ni komentarjev:
Objavite komentar