Zbudim se med prvimi in odtihotapim v kopalnico, tudi drugi so kmalu za mano.
Foto: Vinko Šeško.
Potem pa se zgodi značilno vandrovsko jutro: kljub določeni uri za zajtrk je zajtrk ob tej uri že končan. 
Sonce obseva Ponce, ko brzimo proti Italiji, skozi Trbiž (Tarvisio), potem pa v smeri Ovčje vasi (Valbruna) do planine Zajzera (Saisera). Tu stoji na parkirišču veliko avtodomov, v katerih ljudje še spijo spanje pravičnega.
Mimo kapelice in zapore za gozdno cesto, ki jo očitno popravljajo, se napotimo v hrib. Pot, ki je občasno mokra in spolzka, se kar hitro dviguje in nekaj se nas odloči, da bomo napredovali počasneje kot glavnina.
Kukamo navzdol, kjer šumi voda preko slapa in nekaj jezov, pogledujemo za gobami in se dvignemo z okoli tisoč metrov nadmorske višine na parkirišču
na 1389 pri koči Refugio Grego. Uradno ena ura, naša skupina je uživala nekaj več časa.
Odprejo se nam krasni razgledi od severne stene Montaža, preko Viša, Kamnitega lovca do Višarij. Pri koči je živahno, malo se okrepčamo, spustimo hitrejše proti Poldašnji špici (Jof di Miezegnot - 2087 metrov), me pa se sprehodimo samo še do sedla Rudni vrh (Sella di Somdogna). Do sem pripelje asfaltirana cesta s severne strani,
v pobočju pa je nekaj poslopij in na travnikih velika čreda ovac. Pri mizi si privoščimo malico,
potem pa posvetimo še nekaj minut spominu na prvo svetovno vojno pri spomeniku.
Vračamo se po poti prihoda, na sredini pa se odločimo za gozdno cesto, da se izognemo spolzki stezi. Cesta je sicer zaradi del zaprta, vendar je nedelja in delavcev ni.
Foto: Vinko Šeško.
Ob parkirišču so lepo urejena omizja in nas 5žensk.com počiva in uživa.Po povratku slastna večerja, klepet, karte ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar