Adventni Zagreb - 21. 12. 2022

Najprej nas je bilo spet trinajst od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, namenjenih v Zagreb, na koncu petnajst. Povratna karta za Zagreb sicer stane osem evrov, kot skupina pa smo plačali le pet, do Dobove in nazaj nam je služila naša rdeča za zastonjske vožnje z doplačilom evro in pol za višji rang vlaka, če je sprevodnik pravočasno prišel do nas.

Odhod ob 9.36, no, trinajst minut kasneje, kar ni čudno, saj je vlak pripeljal iz Zuericha, nekaj vagonov pa iz Stuttgarta. Ker je to nočni vlak, ga sestavljajo večinoma ležalniki in spalniki, vmes pa sta navadno dva vagona s kupeji, ki so tokrat skoraj vsi polni. 

Nekateri prisedemo na kakšen še prosti sedež, drugi stojijo na hodniku in se sploh ne pritožujejo. Na meji v Dobovi dolgo čakamo, ekipa za pregled se sprehodi v zanimivi sestavi: Slovenec, Hrvat, Slovenec ... Da kontrolirajo tudi drug drugega, komentiramo. Na hitro pokažemo osebne izkaznice in to je to. Potem pa počasi proti Zagrebu, kjer bi morali biti ob 10.39, pa smo debele pol ure kasneje. Toalete, 

fotografiranje, potem pa dogodivščinam naproti. Oblačno je, pretirano mrzlo pa ne.

Železniška postaja Zagreb: to je mogočno poslopje, ki so ga gradili od leta 1890 do 1892 v neoklasicističnem stilu in je dolgo 186 metrov in pol. Preverili pa nismo.

Preko ceste stoji Spomenik kralja Tomislava, ki je bil prvi hrvaški kralj iz začetka desetega stoletja. 

Pri njem se začne Ledeni park: razgibano drsališče v obliki stadiona, v vijugah mimo vodometov okrog po Trgu kralja Tomislava. Z razgledne ploščadi se odpira lep razgled do umetniškega paviljona (Umjetnički paviljon - najstarejši prostor za razstave na slovanskem področju iz leta 1898), ki pa je trenutno zaprt zaradi obnove po potresu. Še veliko drugih objektov je v podobnem stanju: Muzej Mimara, Muzej obrti, 360 stopinj na Neboderu ...

Park Josipa Jurja Strossmayera (hrvaški škof, prosvetitelj, mecen in politik iz devetnajstega stoletja) s stojnicami zaživi šele pozno popoldne, tudi Zrinjevac še počiva (Trg Nikole Šubića Zrinskega: državnik in vojskovodja v 16. stoletju).

Prikorakamo na Trgu bana Josipa Jelačića, kjer so v preteklih letih navadno v vzhodnem delu postavili pravo Božićno bajko z okusno urejenimi kioski v gozdu smrek. Tokrat ni tako: okrašeni del je v sredini, na zahodnem delu pa velika okrašena jelka in nekaj stojnic s hrano. Baje je tako zaradi slavja, ki je tu bilo po uspehu na nogometnem prvenstvu.  Fontana Manduševac je obdana z velikim adventnim vencem. Josip grof Jelačić Bužimski (1801 - 1859), hrvaški ban, politik in general, budno zre s svojega konja na dogajanje okrog sebe na tem največjem trgu v Zagrebu z daljšo prekinitvijo po drugi svetovni vojni že od leta 1866. 

Pri kiosku kupimo karte za tramvaj (štiri kune za pol ure vožnje), slišimo opoldanski strel iz topa na Kuli Lotrščak (večina opazi le jato golobov, ki se ob tem splaši), potem pa iščemo prostor za postanek ob kavi. Kavarne so polne, na Tržnici Dolac strežejo hrano, pod njo pa najdemo prostor na pokriti terasi in se malo okrepčamo. Takoj pridejo k mizi mlade pevke, ki pojejo božično voščilo: prve so še simpatične, naslednje pa že nadležne. 

Preko Tržnice Dolac, kjer je le še malo prodajalcev in prodajalk, 

se napotimo proti Katedrali Uznesenja Blažene Djevice Marije i svetih Stjepana i Ladislava, ki je največji hrvaški verski objekt. Cerkev je na tem mestu stala že pred letom 1093, gradnja sedanje zgradbe pa se je začela v 13. stoletju in doživela v teku stoletij veliko sprememb in obnov. Mogočna zunanjost in impresivna notranjost, ki pa je ne moremo videti, ker je vsa zgradba v zidarskih odrih. Na Kaptolu so v bistvu same cerkvene ustanove, zato človeka toliko bolj začudi, da je tu od leta 1950 tudi gledališče Komedija (Zagrebačko gradsko kazalište Komedija), v katerem smo se že večkrat zabavali. Dejstvo je, da Cerkev zahteva to zgradbo zase in, da bo gledališče imelo probleme s prostorom, vendar ji verjetno še vedno diši visoka najemnina. 

S Kaptola vsakih dvajset minut odpelje avtobus za Mirogoj in ravno še ujamemo številko 106. Karto je treba spredaj pri vozniku potrditi, pri tem je nekaj gneče, tudi sicer je vozilo polno. Avtobusi vozijo po Zagrebu že od leta 1931, še starejši je tramvaj (ZET) od leta 1891 (1881?) - najprej s konji, od leta 1910 je elektrificiran. Obsega 19 linij, proge v dolžini 117 kilometrov in 255 postajališči. Prepelje pol milijona potnikov in potnic na dan, vozila na dan trikrat obidejo dolžino ekvatorja, letno pa pot 109 krat do Meseca in nazaj. In najstarejše javno prevozno sredstvo? Vzpenjača iz leta 1890!

Vzpenjamo se na Mirogoj, ki se razprostira na enem izmed gričkov nad centrom Zagreba v velikosti 72,4 hektara. Obsega 60 tisoč grobnic, tu je 322 tisoč pokopanih, pokopavajo pa tu od leta 1876, prej na manjših pokopališčih pri cerkvah. Parcelo so pridobili z dražbo lastnine Ljudevita Gaja (jezikoslovec, Ilirsko gibanje v 19. stoletju), lastnik je občina. Arhitekt Avstrijec Herman Bolle (ogromno objektov v Zagrebu in po Hrvaški) je načrtoval arkade (gradili 38 let, potres  1880 jih ni prizadel) in paviljone iz opeka, kamna, dvanajst kupul pokriva baker, uporabil je železo in armiran beton kot novost. Kljub okrnjeni obliki zaradi pomanjkanja sredstev je to največji in najpomembnejši spomenik zagrebške arhitekture. Tu so še Mrtvašnica iz leta 1884, Pravoslavna kapela svetih Petra in Pavla, Kapela Kristusa Kralja iz 1929. Pokopani so med drugim tudi: Krešimir Čosić, Arsen Dedić, Ljudevit Gaj, Rade Končar, Josip Kraš, Vatroslav Lisinski, Vladimir Nazor, Dražan Petrović, Djuro Salaj, August Šenoa, Stanko Vraz, Franjo Tudžman. 

Sprehodimo se ob arkadah, ki jih je malo prizadel zadnji potres, si ogledujemo velike grobnice, tudi Tudžmanovo najdemo. Naletimo tudi na pogreb z zelo veliko pogrebci. 

Foto: Marta Brežan.

Ob čakanju na avtobus se malo okrepčamo, potem pa vrnemo na Kaptol in peš spet na Tržnico Dolac. V kotu pri kipu botre Barice (simbol vse branjevk) je lokal Dolac, ki je odprt vsak dan 24 ur in večina nas to izkoristi. Ocvrti lignji s pomfrijem za sto kun, zraven pa pivo, karlovačko se kar prileže.

Foto: Marta Brežan.

Zdaj pa na Ilico in ogled lepo okrašenega prehoda Lovački rog, ki je zdaj Jaegerhorn. 

Kmalu naprej nas na vzpon vabi vzpenjača iz leta 1890. Cena 66 metrov dolgega prevoza na Gornji grad, ki traja dobro minuto, je pet kun. Lahko pa greš peš ob vzpenjači: 165 stopnic.

Fotografija z aparatom Marte Brežan.

Takoj pri zgornji postaji se razteza Strossmayerovo šetalište, ki je v prazničnih dneh spremenjeno v Strossmartre s stojnicam, ponujajo pa se nam tudi lepi razgledi na mesto pod nami. Spustimo se na Mesničko ulico in vstopimo v Tunel Grič, ki so ga zgradili v drugi svetovni vojni kot zaklonišče, leta 2016 pa so ga odprli za javnost. Dolg je 350 metrov, širok 3,2 metra, v širšem delu pa 5,5 metra. 

Letos je urejen v stilu Polarni san. Omenjenih je pet vhodov, oziroma izhodov, nekaj je zaprtih. Mi izstopimo na Radićevi ulici in hecamo Mimi, da nismo vedeli, da ima v Zagrebu svojo ulico. V resnici pa se verjetno imenuje po hrvaškem politiku na prelomu iz 19. v 20. stoletje.

Vzpenjamo se in stopimo skozi Kamnita vrata (Kamenita vrata). To je zgradba v obliki pravokotne trdnjave z današnjo obliko iz leta 1760, vrata pa so bila v mestnem obrambnem sistemu že v 13. stoletju in so še edina ohranjena v mestu. V njej je Marijina kapela z mnogimi tablicami zahvale in pa tipična srednjeveška trgovinica.

Naprej nas poti vodi do Cerkve Svetega Marka z začetki iz sredine 13. stoletja in mnogimi kasnejšimi dozidavami in obnovami, ki ima gotovo najbolj slikovito streho v mestu z grbom Hrvaške in Zagreba. Na trgu pred njo so mučili in z žarečo krono kronali vodjo kmečkega upora Matijo Gubca. Enonadstropna stavba iz konca 18. stoletja na levi so Banski dvori, ki je danes sedež hrvaške vlade, na nasprotnem koncu stoji zgradba hrvaške skupščine (Hrvatski sabor) iz leta 1911. Zelo blizu ne moremo zaradi ograje.

Po Ćirilometodski ulici napredujemo mimo Mestne skupščine (Gradska skupština) s spominsko ploščo Nikoli Tesli 

in Grčkokatoliške konkatedrale svetih Cirila in Metoda iz leta 1886, ki jo je zasnoval isti arhitekt kot Mirogoj v neobizantinskem slogu z značilnim ikonostasom iz hrasta. Pokukamo vanjo, potem pa zavijemo na levo mimo baročne Cerkve Svete Katarine iz 17. stoletja na ploščad med Letnim kinom Gradec in Klovićevimi dvori - galerijo v nekdanjem jezuitskem samostanu iz 17. stoletja. Juraj Julije Klović (1498 - 1578) je bil je hrvaški slikar in miniaturist, ki je živel in delal večinoma v Italiji, imenovali so ga tudi  "Michelangelo miniature”. 

S ploščadi je lep razgled na katedralo in Marijino župnijsko cerkev pri tržnici Dolac. Lokalčki s hrano in pijačo so pa kar v terasah.

Ravno pravi čas pridemo do Kule Lotrščak, najbolj ohranjenega objekta mestnega obrambnega sistema iz 13. stoletja, ki so ga kasneje dograjevali. 

Ob njem nam Muška klapa Grdelin zapoje nekaj božičnih pesmi, potem pa kot koledniki krenejo še na druga mesta.

Mi se pa spustimo do prehoda Lovački rog (Jaegerhorn) in privoščimo pol ure prostega časa. Nekateri ga izkoristijo za kaj sladkega pri Vinceku, drugi za sprehod po Ilici in okolici.

Čas je za vračanje proti Železniški postaji. 

Na Zrinjavcu si privoščimo kuhano vino in prisluhnemo jazz pevki, stojnice v Parku Josipa Jurja Strossmayerja nas ne privlačijo preveč, led na drsališču pa ravno obnavljajo. Ko izvemo, da je kompozicija vagonov za vlak ob 19.38 pol ure pred odhodom že postavljena, se vkrcamo, ko je še dovolj prostora, in se udobno pripeljemo v Sevnico še pred deveto zvečer.

Malo smo spoznali glavno mesto Hrvaške, največje hrvaško mesto z okoli 800 tisoč prebivalci (https://sl.wikipedia.org/wiki/Zagreb), ki je v preteklosti tri leta zapored dobilo prestižno nagrado kot najboljša evropska adventna destinacija. Še veliko zanimivosti čaka, da jih odkrijemo.

Več posnetkov

Video: