Mirna Peč - 12. 1. 2023

12. januar je in točno dvanajst se nas zbere na Železniški postaji Sevnica, da bi se z vlakom ob 9.50 odpeljali proti Trebnjemu. Na poti se nam pridružijo še štiri, tako nas je skupaj 16. V Trebnjem prestopimo na vlak proti Novemu mestu, izstopimo pa že na drugi postaji - v Mirni Peči.

To je naselje s približno tisoč prebivalci, sedež najmanjše občine na Dolenjskem, ki šteje nekaj nad tri tisoč ljudi. Njena površina obsega le 48 kvadratnih kilometrov. Lepa dolina reke Temenice, obkrožena z griči in gozdovi, je bila poseljena že v času starejše železne dobe. Prvič je Mirna Peč omenjena leta 1135. v srednjem veku pa je bila kot prafara ena pomembnejših na Dolenjskem. V 16. stoletju so jo obzidali v tabor, ves čas pa je bila pomebna za trgovino (pet sejmov letno) in kot postajanka ob trgovski poti proti Karlovcu. Zdaj se ljudje ukvarjajo s kmetijstvom, predvsem živinorejo, in župan se večkrat pohvali, da ima v občini več krav kot prebivalcev. Ob avtocesti se razvija industrijska cona. Kaj pa ime? Wikipedia navaja:

Mirna Peč je ime dobila po reki Temenici, ki teče skozi kraj. Prvotno poimenovanje »Nirna Peč« izvira iz slovanskega glagola »nyrati«, ki je pomenil »prihajati iz zemlje«; peč pa se nanaša na pečino v Zijalu nad Mirno Pečjo, izpod katere ponikalnica pride na dan. Po ljudskem izročilu se izvor imena Mirna Peč pojavlja v različnih zgodbah. Hudomušneži pravijo, da sta se nekega večera nemirna hlapec in dekla na peči prepirala (mogoče so bili otroci), ko je gospodar izza mize dejal: »Mir na pêč!« Drugi razlagajo, da so v pečini v Zijalu bivale divje čebele. Imele naj bi dosti medu, a ker nihče ni mogel ponj, se je ta razlival po skalah v reko in tako je dolina dobila ime »Medna Peč«

Na lepše smo namenjeni v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. 

Foto: Drago Slukan.

Peš se spustimo mimo hiš, ki dopoldne samevajo: odrasli so v službi v deset kilometrov oddaljenemu Novem mestu ali za en kilometer bližjemu Trebnjem, mladi pa v različnih šolah. Hodimo mimo nove Šole in vrtca Toneta Pavčka iz leta 2013 s telovadnico in kulturno dvorano ter velikimi igrišči. 

Stavba se po obliki lepo prilagaja okolju, fasada pa je nekam žalostne barve.

Starejši del naselja se stiska okoli Cerkve svetega Kancijana. O njej Wikipedia:

Cerkev je bila sprva zgrajena v romanskem slogu, prvič pa jo zgodovinski viri omenjajo leta 1433. V letih 1460−1470 so jo porušili in postavili novo gotsko cerkev, katere prezbiterij je ohranjen do danes kot stranska kapela. Leta 1500 so cerkvi dodali obrambni zid, v 17. stoletju je bila cerkev delno barokizirana. Leta 1915 so dokončali tretjo celostno prenovo objekta po načrtih sarajevskega arhitekta Josipa Vancaša. Od stare cerkve je bil ohranjen poleg prezbiterija še zvonik, ki pa so ga leta 2007 povečali.

Sprašujemo za Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: na levo moramo zaviti in kmalu smo tam. 

Prostor je jeseni 2018 našel v obnovljenem delu nekdanje osnovne šole, ureditev je občino stala milijon evrov; del s predstavitvijo Toneta Pavčka, ki se je rodil v Šentjurju pri Mirni Peči, še urejajo. Za vstopnino plačamo upokojeni po pet evrov. 

Foto: Marta Brežan.

Sprejme nas prijazna vodja Ljudmila Bajc, 

Foto: Drago Slukan.

ki nam najprej zavrti šest minut dolgi film o Mirni peči in življenju ter delu Lojzeta Slaka (1932 - 2011). Z zanimivimi pripovedmi film še dopolni: Lojze se je sicer rodil v Jordankalu pri Mirni Peči, svojo mladost pa je zaradi materine bolezni preživljal pri materinih starših v Malem Kalu. 

Njegov stric je bil godec z diatonično harmoniko in  osemletni Lojze se je skrivaj naučil igrati nanjo, celo življenje je bil samouk in not ni poznal, zapisoval pa si je svojo glasbo s posebnimi pikami. Celo življenje je igral tako, da si je harmoniko nadel samo z enim pasom - tako se je navadil. Njegovi najbolj zagreti oboževalci tudi tako igrajo. S petnajstimi leti je že igral na svatbah in sam je izjavil, da je bila to zanj najboljša glasbena šola, tako je spoznaval tudi okus in želje občinstva. Črpal je iz ljudske zakladnice. Igral je sam, z Ansamblom bratov Slak, kasneje s Triom Lojzeta Slaka. Leto 1957 je bilo zelo pomembno zanj: dosegel je velik uspeh na oddaji "Pokaži kaj znaš" (prvi, ki je nastopil z diatonično harmoniko), leta 1964 pa se je srečal s pevsko skupino Fantje s Praprotnega in pot k pol stoletja dolgemu uspehu se začne. Za nekaj časa je moral celo igrati na kromatično harmoniko, potem pa je s svojim igranjem na diatonično dokazal, da je tudi ta vredna poslušanja. Nekaj časa so nastopali v dolenjski narodni noši, potem pa v gorenjski zaradi večje prepoznavnosti po svetu. Lojzetova gorenjska je precej oguljena na trebuhu zaradi harmonike, razstavljeni pa sta obe. Na "zlati steni" so razstavljene zlate in druge plošče, priznanja in nagrade, ki jih je ansambel dobil. Kljub številnim nastopom in gostovanjem (petkrat v Ameriki, Avstraliji ...) je bil vse življenje redno zaposlen kot tapetnik, šofer in komercialist. Posvečal se je ženi in dvema sinovoma ter užival z vnuki. Imel je malo prostega časa, kljub temu pa je hodil v hribe in obdeloval vinograd na Trški gori. Ko so ga nekoč vprašali, kaj bo delal, ko ne bo več igral harmonike, je po premisleku odgovoril, da bo pa kar umrl. In res je pol leta po zadnjem koncertu umrl zaradi kostnega raka. V istem letu (2011) pa je umrl tudi Tone Pavček.

Vodja muzeja nam slikovito predstavi tudi diatonično harmoniko ("frajtonarco"): razdre jo, pokaže melodijski in basovski del ter meh, ki je bil včasih iz kože (recimo zajčje), zdaj pa iz posebej obdelane in okrašene lepenke. Seveda jo hitro spet sestavi. Desetim razdeli glasilke s po dvema jezičkoma - prosto visita (zato prostotonska - frajtonarca), vsak zveni drugače (zato je tudi tako težko igrati na tako harmoniko), vanje pihajo kot v orglice in skupaj zaigrajo melodijo. 

Foto: Drago Slukan.

Nadvse zabavno je tudi snemanje dveh skladb (V dolini tihi, Čebelar) ob spremljavi harmonike: nekaj časa ona prehiteva nas, potem pa mi začnemo prehitevati njo. Še bo treba vaditi! Potem pa nas preseneti Janko, ki tako lepo zaigra na harmoniko, da nekateri zapojemo zraven, dve pa zasrbijo tudi pete.

Pri ogledu razstavljenega gradiva dobimo tudi nalogo: 

zakaj v originalni kmečki sobi iz Slakove hiše del kotne klopi na koncu ni tapeciran. Nihče ni ugotovil pravega odgovora. na koncu ogleda smo ga sicer izvedeli, vendar ga nikomur ne izdamo. Naj gre vsak sam raziskovat v Slakov muzej. Precej časa se zabavamo s poslušanjem glasbe preko slušalk, zraven pojemo, poskakujemo ...

Slabe pol ure hoje nas čaka na povratku do vlaka, lep sončen dan je in uživamo v sprehodu. 

Skoraj uro časa imamo in Gostilna Šporar nam je pravi kraj, da jo zapravimo. Ne samo kavo in druge pijače, ponujajo nam tri vrste malice tega dne po sedem evrov, pa še kakšno zraven. Vse naročene so okusne, postrežba pa zelo hitra in prijazna.

Foto: Drago Slukan.

Še fotografija pred odhodom vlaka ob 14.25, na katerem se pomladimo: med skoraj samimi srednješolci in srednješolkami se vozimo. V Trebnjem moramo prestopiti, ker smo prezrli, da vozi zadnji del kompozicije za Sevnico, okrog pol štirih pa se pripeljemo v s soncem obsijano Sevnico.

Kratko, ampak zelo zanimivo in zabavno!

Posnetki Slakove glasbe

Več posnetkov

Video: