Ob osmih sem sama na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), pa nič hudega: dve pohodnici iz študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica me čakata pod Gradom. Napotim se skozi Naselje heroja Maroka, kjer policija v bližini mojega bloka raziskuje, zakaj je ponoči zagorel avto. Tako trdno sem spala, da nisem nič slišala.
Počasi v hrib na Hraste,
od tam se vidi, kako sončni žarki poskušajo prodreti skozi meglo pod Lisco, potem hitro navzdol na Drožanjsko in spet v hrib na križišče pod Gradom.
Vse tri se napotimo v megleno jutro,
komentiramo lepo urejene vrtove pri hišah in družine, ki tu živijo. Vse to je Florjanska ulica, ki v Škovcu zavije na desno in se nadaljuje spet vse do doline. Res najdaljša ulica v Sevnici. Za nami pripelje avto in razveselimo se Povšetovih, ki se vračata z jutranje vadbe 1000 gibov. Povabita nas na kavo in seveda z veseljem sprejmemo povabilo. Pa to ni sama kava: zeliščni liker, slastno pecivo s kostanjem, klepet, ogled vrta in okolice ... Hvala lepa, Cvetka in Lojze!
Odločimo se, da ne gremo navzdol po Florjanski, ampak naravnost skozi gozd na Pečje,
kjer nas pozdravijo sonce in lepi razgledi.
Hodimo mimo Cerkve svete Marjete, katere začetki segajo že v 14. stoletje, potem pa se začnemo spuščati.
Ves čas se nam ponujajo razgledi na Sevnico in okolico. Na Glavnem trgu se poslovimo in pot nadaljujem sama po nasipu za Savo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar