Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Vodovodni stolp v Brežicah

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in Sredini fotografi: dobra kombinacija in 23 udeležencev in udeleženk na poti v Brežice. Vlak ob 9.18 začuda nima zamude in po dobrih dvajsetih minutah smo na Železniški postaji Brežice.

Foto: Nevenka Vahtar.

Najprej se pogovorimo o programu in ugotovimo, da smo v posavski občini, ki je malo manjša od sevniške (268 : 272 km2), ima pa več prebivalcev (24 : 18 tisoč), tudi samo mesto ima več ljudi (7 : 6 tisoč). Brežice ležijo na terasi v rodovitnem okolju, ki je bilo naseljeno od pradavnine, pomebno tudi zaradi trgovskih poti. Mestne pravice imajo od leta 1353, so pa preživele turške vpade, kugo, poplave, kmečke upore ...

Železniška postaja je v bistvu v Šentlenartu s Cerkvijo svetega Lenarta z začetkom v 15. stoletju. Veliko nas je od tu peš hodilo v Gimnazijo Brežice, zato se tudi danes napotimo po tej poti spominov. Najrej mimo rojstne hiše doktorja Pavla Zagodeta, kjer je imel nekaj časa svojo zobozdravstveno ambulanto, potem pa po Pešpoti. Veliko je novega ob njej, na koncu pa tudi hiša, ki propada.

Foto Vinko Šeško.

Ustavimo se pred stavbo Zavoda za gozdove Slovenije, Organizacijska enota Brežice, kjer Vinko Šeško obudi spomin na svojo leta službovanja.

Malo naprej pa je na levi strani Stadion Brežice, nad vhodom nas budno opazuje sokol. Telovadno društvo Sokol, ki so ga ustanovili leta 1904, je stadion zgradilo leta 1939.

Še naprej po levi hodimo mimo Cerkve svetega Roka, ki so jo zgradili kot zaobljubo ob koncu kuge (1740) kot že tretjo cerkev na tem mestu. Je znana romarska cerkev, včasih so sem romali celo iz Hrvaške. Pred leti so imeli veliko dela z osuševanjem temeljev.

Kulturni dom in nekdanja knjižnica, kjer smo bili gimnazijci in gimnazijke pogosto na kino predstavah in si izposojali knjige.

Pred Gimnazijo Brežice pa se kar usujejo spomini: stari del je še vedno mogočno poslopje nekdanjega frančiškanskega samostana iz leta 1660, ki so ga po koncu druge svetovne vojne spremenili v šolo. Dobro pa se spomnemo tudi gradnje prizidkov. Na vogalu je bila priročno blizu trgovina s hrano, kjer smo si kupili četrt kilograma kruha in deset dekagramov pariške za malico. Tudi danes je blizu prodajalna Mlinar s prigrizki.

Če bi zavili na levo, bi prišli do Bolnišnice Brežice, ki jo večina pozna zaradi pregledov, posegov, kontrol ali obiskov. Obstaja že od leta 1872, sedanje najstarejše poslopje pa je iz leta 1889 - večkra renovirano in z mnogimi modernejšimi prizidki.

Foto: Vinko Šeško.

Pred nekdanjo blagovnico stoji spomenik izgnancem, postavljen leta 1991 kot projekt Franca Filipčiča. Stoji neposredno ob nekdanjem »Nemškem narodnem domu Zum Schwarzen Adler« (1909), ki je bil zgrajen v času najhujših narodnostnih bojev, tako kot Slovenski narodni dom. Na panojih je mogoče prebrati natančne opise izgona, zamislili pa smo se tudi nad usodo Kočevarjev, ki jo lepo opisuje John Tschinkel v delu Zvonovi so umolknili.

Na začetku ulice je označeno mesto severnih vrat v obzidju, tudi sicer so zgodovinske zanimivosti zapisane na rjavih stebričkih. Ob nekdanjem Slovenskem narodnem domu na desni se spomnemo, da je bil v naših časih šolanja tu Dom JLA, kjer smo prirejali gimnazijci in gimnazijke plese: dvorano in ansambel smo dobili zastonj.

Na levi še ena cerkev: Župnijska cerkev svetega Lovrenca, ki so jo zgradili leta 1782 na mestu zaradi poplav podrtih. Kmalu zagledamo tudi Vodovodni stolp, pred nami pa je sedež Občine Brežice. Na desni obiščemo Gostilno Santa Lucija, ki je prostor našla v nekdanji mestni lekarni. Na renesančnem pročelju lahko opazimo letnici 1641 in 1695,

na strehi pa je zanimiv svedrasto zavit dimnik.

Foto: Nevenka Vahtar.

Jedilnica v nadstropju je urejena v baročnem stilu, poslikal pa jo je Bojan Sumrak iz Radeč, ki je poslikal tudi Cerkev Marije Pomočnice na Šmarčni. Nekateri spijemo kavo na pokriti terasi s pogledom na Vrbino in "Brežiško morje".

Ob pol dvanajstih nas pričakujejo v Posavskem muzeju Brežice v brežiškem gradu, katerega začetki segajo v 13. stoletje. Pri njih se je treba najaviti za obisk obnovljenega Vodovodnega stolpa (so njegovi upravitelji) in kot upokojeni plačati po sedem evrov vstopnine za ogled in vodenje. Velikost skupine je omejena na 15 oseb, nas je bilo 22 in ni problemov: "malček smo se stisnili".

Foto: Marta Brežan.

Vodička nas popelje po ozki ulici starega mesta do 46 metrov visokega stolpa, ki se ves blešči v novi preobleki. Zraven gradijo še paviljon za obiskovalce in obiskovalke. V Sloveniji je ohranjen samo še en tak stolp in sicer iz leta 1911 v Kranju, ki je še vedno v funkciji.

Brežiški je malo mlajši (1914), oba pa sta spomenika tehniške kulture. Gradili so ga v težkih razmerah vojne in neugodnega vremena, saj obstaja posnetek iz marca tega leta, ko je gradbišče v snegu. Do leta 1972 so ga uporabljali za oskrbo Brežic z vodo, do leta 1983 je bil vodohram z rezervno vodo za kakšne izredne prilike. Rezervar ima prostornino 160 tisoč litrov in napolnili so ga praviloma v petih urah. Zraven stolpa je bil včasih gasilski dom in v stolpu so sušili cevi.

Foto: Zmago Grabrijan.

V stolpu so zdaj dvojne stopnice: zelene so še originalne stare, bele pa nove, do šestega nadstropja pa vozi tudi dvigalo. Večina se nas vzpenja po stopnicah (prehodili smo jih 153, skupaj pa jih je v stolpu 200) od nivoja do nivoja, drugi se peljejo z dvigalom; spustimo pa se večinoma vsi z dvigalom.

Foto: Nevenka Vahtar.

V prvem nadstropju so domiselno povezali interaktivno tablo s posnetkom o vodovodu po lončenih ceveh v Drnovem, zajemanju vode v vodnjakih, dovajanju vode iz tri kilometre oddaljenega vira in današji oskrbi iz Glogovega Broda. V drugem nadstropju so prikazani vodovodni stolpi iste starosti: različnih oblik in usod, eden je celo na prodaj.

Občina, ki je lastnica, je v obnovo vložilo dva cela sedem milijonov evrov, trajala je približno dve leti, zrušili so tri nadstropja, ojačali so ga z jekleno kostrukcijo, delali so domači strokovnjaki. V stolpu je ves potek mogoče videti na video posnetkih.

Foto: Marta Brežan.

Balkoni in okna nudijo lepe razglede na Brežice in okolico,

leseni okraski so tudi v obliki osmih stiliziranih src, ker je bil eden avstrijskih vojakov, ki je gradil stolp, zaljubljen v Brežičanko.

Foto: z aparatom Nevenke Vahtar.

Poslovimo se od vodičke, ki nam je vse natančno razložila, in se odločimo za eno uro prostega časa.

Okrog enih je že skrajni čas za kaj hrane, pri tem pa nastane problem: Restavracija Štefanič nima nič več gotovega, za pripravo po naročilu pa tudi ne kažejo veliko zanimanja. Nekateri se odločijo za povratek domov, drugi najdemo rešitev v naročilu pic v Gostilni Santa Lucija.

Sedem nas obiše še področje pri Elektrarni Brežice, ki od leta 2017 proizvede po 161 giga watnih ur letno (dober odstotek letne proizvodnje električne energije v Sloveniji), za primerjavo: Nuklearna elektrarna Krško kar 5289.

Po Vrbini se odpravimo na vlak. S poti je lepo videti, da se stari del mesta razprostira na neke vrste pomolu. Hodimo ob zelo vodnatem potoku (verjetno Struga), ki je levi pritok vodotoka Močnik, ki izvira daleč v Osredku pri Podsredi, pri Elektrarni Brežice pa se izliva v Savo.