Preko Hrvaške v Srbijo - 22. 5. 2023

Se treba zgodaj vstati je, na jug na pot podati se. Oj, le naprej, oj, le  naprej, dokler je še volje kej! (Melodija: Barčica po morju plava ...)

Odhod na potovanje ob dveh zjutraj. Spati ali ne spati, to je tu vprašanje. Malo zaprem oči in že je treba na pot. K sreči krene avtobus preko ceste in se prva vkrcam, potem še Avtobusni postaji Sevnica in Krško, pa smo kompletni. 40 nas je, velika večina že znanih "Vandravcev". Za udobno vožnjo skrbita šoferja Sebastjan in Toni, vodi pa nas zgovorna Mateja, ki nam razloži veliko o deželah, skozi katere se vozimo, in razloži zanimivosti nekaterih krajev. Na meji s Srbijo je treba z avtobusa in mimo okenca s kontrolo dokumentov, kar hitro opravimo. 

Pri postanku za kavo ob sončnem vzhodu, ugotovimo, da v Srbiji poenostavljeno preračunavajo dinarje v evre: kava z mlekom je 300 dinarjev ali tri evre, sicer je evro od 112 do 120 dinarjev.

Ravnina, ravnina, ravnina ... in njive koruze. Ko se usmerimo proti jugu, se griči spremenijo v hribe porasle z gozdom in povsod je veliko cvetoče navadne robinije (akacije), ki verjetno omamno diši. Mesto Čačak se nam zdi znano, proti zahodu se usmerjamo in pred Ovčar Banjo smo pozorni na Ovčarsko-kablarsko klisuro, ki jo tvori Zahodna Morava. Veliki jezeri sta posledica dveh zajezitev za hidroelektrarni. Področje je znano po zdravilnih toplih vrelcih in številnih samostanih. Preko Požege  in Sevojna (obrat Impola iz Slovenske Bistrice) ni več daleč do Užic s 85 tisoč prebivalci, ki se zaradi utesnjenosti v dolini na obeh bregovih reke širi na bližnje strmine.  

Vir spodnje fotografije.

Stara trdnjava na visoki skali zahodno od mestnega središča je bila postavljena sredi 14. stoletja in do nje vodijo slikovite stopnice. To je bilo prvo mesto v Srbiji s hidroelektrarno, ki je proizvajala izmenični tok. Zgrajena je bila na reki Đetinji leta 1900 tik pod trdnjavo. Ob reki je tudi lepa plaža. V drugi svetovni vojni so bile Užice središče Užiške republike, področja, ki je bilo pod nadzorom partizanov 67 dni. Od leta 1946 do 1992 so se imenovale Titove Užice.

Naprej proti jugovzhodu, do Zlatibora je samo še okrog 25 kilometrov. 

Vmes se ustavimo v naselju Mačkat (znane pršutijade), zaselku Kačar, kjer nas pričakujejo pri pridelovalcu pršuta (naravno, brez aditivov) in drugih prekajenih mesnin Zarić. 

Foto: Vinko Šeško.

V prijetno domače urejeni jedilnici nas čakata za aperitiv kava in žganje, na mizi so tudi sokovi in mineralna voda. 

Kar krepko se moramo potruditi, da "zmažemo" vse dobrote, ki jih dobimo na krožniku. Sledi še ogled predelovalnice mesa.

Še 30 kilometrov proti jugu, vzhodno od Zlatibora, se zapeljemo do Stopiće pećine (ime po bližnjem zaselku Stopići) med vasmi Rožanstvo in Trnava. Avtobus parkira zgoraj na cesti, mi pa se spustimo do sprejemnega kioska in potem po stezi navzdol do vhoda. 

Jama je dolga 1,7 kilometra, je tip rečne jame (Trnavski potok) z devet in pol metra visokim slapom Izvor života in preko 250 lehnjakovimi kadmi različnih velikosti, ki so po dežju polne vode in ta se pretaka. Globina vode je od 15, 20 centimetrov do sedem metrov in pol. V zadnjem bazenčku biva tudi človeška ribica, sicer pa živijo v zelo čisti vodi male ribe in rakci, v jami pa seveda netopirji. V zgodovini so jamo uporabljali za skrivališče. Vodič z navdušenjem pripoveduje o svojem služenju vojaškega roka v Sloveniji, zaslužen je tudi, da so nam jamo sploh odprli, ker pred njo potekajo gradbena dela. Strokovnjaki jamo poznajo od začetka dvajsetega stoletja, za obiskovalce pa je bila odprta leta 2009. Po kovinskih stopnicah se povzpnemo mimo slapa in kadi, vse je lepo osvetljeno, različne barve žarometov za osvetlitev kadi pa kar malo motijo, bolj naravni bi bili enobarvni. 

Vzpon nazaj do avtobusa nas ogreje, utrudi in užeja, ampak čas za pijačo je šele pet kilometrov naprej jugovzhodno v vasi Sirogojno, kjer obiščemo muzej na prostem Staro selo. Sonce nas ves čas prijetno greje - 21 do 22 stopinj. Pri hišicah so razstavljena dela pridnih rok pletilj in vezilj, mi pa mimo Cerkve apostolov Petra in Pavla (18. stoletje) do zanimivo urejenega muzeja z okrog 2000 eksponati na površini dobrih pet hektarjev. Urejanje so začeli leta 1980, vseh 50 originalnih objektov nima niti enega žeblja, zbrali pa so jih s širšega področja Zlatibora in so iz druge polovice 19. stoletja. 

Predstavljeni sta dve domačiji, druge stavbe pa so ohranile svoj izgled samo od zunaj, notranjost je spremenjena za različne namene (prodajalna spominkov, galerija, apartmaji). Sredi dvorišča stoji največja hiša, edina, v kateri so kurili, kuhali, tu se je odvijalo življenje velike družine z 20 ali več člani. Manjše zgradbe so služile za spanje, shranjevanje hrane (žitarice, posebej mleko in mlečni proizvodi) ... . Vsak sin, ki se je poročil, je dobil svojo malo hišo za spanje in shranjevanje osebnih stvari. Drugi gospodarski objekti so bili izven dvorišča: predelava sliv, sušenje sadja, delavnice, hlev (najdlje od hiše). Sprehodimo se med objekti, pokukamo vanje, si preberemo oznake pri vsakem. 

Zaidem še na pokopališče, kjer pokojni počivajo med visoko travo, odprta pa je tudi cerkev.: to

Pršut in špilja, selo to; smreke res so kot zlato. Oj, le naprej ...

Smo na območje planine Zlatibor, enega najbolj popolnih turističnih centrov Srbije v objemu smrekovih gozdov (bor = smreka), na področju treh občin. Dolga је 27 kilometrov, široka do 23 kilometrov, od leta 2017 je okrog 43 hektarov površine zaščitenih kot narodni park. Tu, na višini okrog tisoč metrov, je prijetno podnebje s sončnimi poletji in zmerno temperaturo, dolgo zimo s snežnimi razmerami za smučanje. Področje slovi po mineralnih izvirih, vrhovih z višino nad 1400 metrov. Turizem se je začel leta 1927 s preprostimi hišicami. Na najvišji vrh Zlatibora Tornik (1.496 m) iz središča mesta vozi gondolska žičnica z dolžino devet kilometrov (pol ure vožnje), trenutno pa je v remontu. Tu je veliko kongresov in aktivnih počitnic za sprostitev telesa in duha. Znana je bolnica za zdravljenje ščitnice. Pred centrom Zlatibora po travniku opazimo veliko narcis, ki pa so visoke samo kakšnih 15 centimetrov. Center je že preveč pozidan z visokimi hoteli in še kar naprej gradijo. 

Tudi na eni strani našega Hotela Agape, ki je zelo lep, novejši (2021), je gradbena jama. Ime se mi zdi nenavadno, kasneje najdem, da "agape" pomeni "brezpogojna, nesebična, razdajajoča se ljubezen". Baje, da je zemljišče tu zelo drago: tisoč evrov za kvadratni meter, samo zemlja, ne komunalno urejeno zemljišče.

Tri sopotnice dobimo krasno sobo z zakonsko posteljo in dvema dodatnima v prostoru zraven, dvema balkončkoma, veliko kopalnico, mizo s stoli ... Pohitimo na večerjo ob šestih, ki je samopostrežna z veliko izbire, če kaj zmanjka, takoj natakarji dopolnijo. Pri celi vrsti sladic, ki jih jaz ne smem jesti, izrazim željo za jogurt in ga tudi dobim. 

Na vsaki mizi in tudi v recepciji - šopek dišečih narcis.

Hotel ima sicer tudi bazen, ampak po večerji se raje sprehodimo do jezera, ki so ga ujeli v betonsko korito, mimo različnih trgovinic, 

potem pa se povzpnemo še do cerkve, ki pa je zaprta. 

Že ob prihodu opazim zabaviščni park in gremo preizkusit vožnjo z velikim kolesom, ki se počasi vrti. Pred spanjem še kozarec vina v restavraciji za lahko noč in zaslužen počitek.

Dolg in bogat dan!

Več posnetkov

Video: