Volčji Potok - 16. 6. 2023

Včasih se je treba kar odločiti. V Arboretumu Volčji Potok cvetijo vrtnice, preverimo. Z Marto se dobiva na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.39 proti Ljubljani. Da ne bi bilo kakšnih daljših zamud, v Zidanem Mostu prestopiva na EC vlak Hodoš - Koper. Zaideva v veselo družbo osnovnošolcev iz Destrnika, ki potujejo v Ljubljano na ogled Živalskega vrta. Ni iz tega kraja naš nekdanji kolega Drago? Potem pa še srečanje z ljubo Ljubo, našo vandravko, ki je  namenjena v Koper za nekaj dni. Vlak ima 12 minut zamude in za las ujameva zvezo za Kamnik ob 9.15. Še sreča, da naju je prijazni sprevodnik najavil kot "dve lepi mladenki", ki ju je vredno počakati. 

Še pred deseto sva na Železniški postaji Homec pri Kamniku in na sončni terasi Pelikan Bara pri prijazni natakarici popijeva prvo kavico. Potem pa skozi naselje, v Nožice, 

po mostu preko Kamniške Bistrice in skozi gozd ter preko polja v Arboretum Volčji Potok. Okrog pol ure.

Že pred vhodom naju pozdravijo amerilisi, ki so skupaj s hortenzijami tudi v šotoru, v rastlinjaku pa seveda poleg klivije tudi orhideje, guzmanije ... V naslednjem so kaktusi in zadnjem metulji. 

Le nekateri so pri miru, lačni pozirajo pri malici na rezinah pomaranče in koščkih banane, modri pa so najbolj športni in jih s fotoaparatom sploh ne moreš uloviti, le uživaš lahko pri njihovih igrah in akrobacijah v zraku.

Grede pred Upravno zgradbo se bleščijo v rumeno-oranžnih, naslednje pa v oranžno-rdečih barvah cvetja.

Ampak medve sva tu vendar zaradi vrtnic! 

Najprej so tu tiste, ki so jih vzgojili iz cepičev iz Vatikana, potem pa drugi rožni vrtovi, predvsem Rozarij. Baje je 1178 vrst vrtnic v Arboretumu Volčji Potok. Ne veš, kaj bi bolj občudoval: barve, oblike, zaprl oči in samo užival v omamnem vonju. "Tavava" od grma do grma, 

se posvetiva posameznim cvetovom, 

pa celim grmom, vzpenjavkam, se čudiva razraslim vrtnicam po drevju ... Skoraj pozabiva na hrano in pijačo, 

potem pa le sedeva na klop ob ribniku in se podpreva ob pogledu na zelenje, čapljo, račke, ribe ...

Naprej v zelenje, da se oči malo odpočijejo od vseh barvnih odtenkov vrtnic. In so tu že vrtne kresnice astilbe, različno drobno cvetje, na vodi pa blesteči beli lokvanji.

Odpoveva se poti po gozdu okrog hriba, raje se vrneva spet v Rozarij, kjer pa nenadoma zapiha močan veter, ki nosi cvetne liste in pesek, padejo pa tudi prve dežne kaplje. Še pravi čas prideva do Upravne zgradbe, kjer vedriva na pokritih stopnicah. Po nalivu samo še prši in pod dežnikom raziskujeva naprej. Nasadi vrtnic pri otroških igriščih so zaradi divjadi ograjeni z električnimi pastirji, vendar čez dan odprejo vhode. 

Dežne kapljice še polepšajo cvetove, kar ne moreva se jih nagledati. 

Poleg pa nasad cvetoče sivke. 

Dež preneha, pokaže se spet sonce in obsveti oprane Kamniško-Savinjske Alpe. Pogled nanje naju spremlja na celi poti skozi Nožice in Homec, kjer si na terasi Gostilne Repanšek privoščiva drugo kavo. Prijazna postrežba kljub temu, da ne naročiva hrane.

Vlaki z Železniške postaje Homec pri Kamniku vozijo vsako uro minuto pred pol, me se vkrcava na tistega ob 17.29. Nekaj minut čez šesto sva v Ljubljani, dovolj časa je za nakup bureka. Ob 18.37 imava sicer na voljo hitrejši EC, ko pa vidiva gnečo čakajočih, se raje odločiva za potniški vlak ob 18.55, na katerem je na dveh nivojih res dovolj prostora. 

Za slovo od tega krasnega dneva od Zidanega Mosta naprej še lep sončni zahod in ob 20.17 smo v Sevnici. Samo z dvema minutama zamude. Neverjetno!

Sicer pa je bil to dan, ki ga redko doživiš: lepote Arboretuma, raznoliko vreme in prijetna družba. Kaj bi človek hotel še več?

Več posnetkov: prvi del, drugi del. Podatki o krajih pod videom.

Video:

VOLČJI POTOK

Železniška postaja Homec pri Kamniku, 25 kilometrov dolgo progo s 15 postajami in postajališči odprli leta 1891, od leta 1968 do 1978 ni obratovala, trenutno pa 20 parov vlakov na njej ob delavnikih prepelje tudi do 4500 potnikov in potnic na dan.

Vas Homec (okoli 900 prebivalcev) je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, saj vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat?  Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji župnijska cerkev Marijinega rojstva s pokopališčem. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal  na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja.

Pirnatova vila (pasar Alojz Pirnat) pod cerkvijo iz 1957 – eno zadnjih del Jožeta Plečnika.

Jože Gostič, slovenski operni pevec (1900 – 1963).

Vas Nožice (okrog 600 prebivalcev).

Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil.  Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Ob koncu druge svetovne vojne so dvorec po nepotrebnem uničili in nanj spominja kulisa.

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1000 vrtnic in dva milijona tulipanov (300 vrst).

Razvaline srednjeveškega gradu iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili. V Slavi Vojvodine Kranjske ga je leta 1689 omenjal že Valvasor. Vrh grajskega hriba z ostanki močnega zidovja je vredno ogleda, predvsem pa bodo z njim zadovoljni ljubitelji odprtih razgledov, saj so v marcu 2023 ob ruševinah gradu postavili nov razgledni stolp. Ta bo obiskovalcem ponujal pogled na ruševine in na širšo okolico Arboretuma Volčji Potok. Stolp je visok 10 m in je izdelan iz jeklene konstrukcije. Ima 4 nosilne stebre, 6 podestov in 47 stopnic. Projektno nalogo je sprejelo projektivno podjetje Ambient d.o.o., vodja projekta je Marija Magdalena Kregar, univ. dipl. inž. arh., načrt pa je izdelal Miha Jaklič, univ. dipl. inž. grad. Največje dovoljeno število ljudi na razgledni ploščadi je 12.