Iz Črne gore preko Hrvaške v Bosno - 24. 5. 2023

Vstajanje, telovadba, zajtrk ob sedmih. Servirajo nam ga, le pijačo si vzamemo sami: nekateri kavo po pomoti zalijemo kar s kislim mlekom. Kot, da dve jajci na oko poleg drugih dobrot nista dovolj, mi soseda podtakne še svoja dva. Pojedla vse štiri in ostala živa. 

Foto: Vinko Šeško.

S terase Hotela Pregolux se ponuja lep razgled na okolico, morje je pa kar daleč. 

Profesor dragi, ta pa ta: povedal rad bi vse, kar zna. Oj, le naprej ...

Po Ulcinju nas vodi upokojeni profesor germanistike Ismet Karamanga, ki je napisal že šest knjig (sedma v pripravi), nam pa bi rad v kratkem času posredoval vse, kar ve in zna. Ponosen je na to, da je bil deset let delavec Kompasa iz Ljubljane. Ves čas trdi, da se ne hvali, pa se; da ne politizira, pa ves čas to počne. Ulcinj je miroljubno kozmopolitsko mesto, ima pa 70 do 75 odstotkov albanskega prebivalstva, to so staroselci iz petega stoletja pred našim štetjem, Slovani so prišli kasneje. 

Razlaga zgodovino Črne gore, vmes kritizira sedanje stanje v turizmu. Imajo okrog 270 sončnih dni, tudi nam je namenjen tak - že skoraj prevroč. 

Ljudi iščejo tu zdravje z vkopavanjem v pesek na plaži, vse zdravi, le srca ne.  

Foto: Vinko Šeško.

Na obali se ustavimo pred turbami - mavzolejem, ki so ga postavili v znak zahvale dvema, ki sta izgubila življenji v hrabri obrambi Ulcinja pred Benečani leta 1718. 

Skozi vrata v obzidju iz 16. stoletja stopimo v stari del mesta in se vzpenjamo po ozkih prehodih z vonjem kovačnika. Polno je lokalov z lepimi razgledi. 

Spomenik Don Kihota je spomin na Cervantesa, ki je bil v tem mestu nekaj časa v ujetništvu, tu naj bi napisal svoje slavno delo in se zaljubil v domačinko. Mesto ima deset džamij in ob štirih zjutraj me je zbudil glas z minareta. Posledice potresa iz leta 1979 so ponekod še vidne.

Pridemo do glavnega vhoda v staro mesto, ki je za nas izhod; tu stoji srbska pravoslavna cerkev, blizu je zapuščeno muslimansko pokopališče in stolp z uro iz leta 1754.

Zapeljemo se mimo velikih solin, ki ne obratujejo več, do Velike plaže, se sprehodimo, vendar nismo preveč navdušeni nad neskončno mivko (13 kilometrov jo je) in množico senčnikov ter nizkim morjem, ko moraš hoditi nekaj sto metrov, da lahko zaplavaš. Za ozadje pa "pustoš" - zanemarjene parcele, nekaj je sicer obdelanih: z namakanjem gojijo lubenice ter drugo sadje in zelenjavo. 

Okrog devet kilometrov je do Ade Bojane.

V bližini albanske meje med dvema krakoma reke Bojane leži 4,9 km² velik rečni otok Ada Bojana, ki je nastal sredi 19. stoletja, ko je tu na plitvini nasedla ladja Merito iz Trogira. Okoli nasedle ladje se je pričel nabirati nanos rečnega peska tako, da je postopoma nastal skupaj s še dvema prejšnjima otočkoma nov otok. Novonastali otok z dveh strani omejuje reka Bojana, s tretje strani pa peščena obala Jadranskega morja. Otok je poraščen s sredozemskimi in subtropskimi rastlinami. (Wikipedia)

Reka Bojana izteka iz Skadarskega jezera in se po 43 kilometrih izliva v morje. 

Na obeh straneh izliva so hišice, lokali, privezana plovila, na samem otoku pa tudi FKK plaža. 

FKK je plaža bla, nič za videt, ha, ha, ha.Oj, le naprej ...

Mi najdemo lokal in se okrepčamo s pijačo. 

Zdaj pa v nasprotno stran do Bara, zanima nas pa predvsem Stari Bar v obliki trikotnika z ostanki mestnega obzidja iz enajstega stoletja. V arhitekturi se mešata morski in orientalski stil, del mesta znotraj obzidja je bil opuščen leta 1878, naselje 1915 povsem opuščeno (eksplozija smodnika). Novi Bar je nastajal bolj ob morju in ima danes okrog 22 tisoč prebivalcev ter pomembno pristanišče. V okolici Bara je posajenih okoli milijon oljk. 

Mogočen res je Stari Bar, ga nič ne zruši in nikdar. Oj, le naprej ...

Povzpnemo se na obzidje, uživamo v razgledu, potem pa se osvežimo s pivom, ki mu je primešan sok granatnega jabolka. Na stojnicah je še veliko različnih žganih pijač na osnovi sadja in seveda veliko različnih spominčkov. 

Granatna jabolka in pir: kak uspava ta hudir. Oj, le naprej ...

Spodnjo sliko je posnel Zlatko Zebič.

V novem delu opazimo veliko rimokatoliško in pravoslavno cerkev, ki je bila odprta leta 2019. 

Mateja natančno razloži zgodbo dinastije Petrović in njihove uspehe. Veliko ve tudi o vseh plažah na obali, ob katerih se vozimo.

Hitro napredujemo mimo Svetega Štefana in Budve s Slovensko plažo, veliko je naselij z ogromnimi betonskimi hoteli. 

Foto: Zlatko Zebič.

Iz Tivata vidimo žičnico iz Kotora na Cetinje, s 15 kilometri najdaljšo na svetu, ki naj bi jo odprli z začetkom turistične sezone. V enajstih minutah se je mogoče povzpeti s 65 na 1.350 metrov nadmorske višine. V eni uri naj bi žičnica s 40 kabinami prepeljala do 1100 ljudi. Tivat ima tudi pomembno letališče in lep park. Nekaj kapelj dežja pade na sicer sončen dan.

S trajektom Lepetane - Kamenari se peljemo preko zaliva Boke Kotorske, 

na desni vidimo dva otočka: Sveti Đorđe je naraven, drugi umeten.

Gospa od Škrpjela je umeten otoček pred mestom Perastom v zalivu Boka Kotorska (Črna gora). Otoček Gospa od Škrpjela, v nekaterih virih tudi Gospa od Škrpijela, je nastal z nasipanjem v 15. stoletju. Prebivalci Perasta so na mestu, kjer danes stoji otoček odlagali kamenje in tako umetno ustvarili otoček, katerega površina meri 3030 m². Samo nasipanje je trajalo okoli 250 let. Na otočku so kasneje zgradili cerkev in jo poimenovali Gospa od Škrpjela. Gradnja otočka in cerkvice, ki so jo gradili od 1630 do 1725, je bila narejena v znak zahvale Mariji (Gospa), ko je eden od bratov, ki sta na tistem mestu v morju našla Marijino sliko, čudežno ozdravel. Cerkev hrani večje število dragocenih kiparskih del in sedemdeset baročnih slik Tripa Kokolje (Wikipedia).

Ob Zeleniki se spomnim na naše taborjenje ob koncu šolanja na Gimnaziji Brežice, ko smo hodili v Hercegnovi plesat. Igalo je znan po rehabilitacijskem centru, kjer se je zdravil tudi Tito. Pred leti so ga prodali Nizozemcem. 

Na prelazu Debeli Brijeg - Karosovići prečkamo mejo in nadaljujemo pot proti Dubrovniku. 

Zapuščamo Črno goro, naš naslednji cilj je obisk Dubrovnika, po katerem nas popelje vodička Romana, ki je Slovenka - zaradi ljubezni je ostala v teh krajih. To je svetovno znano letovišče, od leta 1979 na Unescovem seznamu kulturne dediščine, z okrog 40 tisoč prebivalci. Ima zelo bogato zgodovino, že v sedmem stoletju je znan kot naselbina Ragusa, le kratek čas je bil pod Benečani, od 14. do 18. stoletja pa je užival samostojnost kot Dubrovniška republika. Bogastvo so pridobili s pomorstvom, ladjedelništvom in trgovino. V 17. stoletju je mesto prizadel močan potres, ogrožali so ga pa tudi Francozi. 

Ozremo se na Srdž in trdnjavo, ki so jo Francozi zgradili v začetku 19. stoletja. Na tem razgledišču je tudi zgornja postaja vzpenjače. Preko lesenega dvižnega mosta (obramba pred Turki in Benečani) se napotimo v območje znotraj obzidja. Na več mestih vidimo kip svetega Blaža (baje jih je 36), zavetnika mesta, ki mu je vsako leto posvečena posebna procesija. Sprehodimo se po najstarejšem delu mesta, ki so ga naselili v sedmem stoletju Romani, na severu pa so bili Slovani. Do 12. stoletja je bil tu kanal, potem so ga natrpali z materialom in je nastala glavna ulica Stradun, dolga pa ni niti 300 metrov. Obzidje, ki obdaja mesto, je dolgo dva kilometra in popolnoma prehodno v kakšni uri dvajset minut za 35 evrov. Iz zadnje vojne ni več videti veliko poškodb, na nekaterih fasadah pa so še luknje od bombnih šrapnelov. 

Najprej se ustavimo pred Velikim Onofrijevem vodnjakom - fontano iz 15. stoletja italijanskega mojstra graditelja Onofrio De La Cava, ki je vodo sem pripeljal po 12 kilometrov dolgem akvaduktu. Pomemben vodovod za Dubrovnik je iz Omble - najkrajše reke na Hrvaškem, dolge le pet kilometrov. 

Blizu je rimokatoliška Cerkev svetega Odrešenika iz 16. stoletja, v kateri so zdaj koncerti. Zraven je velika frančiškanska cerkev s samostanom z znano lekarno iz 14. stoletja. 

Na koncu Straduna stojimo na Trgu Luza z mestnim zvonikom iz 15. stoletja, ki se je močno nagnil in v prejšnjem stoletju so ga porušili ter zgradili novega. Ima uro in kroglo za prikaz položaja lune. 

Zraven je palača Sponza, nekdanja stavba carinarnice Dubrovniške republike iz začetka 16. stoletja. Ta čudovit gotsko-renesančni objekt je ena redkih javnih stavb, ki je preživela velik potres leta 1667. Tu je bila tudi kovnica denarja: Dubrovnik je bil tako bogat, da je imel svoj denar. Danes je v stavbi arhiv in prostor za razstave.

Preko trga stoji baročna Cerkev svetega Vlaha (Blaža), ki ima orgle nad glavnim oltarjem in krasna vitražna okna. Po legendi se je sveti Blaž v letu 971 v sanjah prikazal duhovniku in ga opozoril na bližajoči se beneški napad na mesto. Duhovnik je lahko posvaril mestne straže in pomagal rešiti mesto. Po tej legendi so svetega Blaža kasneje uradno priznali kot zaščitnika mesta Dubrovnik. Vsako leto 3. februarja je v Dubrovniku glavni festival svetega Blaža (hrvaško – Vlaha), med katerim se po mestu vije barvita povorka, ki jo sestavljajo člani različnih folklornih društev, oblečenih v tradicionalne noše. Leta 2022 je Dubrovnik praznoval svojo 1050. obletnico praznovanja svetega Blaža. 

Orlandov steber je star več kot 600 let (iz leta 1414), ki ga restavrirajo kar na mestu, to je bilo javno mesto za srečanja, branje dekretov. Na spodnji stopnici je 51,2 centimetra dolga linija - dubrovniški laket, kar je bila uradna merska enota v srednjeveškem Dubrovniku.

Hodimo mimo Mestne hiše in Gledališča Marina Držića, dramatika in prozaista iz 16. stoletja, ki je pisal v starem dubrovniškem dialektu (Dundo Maroje)

Nekdanji knežji dvorec iz leta 1739 je preurejen v Mestni zgodovinski muzej. Sicer pa je bil Dubrovnik zelo dobro organizirano mesto z Dubrovniškim statutom iz leta 1272 in sposobnimi voditelji. Atrij je zelo akustičen in ga uporabljajo za koncerte. 

Mogočna baročna katedrala je posvečena Mariji, prvič postavljena v 12. stoletju, in dokončana v letih 1672 do 1713. To je najbolj pomembna cerkev v Dubrovniku, kjer lahko občudujemo tudi slike italijanskega umetnika Tiziana.

Od vodičke se poslovimo v starem pristanišču s Trdnjavo svetega Ivana iz 16. stoletja, še eno trdnjava, blizu pa je tudi Dominikanski samostan. Dolgo stavbe so bivši lazareti - karantene iz začetka 17. stoletja, prve pa so bile že leta 1377. Vsi prišleki so morali ostati v izolaciji vsaj 40 dni, tako so se ubranili pred epidemijami (kuga, tuberkuloza). Danes so v teh prostorih umetniške delavnice.

Znotraj obzidja živi še okrog 800 prebivalcev, njihovo prisotnost dokazuje razobešeno perilo v ozkih ulicah. Mesto je tudi prizorišče mnogih filmov, serij.

Romana, krasni Dubrovnik, zgodovine je pomnik. Oj, le naprej ...

Na poti proti Neumu leži kraj Trsteno. Trsteno je naselje in turistični kraj, ki leži  okoli 19 km severozahodno od Dubrovnika. Ima blago sredozemsko podnebje z več izviri sladke vode, ki omogočajo obilno rast in razvoj rastlin. Poseben čar mu daje arboretum, edini na hrvaški obali Jadranskega morja, ki ga je družina Gučetić leta 1502 in kasneje okoli svoje gotsko–renesančne vile zasadila s sredozemskimi in drugimi rastlinami. Razprostira se na površini okoli 25 hektarov ter je najstarejši spomenik parkovne arhitekture na Hrvaškem. Poseben okras arboretuma pa je tudi Neptunov vodnjak. Danes za arboretum skrbi Hrvaška akademija znanosti in umetnosti. Kraj je svoje ime dobil trstiki, ki tukaj zaradi obilice vode dobro uspeva. 

Opazujemo polotok Pelješac in Ston z obzidjem. V daljavi pa že vidimo novi most na ta polotok, ki je dolg 2440 metrov, največja višina je 98 metrov, gradili so ga štiri leta. Kitajski delavci so hrano dobivali od doma in Hrvati niso ob gradnji nič zaslužili.

Na meji na hrvaški strani ni nikogar, 

na bosanski stopimo iz avtobusa in pokažemo osebne dokumente. Okrog osmih smo v Hotelu Marea v Neumu: lepa soba z balkonom in pogledom na novi most, ob stavbi bazen, velika jedilnica z bogato izbiro jedi za večerjo.

Neum Bosne košček je, se dobro pije in tud je. Oj, le naprej ...

Več posnetkov

Video: