Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Bela krajina

Že včeraj sem se v Presladolu navajala na jesenske barve,

danes me že zjutraj pozdravijo v Sevnici. Ob osmih se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in gremo v Belo krajino pogledat, kakšne motive so naslikali jesenski umetniki. Z dvema avtomobiloma se preko Konjskega, Laz in Telč zapeljemo na Otavnik (Bojnik),

Foto: Vinko Šeško.

kjer se v Kraljevi zidanici dezinficiramo ob odhodu iz sevniške občine. Potem pa spust skozi Klenovik, Male Poljane, Zbure do Šmarjete. Naprej na avtocesto proti Novemu mestu, na Vahti preko Gorjancev

in kmalu smo pri Gostilni Badovinac v Jugorju, ki jo od leta 1896 vodi že peti rod Badovincev, vedno pa so gospodarji Petri.

Foto: Vinko Šeško.

Gospa Badovinčeva nam pripravi kavo in se s solzami v očeh spominja svojega moža, ki je letos umrl zaradi raka, star samo 71 let. On, Toni Gašperič (že tudi pokojni) in še nekateri so uresničili idejo, da je Gostilna vstopna točka na Svobodno belokranjsko ozemlje.

Lastniki pasošev imajo ugodnosti na 30 točkah v Beli krajini, ko jih napolnijo z žigi, dobijo še belokranjski goldinar za srečo. Kupiti pa je mogoče tudi posebno vin(o)jeto, s katero uveljavljate 50 procentni popust na vseh brezplačnih parkiriščih v Beli krajini. Pokojni Peter je tako s kapo carinika na glavi pregledoval predvsem turistične avtobuse in za najhujši prekršek je veljalo, če je kdo tihotapil cviček, ki v Beli krajini ne velja za vino. Obiskovalci se morajo tudi pošteno dezinficirati: za to uporabljajo žgano pijačo iz zelišč in gozdnih sadežev karampampuli, tudi mi smo to storili. Recept je seveda skrivnost, prinesel pa ga je k hiši drugi gospodar po vrsti, ki se je izučil pri učitelju žganjekuhe na Sušaku pri Reki. Tradicijo zdaj prevzema peti Peter, za prireditve pa je zaslužna njegova sestra. Gostilna ne slovi samo po dobri hrani in pijači, tu se je zvrstilo že mnogo kulturnih večerov. Preko ceste raste osem trt za grozdje, iz katerega pridelajo belokranjsko črnino. To brajdo je dobil Tone Fornezzi Tof ob dopolnjem osemdesetem letu. Kar ne moremo se posloviti od Badovinčeve vdove, ki je vir zanimivih zgodb in spominov na preteklost.

Spuščamo se še naprej skozi slikoviti Suhor, Lokvico in druge vasi v Metliko.

Tu se ustavimo na lepo urejenem pokopališču pri cerkvi svetega Roka, katere začetki segajo v leto 1441.

Skozi okoliške vasi se zapeljemo še v Rosalnice, v romarsko središče Tri fare. V virih lahko preberemo:

Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno deloma še ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo ena zraven druge. Severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človek (Ecco homo), južna pa Lurške Matere božje. Zgodovina cerkva in stavbni razvoj kompleksa še nista v celoti pojasnjena. Na podlagi Valvasorjeve omembe in drugih zgodovinskih okoliščin so nekateri pisci mnenja, da je cerkve gradil viteški red templarjev že v drugi polovici 12. stoletja. Najstarejša cerkev je južna, ki je ohranila še romansko ladjo. Ob koncu 14. ali v začetku 15. stoletja so kot novogradnjo zgradili severno in jo leta 1438 okrasili s freskami, ki so se ohranile na steni za glavnim oltarjem. Najmlajša je srednja cerkev, zgrajena ob koncu 15. ali v začetku 16. stoletja. V 15. in 16. stoletju se je cerkveni kompleks razvil v najpomembnejše romarsko središče v Beli krajini, pri katerem se v avgustu srečujejo ljudje različnih narodnosti in veroizpovedi z obeh strani državne meje.

Pozdravlja nas sonce, na strehah cerkva pa se greje neverjetno veliko golobov.

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Naš naslednji postanek velja Vinomerskim steljnikom, ki so jih delno skrbno pokosili, nad njimi pa žarijo breze v svoji lepi belini. Vinika se je žal že usula, najdemo pa nekaj gob in malega mucka, ki presunljivo joka, ne da se pa ujeti. Nekdo ga je tu, daleč od hiš, zavrgel.

Mimo Drašičev se zapeljemo na Kamenico, kjer si pri Mavretičevih obetamo ob malici dobro kapljico. Vendar nikogar ni doma,

nas pa prevzame lepota gozdov (včasih vinogradov) na hrvaški strani, ki so posejani z rdečimi šopki divjih češenj,

na slovenski strani pa se razgrinja pisana paleta barv raznovrstnih trt.

Peš se spustimo do Cerkve svete Ane, kjer je že od nekdaj stala kapelica ali cerkev. Nad vhodom je letnica 1830, ko so jo prenovili. Zdaj je spet obdana z odri, dela pa so prekinili zaradi roja čebel, vsaj tako nam pove domačin, ki se tu sprehaja. Na travniku pred njo pomalicamo, to je res malica s prelepim razgledom.

Z avtomobiloma se spustimo v dolino in skozi naselje Drašiči vrnemo spet na cesto, po kateri smo prišli. Kmalu jo zapustimo in zavijemo na desno. Vesela sem, da ekipa v prvem avtomobilu ni pozabila na Vinomer, dolino (naselji Boldraž in Drašiči), ki je res vredna obiska.

Ustavimo se ob znaku z dobrodošlico, potem pa se napotimo med vinogradi.

Slikovito razvrščene parcele vinogradov, različni odtenki barv, v ozadju višji hribi, tudi Gorjanci, vmes pa vasi Boldraž in Radovica. Kakšna čudovita kulisa! Dva vinogradnika nas vabita na pijačo: eden ima sorodnike v Sevnici, drugi je domačin, vendar se kapljici odpovemo.

Vračamo se skozi Metliko, takoj za njo pa zavijemo nekam v desno in se ustavimo na Turistični kmetiji Jakljevič v naselju Grabrovec. Gostoljubni gospodar nam prepričljivo predstavi belokranjska vina, svojo družino, prepriča s svojim širokim znanjem,

Foto: Vinko Šeško.

"počasti" z res dobro portugalko, še bolj pa smo navdušeni nad belim suhim belokranjcem, ki si ga kupimo tudi za domov. Sevniški in boštanjski vinogradniki so tu že bili na kosilu: razvajale so jih tri domače hčerke, med njimi je bila Katja tudi kraljica metliške črnine leta 2015, sicer pa izvrstno igra diatonično harmoniko in lepo poje.