Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Graz (Gradec)

Skupina trinajstih nas čaka na Železniški postaji Sevnica na vlak Croatia, ki naj bi prispel ob 8.29, pa ima nekaj zamude. Prostor najdemo v treh kupejih in se udobno peljemo proti Šentilju z našimi zastonjskimi rdečimi karticami in doplačilom za višji rang vlaka, za naprej pa smo si v predprodaji kupili povratne iz Maribora v Graz (Gradec) - cenejše mednarodne po sistemu First Minute in Regio As (18, oziroma 16 evrov). Na meji v kraju Spielfeld Strass kar nekaj časa stojimo, kakšne posebne kontrole pa ni. Ob tem imamo čas, da si skozi okna vlaka ogledamo grad, ki na zunaj ne deluje preveč urejeno, so ga pa v letih 2006 do 2013 renovirali in služi prireditvam, porokam in pokušnjam vina. V 12. stoletju je tu stal obrambni stolp, potem od leta 1577 grad. Okolica ob meji proti Svetemu Juriju je znana kot Vinska cesta (Weinstrasse) z vinotoči (Buschenschank). Naprej se peljemo po ravnini, na kateri so že pobrali koruzo, pa tudi o bučah za olje ni več sledi. Ustavimo se še v Lipnici (Leibnitz) z okoli 13 tisoč prebivalci in razvalinami rimske naselbine.

Na Glavno železniško postajo v Gradcu (Hauptbahnhof) pripelje vlak točno ob 11.22. Peroni in stavba - vse je lepo urejeno, glavna dvorana v zelo moderni poslikavi. Na prostranem trgu (Europaplatz) najdemo postajališče avtobusa številka 52, ki pelje do osrednjega pokopališča Zentralfriedhof. Na naših železniških postajah je mogoče za pet evrov 80 kupiti 24-urno karto za vsa javna prevozna sredstva v Grazu. Če se nekajkrat pelješ, se že splača, saj ena vožnja stane dva evra 70, pa še posebej kupovati ni treba. Naše karte so prevelike za prijavo (entwerten), imaš jo pri sebi in ob kontroli pokažeš.

Kar nekaj postaj je do največjega mestnega pokopališča, ki preseneti z veliko cerkvijo in drugimi poslopji iz konca 19. stoletja ter bogatimi grobnicami (25 hektarov površine, 30 tisoč grobov). V kotu stoji mednarodni spomenik žrtvam nacizma iz leta 1961, ki so ga napravili po načrtih Plečnikovega učenca Borisa Kobeta (1905 - 1981). Njegovo delo sta tudi spomenika na Urhu in v Dražgošah. Sestavljen je iz pohorskega tonalita. V celoti so ga izdelali kamnoseki v Cezlaku nad Oplotnico, nato so ga s tovornjaki prepeljali na centralno pokopališče v Gradec, kjer so ga oplotniški kamnoseki sestavili v celoto. Na visokem obelisku v enajstih jezikih piše: Čuvajte svobodo in mir, kajti dali smo zanju življenje. Na granitnem oboku pa je vklesanih 2516 imen, od tega 1213 slovenskih žrtev: med njimi je tudi Šarh s sinovi, mnogi narodni heroji kot Slavko Šlander, Slava Klavora in Savo Kladnik kot prva žrtev okupatorja iz Sevnice. V Gimnaziji v Mariboru je postal član SKOJ-a, kot železniški pripravnik na sevniški postaji se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in bil soorganizator OF v Sevnici. Bil je izdan, Nemci so ga 13. 9. 1942 aretirali, odpeljali v celjski zapor Stari pisker, kasneje v mariborske zapore, kjer so ga skupaj s 143 talci 2. oktobra ustrelili in še isti dan odpeljali v avstrijski Gradec in pokopali v skupne grobove. Spomin na njega pa še vedno živi tudi v imenu sevniške osnovne šole.

Obudimo spomin na žrtve in se z avtobusom vrnemo na železniško postajo. Vremenska napoved ni bila tako dobra, ampak nas lepo greje sonce.

V center vozijo tramvaji 1, 4, 6 in 7 z lepo urejenega postajališča pod nivojem ulice in mimogrede smo preko Mure in na Hauptplatzu. Tu je živahno okrog stojnic in vodnjaka štirih štajerskih rek (Mura, Drava, Enns, Sann), ki je obenem spomenik nadvojvodi Janezu (Erzherzog Johann), ki je v prvi polovici 19. stoletja na Štajerskem uvajal modernizacijo na področju kmetijstva, industrije, kulture ... Trg pa obkrožajo Mestna hiša (Rathaus) z osnovo v 16. in današnjo podobo iz konca 19. stoletja ter mnoge druge mogočne stavbe, med katerimi izstopa Luegg-Haus iz 15., 16. stoletja z baročnimi štukaturami.

Napotimo se na Schlossbergplatz, pogledamo 260 stopnic, ki vodijo na grič Schlossberg, in začetek predora pod njim. Preko Mure in z mosta lahko vidimo Kunsthaus z nenavadno obliko

ter Murinsel, 47 metrov dolg umetni otok na reki Muri; oboje so zgradili leta 2003, ko je bil Graz mednarodna prestolnica kulture. Ivanka se spomni, da so morali na Kunsthausu dodati okno, ki gleda proti Schlossbergu, za otok pa so meščani precej protestirali, ampak je ostal.

Na desnem bregu stopimo še v Minoritsko cerkev Mariahilf iz začetka 17. stoletja z bogato notranjostjo, zvončki (Glockenspiel) pa zazvenijo šele ob štirih popoldne.

Na Schlossberg se zapeljemo z vzpenjačo in v štirih minutah smo 123 metrov nad Hauptplatzom. Odkriva se nam lep razgled, sejem in restavracija pa sta žal med tednom zaprta. Kar veliko časa porabimo za obisk enega samega stranišča pri Glockenturmu,

potem pa se spustimo še do slikovitega Uhrturma. Navzdol gremo peš, pomolimo nos v začetek predora na tej strani, potem pa se spustimo na Karmeliterplatz, kjer omenimo deželni arhiv, v katerem je mogoče najti dokumente iz starih časov tudi za naše kraje.

Zadiši nam iz lokala in večina se okrepča z zrezkom, krompirčkom in solato (Schnitzelteller) po dostopni ceni. Imajo celo laško pivo, ampak v Avstriji je treba pokusiti Gaesser.

Verjetno najstarejša mestna ulica Sporgasse, ki se imenuje po ostrogah, ki so jih tu izdelovali kovači v 14. in 15. stoletju, je v večernem mraku že precej živahna. Gremo mimo stare gostilne Zur goldenen Pastete iz 16. stoletja, potem pa zavijemo na Hofgasse,

kjer stojijo na desni mogočna vrata z lesenim izrezljanim okvirjem Hofbaeckerei Edegger-Tax (Dvorna pekarna), ki deluje že od leta 1569; naprej so poslopja stare univerze, na levi gledališče in grad z velikim parkom. Grazer Burg in Burggarten iz 16. stoletja: začetek leta 1438, več predelav, obnov, v 2. svetovni vojni poškodovan, obnovljen, dograjen novi del. Zdaj so tu prostori deželne vlade in deželnega glavarja. Obiskati je mogoče dvorišča in Doppelwendeltreppe (Zwillingwendeltreppe) iz 1499/1500.

Dve stopnišči se razdvajata in na vsakem nadstropju spet spajata (delitev in sprava). Povzpnemo se po stopnicah in se čudimo tej arhitekturi.

Nasproti stoji katedrala (Grazer Dom) iz 15. stoletja, ki je posvečena Svetemu Egidiju. Lojze kaj hitro najde na spletu podatek, da je bil to puščavnik in menih, ki je v šestem stoletju deloval v Franciji. Ta zelo pomembni objekt skriva v notranjosti veliko zakladov, zunaj pa si ogledamo fresko iz leta 1480 na zunanji steni, ki prikazuje strahote kuge, vojne in kobilic kot prošnjo za odpuščanje in milost v bodoče. Sosednja stavba je Mavzolej Ferdinanda II.

Zdaj pa po ozkih Buergergasse, desno Abraham-Santa Clara Gasse na Glockenspielplatz,

kjer zvončki (Glockenspiel) od 1905 na hiši nekdanjega izdelovalca žganih pijač Maurerja zazvenijo trikrat na dan (11.00, 13.00, 18.00), figuri para v narodnih nošah se zavrtita ob zvokih 24 zvončkov in treh različnih melodijah, ki jih petkrat na leto menjajo. Nimamo časa čakati do šestih, zato nadaljujemo pot po Enge Gasse in na Stempfergasse, kjer se hvalijo, da imajo Krippenweg (pot jaslic).

Ni jih veliko, v izložbah so in miniaturnih oblik.

Herrengasse je najbolj razsvetljena in hrupna. Ne moremo zgrešiti renesančne zgradbe Landhaus, ki so jo gradili v 16. stoletju za sedež nekdanjih deželnih stanov, zdaj je tu sedež deželnega parlamenta (Landtag - 48 poslancev).

Na njenem dvorišču si je poleg vodnjaka iz leta 1590 gotovo vredno ogledati jaslice iz ledu (Eiskrippe), ki jih postavljajo od leta 1996, in naj bi bile prve in edine na svetu. Iz 35 ton ledu jih ustvarjajo po ideji umetnika Gerta J. Hoedla, sedem metrov so dolge in pet metrov visoke. Na dvorišču vlada posebno vzdušje ob zvokih harfe. Na žalost zaradi varnostnih ukrepov ni mogoče več obiskati prostorov parlamenta, pokažejo jih le na ekranu. Zgradba je povezana z Landeszeughaus - orožarna z največjo svetovno zbirko orožja iz srednjega veka (okrog 32 tisoč kosov). Poslopje so zgradili v 17. stoletju, leta 1882 pa je postalo muzej. Štiri etaže so polne topovskih krogel, topov, sulic, helebard, mečev, sabelj, oklepov (tudi za konja), pištol, pušk, opreme za turnirje - iz časa od 16. in 17. stoletja. Večina je bila tu v skladišču in nikoli na bojnem polju, nekaj pa je tudi donacij. Vsak teden naj bi jih namazali s posebnim oljem, vendar ne uspejo vedno. Posamezne kose je treba občasno restavrirati, vendar je dva tedna na leto restavratorska delavnica zaprta: strokovnjaki restavratorji takrat poskrbijo za orožje papeževe garde v Vatikanu. Možnosti za obisk je v zimskem času bolj malo in mi ga nismo načrtovali.

Spet smo na Hauptplatzu, kjer je treba poskusiti kuhano vino (Gluehwein) in še kaj zraven, potem pa vsak po svoje do šestih. Večina nas obišče še zabaviščni park pri frančiškanski cerkvi (Franziskanerplatz),