Planinsko društvo Lisca Sevnica organizira pohod po evropski pešpoti E12. Seveda je udeležba zame obvezna. Nič ne de, če je treba zgodaj vstati, tudi nizke temperature niso razlog, da bi manjkala. Za dva avtobusa se nas nabere: Sevničanov in planinskih prijateljev iz cele Slovenije. Moj sedež je na avtobusu številka 1 in sprašujem se, kje bo vozilo parkirano: na parkirišču pri Kopitarni, pri Prahovih ali kje drugje in se bo treba sprehoditi do Avtobusne postaje Sevnica. Dvajset minut do šestih je dileme konec: oba avtobusa sta parkirana pri Prahovih in samo preko ceste stopim in sem na mestu. Potem pa pobiramo planince in planinke po Sevnici, v Tržišču, Ljubljani.
Na počivališču Lom je čas za osvežitev s kavico.
Že po Dolenjski so se naši pogledu ustavljali na smrekah, obloženih s snegom, zdaj pa nas pozdravi še sonce. Na meji se obmejni policist sprehodi po avtobusu in na hitro ošine s pogledom naše osebne izkaznice.
Naš današji začetek pohoda je v naselju Brtonigla z okoli 800 prebivalci (veliko je Italijanov in nekaj Slovencev) in središčem istoimene občine. Bartonigla je nastala na mestu rimskega naselja Ortus Niger. V starih zapisih pa se pod sedanjim imenom prvič omenja leta 1102. Prvotno cerkev sv. Zenona so 1480 prezidali. Iz tistega časa se je ohranil 36 m visok zvonik. Najbližje večje mesto je Buje - pet kilometrov daleč, do morja pa je deset kilometrov.
Na parkirišču stoji poleg naših avtobusov tudi Modri dirkač - avtobus z udeleženci in udeleženkami pohoda s Koroške.
Najprej nas pozdravi predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji Jože Prah, potem pa še hrvaški prijatelji, ki nas bodo danes vodili.
Dolga kolona se oblikuje na poti proti središču naselja, na njej se čudimo nenavadno obrezani murvi in reklamam za oljčno olje, vino, sire ...
Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
V centru imamo kratek postanek za nujne stvari, zberemo se pa tudi za skupinsko fotografijo.
Kmalu iz naselja hodimo pod avtocesto, korakamo pa v smeri Jame Mramornice.
V naselju Druškovići opazimo prašiče, ki rijejo po blatu, jagenjčki se oglašajo mami, malo stran pa se v krogu druži govedo. Stancija Drušković je turistična kmetija, ki ima klet v podzemni jami Mramornici z belimi kapniki.
Spet je treba pod avtocesto, potem pa ob sveže zorani rdeči zemlji vinograda.
Naselje Pavići, potem pa večja Nova vas s slikovito lego. Malo se ustavimo, potem pa nadaljujemo pot med vinogradi in zaraslimi travniki.
V daljavi vidimo Učko, katere vrh je pokrit s snegom.
Foto: Vinko Šeško.
Že smo v naselju Donji Srbani in kmalu zatem si pri pokopališču privoščimo odmor za malico.
Spuščamo se v dolino Mirne, ki se vije pod nami.
Pri mostu regulirane reke se razdelimo v dve skupini: krajša pot vodi ob Mirni do avtobusa, daljša pa v hrib in naprej proti cilju - kraju Kaštelir. Na mostu opazimo spominsko ploščo, da so člani odpora tu leta 1943 porušili most in tako preprečili okupatorju prodiranje naprej v Istro.
Prečimo dolino in se sprašujemo, zakaj je velika parcela tako globoko zorana. Sicer ni videti veliko obdelanih njiv, ponekod je nekaj ostankov koruze. Vprašanje je, koliko so tla zamočvirjena, sprašujemo pa se tudi, če prvotni tok Mirne ni bil tik pod vzpetino.
Hodimo po peščeni cesti in pogledujemo nazaj v dolino, na konce katere se vije dolg viadukt avtoceste.
Še pred spustom smo nad vzpetino, na katero se vzpenjamo, videli jadralnega padalca, na vrhu zdaj vidimo veliko reklame za ta šport.
Pot nas vodi mimo velikega področja s sončnimi kolektorji: Fotonaponska elektrana Sabadin je to, z močjo 1MW.
Zdaj hodimo skoraj po ravnem, ob manjših vzponih pa so zdrti jarki s čudno oblikovanimi sloji kamnin.
Spet predor pod cesto: z orientacijo nimamo problemov, ker na večini križišč najdemo table z oznakami poti E12, dobro pa so označene tudi kolesarske poti.
Ob poti se vrstijo vinogradi in zelo lepo vzdrževani nasadi oljk.
Po približno štirih urah hoje in 17 kilometrov prehojene poti smo na cilju: naselje Kaštelir z manj kot 300 prebivalci, ampak velikim nogometnim igriščem. Tu je včasih vodila vojna cesta, v bližini so ostanki stare naselbine Gradina, cerkev v središču naselja pa je iz leta 1908. Na trgu nas čakata oba avtobusa in začnemo se spuščati proti morju - do Poreča je od tu 13 kilometrov. Po nekaj kilometrih vožnje pripeljemo do križišča, ker je do Poreča sedem kilometrov in ravno toliko do Novigrada, turističnega mesta v Istri z okoli tri tisoč prebivalci, pri katerem se reka Mirna izliva v morje. V Novigradu parkiramo na velikem parkirišču, do morja naj bi bilo okrog 500 metrov.
Nekateri se res napotijo na obalo, nekaj pa nas lepo počiva v lokalu ob kavi in drugih toplih napitkih in občuduje mize, na katerih so pod stekleno ploščo oblikovani vzorci z zrni kave, pri naši zemljevid sveta. Po dveh urah se ob pol šestih zvečer odpravimo proti domu.
V slovo se nam pokaže lep sončni zahod, na meji nas niti pogledajo ne, na Lomu pa imamo spet krajši postanek za nujne opravke. S pijačo in prigrizki nas ves čas oskrbuje Tone in nam na poti res ni nič hudega. Ob klepetu in prijetnem druženju se okrog devetih pripeljemo v Sevnico. Hvaležni smo Jožetu Prahu za organizacijo na Hrvaškem, Darinki in Janku Avguštin pa za vso skrb pri zbiranju prijav in izvedbi prevoza.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar