V Zavetišču pod svetim Rokom se ob enih zbiramo vandrovci in vandrovke na zaključku tabora v Slatni. Enajst se nas odloči, da gremo najprej po Ovnovi poti. Plohica je malo prej osvežila ozračje in je tudi popoldne prav prijetno hoditi.
Najprej pa se s tremi avtomobili zapeljemo po dolini Sevnične in pri Vrtnariji Šturbej zavijemo na levo proti Podgorici. Nekaj ovinkov v hrib in že smo pri domačiji Zalezina, ki spada uradno pod Orešje nad Sevnico, neuradno pa je tu Orehovec. Pozdravi nas gospodar Vinko, ki je dobro pripravljen za Ovnovo pot: poleg obilice znanja ima s sabo tudi mačeto za bolj fizična opravila - čiščenje poti. Poleg razlage o prastarih kulturah, katerih ostanki so na tej poti, izvemo še veliko o ljudeh tega področja in o naravnih značilnostih.
Foto: Vinko Šeško.
Kar hitro v hrib na Točko Oven z močnimi pozitivnimi in negativnimi energijami, ki jih tudi izmerimo. Dokaz za negativne energije so suhi hrasti brez vrhov in skrivenčena bukev. Vinko Zalezina nam razloži svoje sodelovanje s patrom Gržanom in Semirjem Osmanagićem (Bosanske piramide), oba sta potrdila njegova odkritja.
Pot proti naselju Jelovec so lepo razširili, domačija na začetku poti še vedno žalostno propada in se zarašča, novi lastnik domačije Senica pa je na mestu njihove zidanice zgradil prijetno hišico in lepo ureja okolico. Sama hiša, kjer je zraslo enajst sinov družine Senica, je le ruševina,
hiša, v kateri je mladost preživljala Darinka Avguštin, bo mogoče dočakala boljše čase, ker je ozemlje kupil sosed.
Foto: Vinko Šeško.
Od tu potekajo ostanki pradavnega zida z neverjetnim oddajanjem energije vse do doline Sevnične. Zeleno okno opozarja na posebnost tega področja. Vzpenjamo se ob njem in ne čutimo kakšne utrujenosti, tudi nihalo kaže pozitivno energijo.
Pogledujemo proti cerkvi svete Marije Rožnovenske v Velikem Podgorju,
potem pa postojimo med praprotjo na koti 495, kjer je moralo biti nekdaj zelo pomembno mesto, strmi bregovi kažejo celo na možno piramido.
Zdaj pa naprej proti zaselku Orehovec, kjer je včasih živelo preko 40 ljudi, zdaj pa le še nekaj stalnih in občasnih. Zaenkrat tu ni videti veliko možnosti za razvoj, že na naslednjem hribu v Velikem Podgorju pa je drugače: mladi so ostali, nekateri se vračajo in gradijo nove hiše. Na križišču Vinko Zalezina obudi spomin na svojo družino, ki izhaja od tod in na 22. december 1944, ko je v vas vdrla velika divizija Nemcev, ustašev in domobrancev. Domačini so na različne načine skušali obvarovati domove, da jih ne bi požgali: kazali so slike sinov v nemški vojski, se sklicevali na nemške sorodnike. Uspeli so, žrtev pa je postal Vinkov še ne 16 let stari bratranec, ki ga je ubil roparski ustaš. Še dolgo je na tistem kraju trava posebno lepo zelenela.
Foto: Vinko Šeško.
Večina se odpravi še naprej na plato Revanšce, kjer postavitev kamnov kaže na pomembno mesto. Mogoče je bilo tu svetišče, gotovo pa je bilo mnogo kasneje (v 5. ali 6. stoletju) gradišče. Tu naj bi bilo pozno antično, zgodnje krščansko svetišče - ajdovska naselbina, večje kot Ajdovski gradec, s katerim so bili povezani s svetlobnimi signali. Pod tem platojem je še več platojev z zidovi in obrambnimi jarki. Svetišče je bilo tu še veliko veliko pred ajdovskim. Štiri pohodnice se odločimo za počitek pod orehom in pogovor o možnosti preživetja v teh krajih.
Po travnikih in gozdu se spustimo navzdol ob velikih megalitnih kamnih. Nemogoče je, da bi take pravilne oblike izoblikovala narava, davne civilizacije pa so morale biti na zelo visoki ravni razvitosti za tako delo.
Na pašniku zmotimo kozice, Vinko pa nam razlaga o okrog 40 metrov visoki piramidalni strukturi pod nami. Ob potoku se v grmovju skrivata zapuščena hiša in mlin Zimškovih. Tu poteka tektonska prelomnica z močnim negativnim sevanjem. Pri ljudeh in živalih so se pojavljale različne mutacije in bolezni.
Še skozi gozd po skoraj ravni poti in mimo priseljenca iz Turčije
in navzdol proti domačiji Zalezina. Tu nas prijazno pogostijo s pijačo in pecivom, razprave o pradavnih civilizacijah in dokazih zanje pa še kar tečejo.
V Zavetišču pod svetim Rokom se nam pridruži še nekaj vandrovcev in vandrovk, z žara zadiši po mesnih dobrotah, ki jim dodajamo še zelenjavo, kruh, pečen kostanj in sadje, zalivamo pa vse skupaj z dobro kapljico.
Foto: Milka Požun.
Za projekcijo spominov Vinka Šeška na tabor v Slatni se preselimo v notranje prostore, kjer se še malo posladkamo in delamo načrte za drugo leto.
Napovedani dež nam je popoldne prizanesel, zato pa nas zvečer pošteno zmoči.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar