Begunje in Radovljica - 14. 6. 2023

Kar sedem resnih sopotnikov in sopotnic je na morju, zato danes računam na majhno skupino, vendar se nas za vlak ob 6.57 proti Ljubljani na Železniški postaji Sevnica od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje zbere kar deset. Kljub temu, da je vlak regionalni, imamo zamudo in komaj ujamemo vlak proti Jesenicam in ob 9.18 smo v Radovljici. Tam najprej ponovimo, da smo v Posavju imeli železniško progo že leta 1862, torej prej kot Gorenjci  (1870), oni imajo še vedno samo en tir, mi pa od leta 1944 dva.

Hitro stopimo proti Avtobusni postaji Radovljica in sedemo na avtobus ob 9.40. Do Begunj je samo pet kilometrov in v osmih minutah smo na cilju. Dovolj časa imamo, da v lokalu A je to Pub Jurček sedemo h kavi. 

Potem pa proti Gradu Kacenštajn, kjer nas ob pol enajstih v Muzeju talcev pričaka vodička, upokojena učiteljica zgodovine, ki nam za dva evra vstopnine pove marsikaj zanimivega. 

Grad Kacenštajn, tudi grad Katzenštajn ali begunjski grad, sestavlja skupaj s cerkvijo svetega Urha osrednji del starega jedra Begunj na Gorenjskem. Grad se v zgodovinskih listinah prvič omenja leta 1428. Tu se je 1491 rodil deželni glavar Ivan Kacijanar. Plemiči iz rodbine Kacijanarjev so v 16. stoletju dvor prezidali. 1601 je protireformacijska komisija uničila protestantsko kapelo v gradu. Dokončno podobo je graščina dobila pod rodbino Lamberg, ki je postala lastnik gradu leta 1765 in se preselila sem z bližnjega gradu Kamen. Prvotna zasnova gradu je bila enonadstropna; v gradu je ohranjeno starejše jedro. V notranjosti gradu so ostanki arhitekturnih elementov iz obdobja gotike. Večji del gradu predstavlja arhitektura renesanse in baroka z dozidavo jugovzhodnega trakta v 19. stoletju. K stavbi prištevamo tudi vrt ob gradu, ki ima eno najzanimivejših krajinskoarhitekturnih zasnov v Sloveniji, redek primer vrtnoarhitekturne zasnove iz baroka. Vrt je obdan z zidom, vhod vanj pa označuje renesančni portal, ki ni v osi gradu. Vrt je bil po širini razdeljen v tri dele: osrednji je bil renesančno oblikovan parter s fontano na sredini, na obeh straneh pa sta bila sadovnjaka. Sadovnjak je prav tako obdajal grad tudi na severni in zahodni strani. V 19. stoletju je oblikovanje parterjev postalo preprostejše, med gradom in parkom pa so zasadili okoli 140 m dolg kostanjev drevored v smeri sever–jug. Od prvotne zasnove danes ni ohranjenega skoraj nič. Na neokrnjenem prostoru vrta so zelenjavni vrtovi, ki so ohranili kompozicijsko shemo nekdanjega parka, dobro pa je ohranjen kostanjev drevored. Od 1875 dalje je bila v gradu ženska kaznilnica, ki so jo vodile sestre Družbe svetega Vincencija Pavelskega. V letih 1937 in 1938 je po njihovem naročilu arhitekt Jože Plečnik v parku postavil senčnico Brezjanko in kapelico svetega Jožefa Jožamurko. Med drugo svetovno vojno so bili v gradu gestapovski zapori, skozi katere je šlo več kot 11.500 zapornikov, večinoma Gorenjcev. Od tod so zapornike pošiljali v koncentracijska taborišča, zlasti v Mauthausen in Dachau  (več kot pet tisoč), 849 pa so jih tu postrelili ali obesili; ob gradu je njihovo grobišče. Sprva so talce iz begunjskih zaporov streljali in pokopavali v dolini Drage slaba dva kilometra stran, potem pa zaradi partizanov to ni bilo več mogoče. Zapor je 4. maja 1945 zavzel Kokrški odred, osvobodil 632 jetnikov in zajel 80 nemških stražarjev. Grobišče talcev v grajskem parku in v Dragi je po vojni uredil Edvard Ravnikar, kipi Talec (1951), Pripornik (1954) in Talka (1956) pa so delo Borisa Kalina. V stavbi je Muzej talcev s seznami ustreljenih na plakatih in v zid samic izpraskanimi napisi na smrt obsojenih. Tudi prva leta po vojni je bila v gradu ženska kaznilnica in poboljševalnica, tudi policijska šola. Od 1952 večino prostorov zavzema psihiatrična bolnišnica. (Wikipedia)

Najhujša v zaporih je bila negotovost, v prizidku s samicami so na smrt obsojeni na golih tleh čakali na svoj konec. 

Na stene so izpraskali svoje zadnje misli in to so s povečavo na steklo ohranili do danes. Ko so bile to še samice ženske kaznilnice, so jih lahko ogrevali, gestapovci jih gotovo niso. Vendar se iz zgodovine nismo dosti naučili: v ženskih in moških zaporih po drugi svetovni vojni je trpelo mnogo nedolžnih, med njimi tudi Angela Vode (največ na Gradu Rajhenburg).

Čas je za malico v Gostilni Pr' Tavčar, ki smo jo že prej rezervirali. V prijetni senci nas čaka pripravljena miza in prijazno osebje, tudi kuhar Mitja nas pride dvakrat pogledat. V slast gredo pečena rebrca s krompirjem in solato (8,50), pa mariniran svinjski vrat na žaru z džuvečem in solato (8,00), dve pa si privoščiva boranijo (7,50).

Le kratek sprehod in smo že pred Muzejem Avsenik, ki ga naj bi odprli ob dvanajstih. Pa ga ne, osebje moramo priklicati po telefonu. Nobenega opravičila, zatakne pa se tudi pri plačilu vstopnine: pet evrov ogled muzeja in filma na platnu za odrasle (za upokojence ni popusta) piše na ceniku spletne strani in tu na steni, oni pa hočejo poleg vstopnine še 15 evrov na skupino za ogled  filma. Nekaj dni prej sem tudi po telefonu dobila informacijo o vstopnini pet evrov in, da film zavrtijo tudi za manjšo skupino (bilo nas je osem). Niti besede o dodatnemu plačilu. Plačamo, si ogledamo 18-minutni film o bratih Slavku Avsenik in Vilku Ovsenik, ki  sta v domači gostilni Pri Jožovcu leta 1953 pričela z ustvarjanjem nove zvrsti glasbe. Res bogata zapuščina, zanimiva pa je tudi predstavitev družine v prvem nadstropju. Ob odhodu uslužbenko vprašam, če nam za tistih 15 evrov pripada tudi kakšna razlaga, dobim pa odgovor, da vodenje skupine poleg vstopnine stane 20 evrov, v skupini pa jih mora biti vsaj dvajset. Ob tem pa uslužbenec predlaga, naj nam 15 evrov vrnejo. Res jih vrnejo, ostane pa grenek priokus in nejasen cenik. 

Po našem obisku so na spletni strani dodali, da je skupina več kot 20 oseb, vse drugo je ostalo isto. Za pet evrov vstopnine v Slakovem muzeju v Mirni Peči pokažejo film, krasno vodijo po razstavi in posnamejo video s petjem obiskovalcev. Tja naj se gredo iz Muzeja Avsenik učit! 

Na hitro pokukamo že k Jožovcu. kjer je v veliki dvorani vse pripravljeno za večer z živo glasbo, snemanj oddaj za televizijo pa tu ni več. Dve sopotnici, ki nista šli v Muzej, se poklonita spomina na Avsenikove na pokopališču.

Vodičko v Muzeju talcev vprašam, če je pešpot do Gradu Kamen krajša kot tista po cesti. Zatrdi mi, da je tako, le, da bo po dežju verjetno blatna. 

Krenemo mimo grobišča talcev, potem pa po travniku ob potoku, mimo objekta z otroškimi igrali, tam po se začne pot dvigovati na desno po gozdu. Označena je s kažipoti kot Lambergova pot. Navkreber, malo po ravnem, pa spet v breg, ves čas po gozdu. 

Na enem odseku je vsake toliko na drevesu obešena pesem o njem, tudi na mali jelki za našo Jelko: Rasla je jelka do neba ... Označeno je Arheološko najdišče Njivice iz pozne bronaste in starejše železne dobe. 

Steza se oži, gremo preko melišča, navzdol pod skalami v katerih je Hudičev gradič. To je zazidana majhna jama oziroma skalna polica, utrjena z obzidjem in krožnim stolpom s konca 15. stoletja - kot luknjo v steni to vidimo kasneje s ceste. Pod njim je Jama Zijalka, nahajališče ostankov starih kultur. Po strmi stezi je treba paziti na vsak korak in končno smo pred zahodnim stolpom Gradu Kamen. 

Nekdaj so skozi Begunje potekale tovorniške poti preko Karavank, danes pa vas cesta skozi vas pripelje h ruševinam gradu Kamen. Na grad mimo dveh arheoloških najdišč vodi označena pohodna Lambergova pot. Večstoletni varuh tovorniške poti vas na vzvišeni legi pričakuje z ohranjenim romanskim stolpom ter mogočnimi ruševinami gotskih in renesančnih dozidav. Na gradu je prebival znameniti turnirski vitez Gašper Lambergar, ki ga opeva ljudska pesem o Pegamu in Lambergarju. V 12. stoletju so grad zgradili grofje Ortenburški, leta 1418 je grad prešel v last Celjskih grofov. Valvasor poroča, da se je tu leta 1428 pri padcu s konja ubil Herman III., sin Hermana II. Celjskega. Celjski so grad in gospostvo dajali v fevd.  Habsburžani in drugi lastniki, od leta 1469 dalje pa Lambergi. Med njimi je bil tudi znameniti vitez Gašper Lambergar, zmagovalec v 85 turnirjih, ki ga opeva ljudska pesem o Pegamu in Lambergarju. Najstarejši je kvadratast romanski stolp na severozahodnem delu. Kasneje je bil nasproti njega sezidan gotski bivalni palacij s prostori v štirih etažah. V 16. stoletju je bil med njima zgrajen še osrednji renesančni palacij z notranjim dvoriščem. Južno pobočje pod gradom je bilo namenjeno terasastim vrtovom, na spodnjem delu pa je bil kompleks gospodarskih poslopij z mlinom in žago. V neposredni bližini gradu Kamen sta Škratov grad (Hudičev gradič) in arheološko najdišče Jama Zijalka. Grofje so grad opustili v 18. stoletju, ko so se preselili v udobnejši Katzenstein v središču vasi. Legenda govori, da naj bi leta 1740, ko so v Begunjah gradili novo župnijsko cerkev, z grajskih streh sneli opeko (bobrovec) in si jo v sklenjeni vrsti podajali iz rok v roke od gradu do stavbišča. Z gradu so pobrali tudi vse stebre, okenske in vratne okvirje ter druge klesane dele, ki naj bi jih uporabili za prezidave gradu Kacenštajn v Begunjah in gradnjo hiš. Stranski oltar v begunjski cerkvi menda izvira z gradu Kamen. Opuščeni grad se je kmalu spremenil v slikovite ruševine. Leta 1959 so začeli konzervatorska in restavratorska dela. Od gradu se pot nadaljuje v umirjeno dolino Draga, ki je izhodišče za pohode v Karavanke. (Wikipedia)

Sprehodimo se po ruševinah, pogledujemo proti Begunjščici, katere vrh je zavit v oblake, po strminah pa se še kažejo snežni jeziki. Odločimo se za povratek po cesti. Če bi se sprehodili do konca doline Draga in potem vračali, bi prehodili celotno Lambergovo pot - 7,7 kilometra. Z Gradu Kamen do Avtobusne postaje Begunje je po cesti manj kot dva kilometra, naša pešpot pa gotovo tri do štiri. 

Ob cesti opazujemo lepo urejene hiše in mimogrede smo v središču Begunj. 

Gremo tudi mimo Cerkve svetega Urha v Begunjah na Gorenjskem, ki je župnijska cerkev, zgrajena konec 14. ali v začetku 15. stoletja. Cerkev svetega Urha se prvič omenja s patrocinijem 30. aprila 1403. V baročnem slogu je bila prezidana leta 1743. Tedaj so novo cerkev in župnišče prekrili z opeko z opuščenega gradu Kamen. Od tam so prenesli iz nekdanje kapele tudi stranski kamniti oltar Matere Božje s sliko. Oltarne slike v cerkvi so delo Leopolda Layerja (1752–1828) iz Kranja. Henrika Langus je naslikala sv. Jožefa in sv. Alojzija. Slika Srca Jezusovega je Groharjevo impresionistično delo. Matija Bradašek je v letih 1894 do 1897 naredil poznonazarensko poslikavo notranjščine cerkve. Na žalost je zaklenjena in si lahko ogledamo le informativno tablo. (Wikipedia)

Pogled nam uhaja na Cerkev svetega Petra na Gori nad Begunjami, v Poljčah, podružnično cerkev, kulturni spomenik lokalnega pomena iz 15., 16.stoletja. Cerkev je postavljena 839 m visoko na razgledno gorsko sleme, ki se vzpenja proti Begunjščici. Grajena je v slogu pozne gotike in je znana predvsem po freskah slikarja Jerneja iz Loke iz 16. stoletja. Včasih jo je obdajal visoki zid (protiturški tabor). Nekoč je bila cilj romarskih, danes predvsem izletniških pohodnikov. (Wikipedia)

Foto: Marta Brežan.

Do odhoda avtobusa za Radovljico ob 15.48 imamo dovolj časa za osvežitev s pijačami v nam že znanem Jurčku. Ob tem kujemo načrte za ponovni obisk Begunj in Alpskega smučarskega muzeja Elan. Elan je svojo zgodbo pričel leta 1945, ko je Rudi Finžgar na Zgoši pri Begunjah ustanovil obrtno zadrugo Elan, v njej pa je začel izdelovati smuči in telovadno opremo. Njihove smuči so znane po celem svetu, uspešni pa so tudi s telovadno opremo in plovili.

Z domačinko ugotovimo, da je visok hrib nad Begunjami zahodni konec Dobrče, meni dobro znane iz preteklosti. S planinci smo se nanjo povzpeli iz Tržiča in pot preko planine Prevala nadaljevali na Begunjščico.

Slabe pol ure v Radovljici je dovolj, da se sprehodimo po starem delu Radovljice z rojstno hišo Antona Tomaža Linharta, spomenikom Josipini Hočevar, mnogimi starimi hišami s poslikavami, šivanimi robovi in pomoli; Radovljiško graščino, Cerkvijo svetega Petra, Graščinskim dvorcem, Kapelico svete Edith Stein  v nekdanjem nemškem bunkerju ... Z razgledišča se zazremo v hribe preko Save, potem pa spustimo do Železniške postaje Radovljica. 

Vlak za Ljubljano bi moral odpeljati ob 16.52, pa ima zamudo. Kljub temu ujamemo vlak za Sevnico ob 17.55 in smo pred pol osmo doma.

Zelo raznolik in bogat dan.

Več posnetkov

Video: