Četrtek, 27. 8. 2020
Kar nekako smo se razvadili, da gremo preko meje v Italijo tudi, če je cilj pohoda v Sloveniji. Tudi tokrat je tako: spet mimo Trbiža (Tarvisio), skozi Rabelj (Cave del Predil), ki obstaja že od 14. stoletja, znan pa je bil po rudniku svinca in cinka, ki so ga zaprli leta 1991.
Ljudje se izseljujejo, so pa obnovili nekaj starih stanovanjskih hiš in postavili novo cerkev. Kraj je tudi izhodišče mnogih pohodniških poti.
Gore se kopajo v jutranjem soncu in ogledujejo v Rabeljskem jezeru (Lago del Predil), za katerega Wikipedia navaja:
Rabeljsko jezero je ledeniškega izvora in se je izoblikovalo v morenski kotanji. Leži na višini 959 m, dolgo je okoli 1400 m, široko do 400 m, največja globina pa je 35 m. Površina jezera je 50 hektarov, ki pa se zaradi nanosov proda, ki ga donašajo hudourniki, naglo zmanjšuje.
Ustavimo se za fotografiranje, potem pa vozimo naprej proti prelazu Predel (Predil) na nadmorski višini 1156 metrov. Pred mejnim prehodom (niti tu, niti v Ratečah nobene kontrole) stojijo še v Italiji na desni strani ostanki trdnjave, na slovenski strani pa je ostankov utrjenih objektov več in v Wikipediji lahko preberemo:
Preko prelaza je že v času Rimljanov (od tretjega stoletja pred našim štetjem) in v srednjem veku potekala pomembna trgovska pot. Tu naj bi v šestem stoletju Langobardi vdrli v Italijo. Kilometer pred prelazom Predel stoji ob cesti Trdnjava Predel, ki so jo Avstrijci začeli graditi leta 1808, v naslednjem letu pa je odigrala pomembno vlogo pri obrambi prodiranja Napoleonovih čet na ozemlje današnje Slovenije. Trdnjava je v ruševinah, ob njej pa je spomenik iz obdelanega kamna z litoželeznim likom umirajočega leva. Spomenik je bil postavljen v spomin na tridnevno bitko maja 1809 med Napoleonovimi vojaki in avstrijskimi branilci (Slunjski graničarski polk), ki so se pod vodstvom stotnika Johanna Hermanna von Hermannsdorfa borili do konca. Francozi so trdnjavo osvojili in požgali, redke preživele avstrijske vojake pa zajeli. Vojaki, ki so v boju padli, so pokopani v skupni grobnici ob trdnjavi pod cesto. Leta 1848 so po naročilu cesarja Ferdinanda I. ob cesti postavili spomenik v obliki piramide, tri leta kasneje pa je bila predenj nameščena še plastika leva, ki leži na dinamitu.
Skozi Log pod Mangartom se zapeljemo v Bovec in kar iz vozila ogledujemo mogočni Svinjak,
Kaninsko pogorje, zanimiva pa so tudi krožišča z lesenimi skulpturami. Panoramska cesta nas vodi do Kobarida, kjer zavijemo na desno v smeri mejnega prehoda Robič in Breginja. Najprej dolgi drevoredi ob cesti, potem pa manjši zaselki in končno Breginj z okrog 180 prebivalci, ki ga najbolj poznamo po tem, da ga je v maju in septembru 1976 več potresnih sunkov skoraj popolnoma uničilo. Ostali sta samo hiše štirih družin s skupnim dvoriščem, pa župnišče in cerkev. Zgradili so 79 novih montažnih hiš, okrog cerkve pa je tudi nekaj novih zidanih.
Domačinko sprašujemo, kako daleč se lahko peljemo pod Breginjski stol in zagotovi nam, da do cerkve svete Marjete. Na nekaterih mestih pa je ta gozdna cesta zdelana in kombi kar težko napreduje, še teže pa osebni avto za nami. Potem naletimo še na tovornjak, ki na cesti nalaga les, vendar se umakne, delavci pa zagotovijo, da sta do parkirišča pod cerkvijo samo še dva ovinka. Seveda: levi in desni! V resnici pa jih je več.
Cerkev so zgradili že leta 1572, po legendi naj bi se sem zatekla Marjeta pred zmajem. Potres jo je zelo poškodoval, prizadevni krajani pa so jo uspeli leta 1980 obnoviti.
Pot vodi navkreber: malo še po gozdu,
potem pa sem in tja po grebenu med travniki. Ostali se vzpnejo na vrh (1673 metrov), z Milko pa uživava po svoje: hodiva počasneje, malo se okrepčava, klepetava,
uživava v razgledih, fotografirava ...
Med travo je zlasti veliko košutnika (rumenega svišča ali encijana), ki ga uporabljajo tudi za izdelavo znane pijače, nikakor pa ne tistega modrega Clusijevega, ki je na sliki na steklenicah.
V Breginju se ustavimo predvsem zaradi pijače, ampak najprej gremo po odpustke v cerkev svetega Nikolaja, ki so jo zgradili v neoromanskem slogu v drugi polovici 19. stoletja.
Zaradi lege in trdne gradnje je zdržala v potresu. Ima zanimiv poslikan strop, zvonik pa stoji ločeno od zgradbe cerkve.
Pijačo pa najdemo pri prijaznem mladem paru v Ščirnovem ogradu. To je skupek poslopij nekdanjih štirih družin, ki so jih obnovili in predstavljajo ljudsko arhitekturo 19. stoletja beneško - slovenskega stavbarstva. Prijetno je posedeti na dvorišču in gasiti žejo s standardnim pivom
ali pa s posebnimi znamkami, recimo Komunajzerjem: Broz, Tito, Jovanka - Jovankino pivo je najmočnejše.
Zanimiv je tudi cenik za pijače in prigrizke, na katerem marsikaj piše po breginjsko: Kar je boljše, je boljše; je rekel tisti, ki je slanino cvrl na maslu.
Potem proti reki Nadiži, ki izvira pod dolgim pogorjem Breginjskega stola, je nekaj časa tudi mejna reka z Italijo, potem pa odteče v Beneško Slovenijo. Parkiramo, se sprehodimo do mosta, potem pa naprej v Robidišče, ki je najzahodnejše naselje v Sloveniji.
Niso ga še popolnoma obnovili po potresu, na hišah pa so obešene slike iz nekdanjih dni. V njem menda živi samo še devet ljudi, se pa zelo trudijo s ponudbo za turiste, predvsem kolesarje, ki so jim pripravili celo javno pralnico za kolesa. Ponujajo domačo hrano, prenočišča, odprta je galerija s predmeti kraja, pokažejo črno kuhinjo ...
Od tu, čisto na meji z Italijo, se odpirajo tudi pogledi na Breginjski Stol in Mužce - verigo, ki sega naprej v Italijo.
Vrnemo se v dolino Nadiže in občudujemo njen tok pod Napoleonovim mostom, ki naj bi ga Napoleonove čete prečkale leta 1797, ko so prodirale iz Benečije na Koroško, zgrajen pa je bil že v rimskih časih. Spet nas obdajata lepota in vonj ciklam, z mosta pa opazujemo številne obiskovalce in obiskovalke, ki se sončijo ob prelepi smaragdno zeleni vodi, nekaj jih tudi plava in dela konkurenco ribam, posebno pogumni pa skačejo s skal v globoki tolmun. Ob reki je še več kopališč in nekaj kampov in upam, da to pomeni preživetje za prebivalce v tem odmaknjenem delu Slovenije.
Skozi Kobarid in Bovec se vračamo domov, vmes pa na kratka ustavimo v Logu pod Mangartom pri vhodu v predor Štoln.
Pred njim je razstava z natančnimi podatki o kraju in zgodovini Rabeljskega rudnika. Wikipedia navaja:
Štoln (italijansko Galleria di Bretto) je 4844 m dolg rov pod Kolovratom (1454 m), Predelskimi glavami (1618 m) in prelazom Predel, ki povezuje Log pod Mangartom z italijanskim Rabljem (Cave del Predil). Zgrajen je bil v letih 1899–1905 za odvodnjavanje rudnika svinca in cinka v Rablju ter za strateške namene. Širok je 2,5 m, visok pa 2 m. Iz rova teče potok Roja, saj rudnik Rabelj, kljub zaprtju leta 1991, še vedno odvodnjavajo. Danes potok ni več onesnažen, do leta 1991 pa je predstavljal močan vir onesnaževanja Posočja in z njim Soče s težkimi kovinami, predvsem s svincem, pa tudi s cementnim mlekom. V času 1. svetovne vojne je v rovu vozila ozkotirna električna železnica, ki je služila prevozu tovora in ljudi na soško fronto. Ocenjuje se, da je bilo preko Štolna med 1. svetovno vojno prepeljanih skoraj pol milijona ljudi in 240.000 ton hrane, orožja in drugega tovora. Služil je tudi prevozu slovenskih rudarjev v rabeljski rudnik do okoli leta 1974, do uvedbe avtobusnega prevoza preko prelaza Predel. V predoru je bila tudi mejna kontrola med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Leta 2005, ob 100-letnici izgradnje, so prvih nekaj metrov rova na slovenski strani uredili in obnovili kapelico svete Barbare, zavetnice rudarjev. V načrtu je tudi sanacija celotnega rova za turistične namene, za kar naj bi pridobili tudi evropska sredstva.
Ko pridemo naslednjič, upamo, da se bomo lahko sprehodili po rovu.
Petek, 28. 8. 2020
Danes nam ni treba tako zgodaj vstati, ampak vseeno je zjutraj živahno: zajtrk, pakiranje, čiščenje prostorov. Skupaj se nas je v tem tednu zvrstilo 25 in dva obiskovalca za nekaj ur, naenkrat pa nas je bilo največ 20. V prijetni družbi smo preživeli lepe dni, za kar se lahko zahvalimo organizatorju Vinku, mastechefici v kuhinji Milki, neumornemu šoferju Zmagu in vsem, ki so materialno in duhovno doprinesli svoj delež.
Na svidenje v Slatni drugo leto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar