Ljubljana - 25. 1. 2023

Osem nas od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza ta tretje življenjsko obdobje na Železniški postaji Sevnica čaka na vlak ob 7.39 proti Ljubljani. Med vožnjo se pogovorimo o programu obiska, 

občudujemo pogled na Kamniško-Savinjske Alpe 

in skoraj točno ob 9.10 prispemo v Ljubljano. Da ne bi omagali, si večina nakupi rogljičke pri kiosku in se osveži s kavo v lokalu Stacion Bar, kjer navadno strežeta zabavna natakarja, tudi tokrat sta.

Okrepljeni se napotimo po Masarykovi cesti in se čudimo novogradnjam ob njej, posebno v steklo odeti, ki jo še gradijo. Potem zavijemo na Metelkovo. O tem alternativnem centru kulture piše Wikipedia:

AKC Metelkova mesto (tudi samo Metelkova) je avtonomni kulturni center, ki se nahaja v središču Ljubljane v severnem delu kompleksa nekdanje vojašnice iz časa Avstro-Ogrske ob Metelkovi cesti. Metelkova velja za eno najpomembnejših središč alternativne kulture v Sloveniji. Sestavljajo ga različni klubi, lokali in galerije ter Hostel Celica, ki ima prostore v stavbi nekdanjega vojaškega zapora. Celoten kompleks vojašnice, v katerem so tudi prostori Slovenskega etnografskega muzeja, Slovenskega narodnega muzeja in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je vpisan v register nepremične kulturne dediščine. Center je nastal leta 1993, ko je skupina prostovoljcev in aktivistov, povezanih v t.i. Mrežo za Metelkovo, zasedla stavbe kompleksa, iz katerega so se dve leti pred tem umaknili vojaki JLA in so bile namenjene za rušenje. Od takrat projekt zaznamuje tudi neurejen pravni status (uradni lastnik zemljišča je Mestna občina Ljubljana), zaradi česar občasno, kljub načelni toleranci, prihaja do bolj ali manj konkretnih ogrožanj njegovega obstoja s strani aktualnih oblasti.

Ogledamo si živopisane fasade poslopij in se spomnimo, da ima tu svoj prostor za ustvarjanje tudi Vladimir Leben, ki izhaja iz Sevnice in katerega gosti smo že bili. 

Pri Hostelu Celica nas zamika, da bi pokukali vanj in prijazna receptorka nam omogoči ogled. Jedilnica in drugi skupni prostori v pritličju so zelo svetli in lepo opremljeni ter vzdrževani, glede na to, da je Hostel odprt že od leta 2003. Mogoče se je spustiti po stopnicah v klet in si ogledati dve samici nekdanjega vojaškega zapora. Sobe v nadstropjih so uredili skupine umetnikov in imajo različno število postelj. 

Ker so imeli preteklo noč vse kapacitete zasedene, smo lahko videli eno dvoposteljno celico, kjer je ravni dovolj prostora za dve postelji in dva stola. Belo prebeljene stene, odini okras pa del originalne stene z nekaj vrezanimi imeni zapornikov. Žimnice in posteljnina so moderne, tudi klima deluje, pa WIFI, odpiranje s kartico ... Sanitarije in kopalnice najdete na koncu hodnika. Ena izmed celic je preurejena v molilnico za pet veroizpovedi in še eno za povrh. Zanimiv objekt za prenočevanje, sploh za tujce, ampak tudi domači si ga kdaj privoščijo, naša Janja si ga je že. Cena: od nekaj čez 20 do 50 evrov, odvisno od števila postelj v celici.

Ko pridemo v južni del kompleksa Metelkova, šele prav vidimo, kako velik prostor so zavzemale kasarne, ki so jih gradili v času Avstro-Ogrske: od leta 1882 do 1911. Do junija leta 1991 so bili prostori v lasti Jugoslovanske ljudske armade. Del objektov vojašnice je kasneje prešel v last Ministrstva za kulturo in bil namenjen muzejski dejavnosti. Leta 1990 je bila vzpostavljena Mreža za Metelkovo, katere pobudniki so predlagali nov ustvarjalen način uporabe prostorov opuščene vojašnice na Metelkovi ulici. Leta 1991 je Mreža novi vladi samostojne Republike Slovenije uradno podala pobudo za prenos lastništva poslopja. Vlada Republike Slovenije je kot lastnica opuščenih prostorov, vojašnice leta 1992 prepustila pobudnikom projekta Mreža za Metelkovo, ki jo je organiziralo okoli 300 umetnikov, ki so želeli na območju ustvariti kulturni center. Sledila so leta sporov in poskusov pravne ureditve prostora, leta 2008 je Mestna občina Ljubljana postala pravno - formalni lastnik zemljišča Metelkova mesto.

Južni del kompleksa je mešanica obnovljenih zgradb vojašnic s fasado v prijetni rumeni barvi in dodatkov v modernejših oblikah. 

Taka je tudi stavba Slovenskega etnološkega muzeja (prenovljena leta 2004), ki ga obiščemo najprej in kot upokojeni za ogled plačamo tri evre. 

Z zanimanjem se ogledamo razstave: Ljudska umetnost med domom in svetom, Med naravo in kulturo, fotografsko razstavo Podobe konjev in ljudi, Plečnikovo lectarijo, Belo zlato: zgodbe o bombažu ter Sveti konji - nebesni jezdeci.

Okrepit in odpočit se gremo v Restavracijo Orient Express, kjer ponujajo dnevne malice že za 6,50, 

sledi pa še kavica ali kakšen drugačen napitek v Gostilni Stari Tišler.

Spet pri moči se vrnemo na Metelkovo, 

kjer najprej vstopimo v Cerkev Srca Jezusovega z značilno opečnato fasado, ki so jo gradili v letih 1881 - 1883 po naročilu misijonskega reda lazaristov. Našo pozornost pritegne glavni oltar, pa tudi oba stranska; zanimiv je reliefni križev pot, postavljene pa so tudi že jaslice z velikimi kipi.

Ne pozabimo vsaj od daleč pogledati Sokolskega doma Tabor.

Odločimo se še za ogled Slovenskega narodnega muzeja Metelkova, preurejenega leta 2008. Zanj plačamo po štiri evre, v dveh nadstropjih si ogledamo razstave: Elipse umetnosti in glasbe, Vse za otroka, Sakralni tekstil, Vojska čuva sedem zakladov, Galerija omar in ur, De voto, Slavnostni banket ter Galerijo stolov in svetil. 

Zanimive predstavitve: pregledne in informativne, včasih bi bilo treba dodati izvor razstavljenega.

Dovolj je ogledov, odhajamo na vlak za domov. Zgodaj smo na peronu in skupaj s še celo množico ljudi čakamo na regionalni vlak ob 15.35. K sreči dobimo sedeže in se udobno pripeljemo v Sevnico še pred peto uro popoldne, polni vtisov tega dne.

Več posnetkov

Video: