Žalec - 21. 6. 2023

Na lepše z Jelko v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: devet se nas zbere na Železniški postaji Sevnica in z vlakom ob 7.39 se odpeljemo v Žalec. Prestopimo v Zidanem Mostu in Celju, 

ob devetih smo na cilju.

Kavica za začetek programa je zakon in spijemo jo v Gastro Pub KOLODVOR preko ceste, ob tem pa se dogovorimo še za malico.

Ob pol desetih nas pričakujejo v Eko muzeju hmeljarstva in pivovarstva, ki ni daleč: ob železnici po drevoredu (v Žalcu jih imajo veliko) proti zahodu, preko proge in spet malo naprej ob njej. Plačamo tri evre vstopnine in vodička nas zapelje po stopnicah na vrh nekdanje sušilnice hmelja, ki so jo leta 2009 uredili v muzej - ekomuzej, ker je umeščen v naravno okolje. 

Srečujemo veliko skupino iz Češke, tudi oni so znani po dobrem pivu. Najprej spoznamo značilnosti hmelja kot vzdržljive rastline, njena življenjska doba je bila včasih od 20 do 28 let, zdaj 15 do največ 20 let zaradi strojne obdelave. V bistvu je to trta in ima podobne škodljivce. Ker je sorodnica koprive, pika, kar zna biti neprijetno pri obiranju; nekateri so pa sploh alergični na to rastlino. Obstajajo moške in ženske rastline in samo ženske so uporabne za pivo zaradi snovi lupulin, ki daje značilno barvo, okus, je pa tudi konzervans; moške odstranjujejo, ker lahko pokvarijo pridelek. Je ena izmed najhitreje rastočih rastlin: v ugodnih razmerah do 25 centimetrov na dan. V celoti zraste od osem do deset metrov visoko. Prvi zapisi o hmelju pri nas segajo v 12. stoletje, našli naj bi ga v okolici Škofje Loke, kjer se pa pridelava ni razvila. Leta 1876 je Josip Bilger, oskrbnik novoceljske graščine, skrivaj podaril nekaj sadik würtemberškega hmelja (prej so bile češke, za te kraje prezgodnje) svojemu prijatelju Janezu Hausenbichlerju, ki mu je kot županu uspelo vzgojiti hmeljski nasad in za dejavnost navdušiti ugledne žalske tržane. Bil je zelo cenjen in vedoželjen gospod, ki je gojil hmelj z beležko v roki. Izdal je tudi knjižico o gojenju hmelja Navod o hmeljariji. Gojenje se je razmahnilo, prinašalo dobiček in delo, saj je hmelj obiralo tudi 30 tisoč ljudi. Razvijale so se še druge dejavnosti: izdelovanje vreč iz jute, v Libojah izdelava keramičnih vrčkov za pivo, kopanje premoga za sušenje hmelja v Zabukovici - Savinjska dolina se je obogatila s hmeljem. V Sloveniji gojijo 14 sort: savinjski golding, celeja, aurora, bobek so najbolj znane. 

Dela v hmeljišču se začnejo z rezom od sredine marca do sredine aprila, potem napeljejo plastične vrvice (včasih so postavili hmeljavke - kole iz smrekovega lesa). Ko so poganjki visoki okrog 35 centimetrov, izberejo tri do štiri najlepše in jih ovijejo okrog vrvice v smeri urinega kazalca. Ves čas je treba odstranjevati stranske poganjke, gnojiti in škropiti štirikrat na leto. Pravijo, da z bakrenimi pripravki, ki naj ne bi bili toliko škodljivi za naravo, vendar imajo nekateri tekači ob hmeljišči v času škropljenja težave z dihanjem. Nevarna za hmelj so tudi neurja in toča.

Ogledamo si film o obiranju hmelja iz leta 1960. V "Zeleni etaži" si ogledamo jašek za sušenje hmelja, včasih so bili štirje. Spodaj je bila peč na premog, zrak je bil segret na 65 stopinj in je postopoma sušil hmelj, postopek sušenja je trajal od šest do osem ur. Na koncu je bil hmelj presušen (sedem procentov vlažnosti), da se je posušilo vreteno v sredini. Da se pri transportu ne bi vse zdrobilo v prah, je treba hmelj malo navlažiti (do dvanajst procentov vlažnosti). Ogledamo se še priprave za obdelavo tal, potem pa se spustimo eno etažo niže.

Tu predstavlja svojo dejavnost in pripomočke Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Ukvarjajo se z analizo tal, novimi vrstami hmelja, zaščitnimi sredstvi ... Med drugim iščejo tudi nadomestilo za polipropilensko vrvico, ki je zelo obremenjujoča za okolje. Njena razgradnja traja 450 let, ne morejo je ponovno uporabiti, ker je prepletena s hmeljem. 22 tisoč pet sto ton hmeljevine s 93 tonami vrvice ostane vsako leto na hmeljiščih in potem deponijah. Če ne bi bila prepletena, bi jo bilo mogoče predelati. Vrvice is kokosovih vlaken se niso obnesle, v mednarodnem projektu iščejo možnost za biorazgradljivo vrvico, našli so material iz polimlečne kisline, ki pa je zelo drag. 

V še eni etaži niže je prikaz pakiranja v jutaste vreče in kubuse, 

tu so surovine za pivo: najvažnejša je voda, po možnosti mehka izvirska, slad iz nakaljenega dvorednega jarega ječmena (da se škrob, ki ni topen v vodi, spreminja v sladkorje), pivski kvas in hmelj (zadnje čase briketiran, da je za razliko od samo posušenega, katerega obstojnost je eno leto, obstojen tri leta), ki je v bistvu le začimba za pivo: 100 do 300 gramov na sto litrov tekočine. Do temnega piva (porterja) so prišli po naključju, ko sta v Angliji oče in sin preveč prepražila slad in iz tega zvarila pivo, ki sta ga najprej prodajala pristaniškim delavcem (port = pristanišče). Danes pražijo do različne stopnje in dosežejo okus po nežni kavi, čokoladi ali celo črnemu ribezu. Pivo so poznali že v stari Mezopotamiji štiri tisoč let pred našim štetjem. Za to "prapivo" so žito žvečili v ustih, pljuvali v posodo, fermentacijo so dosegli s pomočjo sline, potem pa so dodali še začimbe. Danes je to zapleten postopek z mnogo znanja in poskušanja, veliko truda. Na ogled so različne embalaže, steklo mora biti temno, najbolj se obnese zelena barva. 

Spoznamo še življenjsko zgodbo Primorca Simona Kukca, ki velja za očeta laškega piva. Kot uspešen podjetnik in kockar si je ustvaril premoženje, z družino se je leta 1887 naselil v Žalcu, tu je nakupil toliko nasadov hmelja, da je veljal za veleposestnika. Od Žuževe vdove je kupil nekdanjo staro pivovarno (pri sedanji Železniški postaji Žalec), ki jo je leta 1842 ustanovil žalski posestnik Franc Žuža. Dejavnost je razširil, posodobil je opremo, postavil sladarno in kupil nekdanjo pivovarno v Laškem (na desnem bregu Savinje). Zaposloval je samo slovenske delavce in češke strokovnjake. Varil je termalno pivo Kukec, s katerim je uspel po Evropi, Indiji, Južnoafriški republiki. To so bili zlati časi, ki jih je prekinila prva svetovna vojna in leta 1925 je pivovarna propadla: njo in laško je kupil Union in obe zaprl ter zahteval. da se v teh prostorih ne sme več variti pivo. Laščani so se razjezili in zgradili novo pivovarno na levem bregu Savinje. Zdaj so Laščani (v bistvu Heineken) kupili Union, baje je pa kvaliteta vse slabša.  Škoda, da je v Žalcu vse propadlo, v spomin pa je zdaj pivo Kukec hišno pivo Muzeja, varijo ga v Inštitutu. 

V najboljših letih je bilo s hmeljem zasajenih 4400 hektarjev površin, danes manj, na enem hektarju pridelajo od 1000 do 1500 kilogramov hmelja. 95 procentov gre v izvoz.

Boris obudi spomin na prakso v Karlovački pivovari, ko je tri tedne natovarjal in iztovarjal na tovornjake, šele zadnji teden je spoznal proizvodni proces, da je lahko napisal poročilo.

Poslovimo se od simpatične vodičke, ker nas že čaka zgovorni vodič Borut, ki nas bo popeljal po Savinovi poti za tri evre in pol na osebo. Žalec ima kar enajst označenih tematskih poti, večina je zaradi dolžine kolesarskih. Po mestu hodimo največ po senci, da nam ni prevroče. 

Najprej se ustavimo pred stavbo Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije iz leta 1948, ki je včasih stala sredi polja, v Benetkah - tako se imenuje to področje, ki je poplavno ogroženo zaradi narasle Savinje in podtalne vode, ki so jo nepravilno zazidali. Nevarnosti poplav so znane tudi že iz zgodovine, ko so se enkrat prebivalci Spodnje Savinjske doline morali umakniti v hribe. 

Mi pa se napotimo proti Železniški postaji Žalec mimo zapuščene stavbe, v kateri so bili družabni prostori podjetja Hmezad, ki je po letu 1996 propadlo. Kupil jo je zasebnik in zdaj samuje prazna že petnajst let. Prečkamo progo pri stanovanjskem bloku, kjer je bila včasih sušilnica hmelja. Blizu je občinska stavba, ki so jo zgradili v času Jugoslavije kot samski dom, da so plačali manj davka, ob dograditvi pa so spremenili namembnost. Kako naj se obdrži sistem, če so morali početi take stvari? 

Včasih je bil desno od teh zgradb velik travnik, na katerem se je odvijal drugi slovenski tabor leta 1868, prvi je bil v Ljutomeru istega leta, par dni prej, v Sevnici pa 1867. Kjer je zdaj tovarna Juteks (vodilni evropski proizvajalec talnih oblog), so včasih delali vreče iz jute za hmelj. Še pred tem pa je tu stala Kukčeva pivovarna, pred tem pa je leta 1848 (1842?) napravil majhno Franc Žuža. K uspehu je pripomogla tudi trasa železnice, ki je bila prvotno načrtovana drugje. 

Skoraj neprepoznavna je zgradba nekdanjega Sokolskega doma, vzidana v poslopja Juteksa. Na drugi strani železnice je industrijska cona (Zagožen - zadrževalniki vode, recimo). Gostilna Gastro Pub KOLODVOR je bila včasih tudi Kukčeva in je nekaj časa tu živel. Poslopje desno je bila Hmezad banka, zdaj pa SKB. 

Sedem ljudi je ob pravem času postavilo Žalec na zemljevid sveta: Kukec s pivovarno, politik Roblek, župan Hausenbichler, Senica (gradnja stanovanj), hotelir Pikl, zdravnik Bergmann in Širca, ki je edini preživel drugo svetovno vojno. Naprej od Železniške postaje Žalec iz leta 1891 je stala sušilnica, ki je zgorela leta 1960, pri hmelju je velika nevarnost samovžiga. Najnovejša sušilnica in briketirnica (hmelj zmeljejo in stisnejo) je še malo naprej proti vzhodu. 

Postojimo pred stavbo Waldorfske šole in vrtca ter Ljudske univerze, ki je bila včasih osnovna šola (1898, kasneje so jo nadgradili in dogradili telovadnico), zdaj je šola na novi lokaciji. 

Prihajamo v stari del s hišami na ulico, zadaj pa gospodarska poslopja, ki so zdaj spremenjena za druge namene. V tem sklopu vidimo tudi nekdanjo Postajo milice z zapori in nekdanjo pošto. 

Center - Šlandrov trg je širok in betonski, na njem se praktično nič ne dogaja, vse je pri Fontani. So pa  zanimive hiše v neorenesančnem slogu iz časa okrog leta 1650 z značilnimi portali  za dohod do nekdanjih gospodarskih poslopij za hišo. Veliko je praznega prostora, zlasti nekdanjih gospodarskih poslopij, v njih fiktivno živijo Albanci: na naslovu so samo prijavljeni (tudi po 200 na enem), delajo pa v Avstriji ali Nemčiji. 

V Šivčevi hiši si ogledamo razstavo zanimivih kamnov in uživamo v 15 sekundah slave, ko nas posname posebna kamera in se vidimo na ekranu. V tej hiši iz leta 1669 se je rodil in delal častnik in skladatelj Risto Savin (s pravim imenom Friderik Širca), ki ima v njej tudi spominsko sobo.

Naš vodič je tudi ključar Cerkve svetega Nikolaja, zato si lahko ogledamo tudi notranjost tretje največje cerkve v celjski škofiji, za Gornjim gradom in Vojnikom. Prvotna cerkev je stala že v 12. stoletju, pol manjša od sedanje, povečali in prenovili (okoli stare zgradili novo) pa so jo leta 1906 s prispevki premožnih tržanov in vseh krajev iz nekdanje župnije. Oltarno sliko so dobili iz Samostana Stična, oltar v bistvu še ni končan. Cerkev ima ložo za gospodo, tudi škofa, če pride. Zraven stoji še stolp, edini ostanek obzidja, v njem je zdaj vinoteka Keuder. 

Ob velikem parku je tržnica, ki izgleda kot nekdanje hmeljišče, 

in Fontana piv "Zeleno zlato". Dve vrsti piva sta stalni, štirje pa se na vsaka dva meseca menjajo. 

Preko ceste je modra stavba nekdanjega Piklovega hotela, zraven stoji Zotlova kovačija iz prve polovice 16. stoletja in je včasih služila kot protestantska molilnica, v 18. stoletju pa je bila kar 50 let bolnišnica, tudi šola. Tudi kovačija ne dela več, lastnik bo tu odprl pivnico. 

Mimo Bergmannove hiše (zdravnik) se vrnemo v Gastro Pub KOLODVOR, 

kjer nas čaka obilna malica: krača s krompirjem za 7,30 ali bograč za 6,30. Ko ob tem popijemo pivo ali kakšno drugo pijačo, nas mine želja, da bi se po vročini vračali v Pivnico. Poslovimo se od vodiča, ki se je sicer šolal na področju ekonomije in geodezije, ogromno pa ve iz zgodovine, naravoslovja ..., in je kot tak idealen za vodenje.

Iz Žalca odhajamo ob 14.50, prestopimo v Celju in Zidanem Mostu, pred pol peto smo v Sevnici.

Tudi topel poletni dan je primeren za raziskovanje!

Več posnetkov

Video:

ŽALEC

Žalec je mesto s 5.000 prebivalci v Sloveniji zahodno od Celja, gospodarsko in upravno središče istoimenske občine. Kraj leži v Savinjski dolini in je mesto od 1964. Od konca 19. stoletja velja za središče slovenskega hmeljarstva. Druge gospodarske dejavnosti so še obrt, trgovina in metalurgija (livarna zvonov). Sosednja naselja, s katerimi meji, so Gotovlje, Podvin, Ložnica pri Žalcu, Vrbje in Novo Celje.

Kraj se prvič omenja kot trško naselje 1256. Pokroviteljstvo nad krajem so imeli Babenberžani in Habsburžani. V kraju so prirejali sejme in imeli sodišče. Turki so naselje dvakrat požgali. V času reformacije so v Zotlovi kovačnici, ki so jo imenovali Lutrova kapela, opravljali verske obrede. Septembra 1868 je bil v Žalcu narodni tabor, na katerem so udeleženci zahtevali Zedinjeno Slovenijo. Leta 1891 je v Žalec pripeljal prvi vlak, na novozgrajeni progi Celje–Dravograd.

Po zapiskih je najstarejši spomenik v kraju nekdanja romanska oziroma gotska cerkev sv. Nikolaja iz 12. stoletja, ki so jo 1906 popolnoma prenovili. Od stare taborske cerkve sta se ohranila del obrambnega zidovja in obrambni stolp. Stolp je edini ostanek obrambnih zgradb. Zgrajen je bil v začetku 16. stoletja. Zraven stolpa stoji cerkev sv. Nikolaja. V mestnem jedru je več stavb, ki kažejo značilnosti pozne gotike. Širčevo hišo iz 1669, v kateri je živel skladatelj Risto Savin, so leta 1972 obnovili, v njej je skladateljeva spominska soba, galerija Doreta Klemenčiča Maja, galerija Savinjskih likovnikov, v pritličju pa Savinov likovni salon ter prostori TIC-a Žalec.

Maja 2016 je žalski župan omenil, da bo postavil Fontano piva, projekt je takrat pritegnil pozornost tako domačim kot tudi tujim medijem, saj se je nekaterim zdel tudi nemogoč, vendar je bil projekt uspešen.

Turistične zanimivosti kraja

Savinova hiša, Širčeva domačija iz leta 1669, kjer se je rodil skladatelj Friderik Širca – Risto Savin. V njej so danes spominska soba, galerija Doreta Klemenčiča Maja, likovni salon in galerija savinjskih likovnikov ter TIC Žalec

Zotlova kovačija v starem mestnem jedru je iz prve polovice 16. stoletja in je včasih služila kot protestantska molilnica, v 18. stoletju pa je bila kar 50 let bolnišnica. Danes si lahko v njej ogledate kovaška dela in izdelke

Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, kjer si lahko ogledate večstoletni razvoj obdelovanja hmelja

Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo, v katerem si lahko ogledate vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin z več kot 300 rastlinskimi vrstami, z različnimi tehnikami namakanja, laboratorij za molekularno genetiko in tkivne kulture ter mikro pivovarno z degustacijsko sobo za pivo

Gasilski muzej v središču mesta

Cerkev sv. Nikolaja se prvič omenja leta 1273 in se imenuje po sv. Miklavžu Nikolaju

Obrambni stolp s stožčasto streho stoji poleg cerkve z delom ohranjenega taborskega obzidja. Danes na njem raste potomka najstarejše trte na svetu, v kletnih prostorih pa je urejen vinski »keuder«, kjer se lahko poskusijo najboljša vina Društva Savinjskih vinogradnikov

Spomenik slovenskemu hmeljarstvu

Spomenik žrtvam NOB

Fontana piv "Zeleno zlato"

Ostale kulturne, športne in naravne znamenitosti

Kulturni dom – Dom II. slovenskega tabora Žalec

Športni park, ki ga dopolnjujejo urejene kolesarske poti po občini in celotni Spodnji Savinjski dolini

Bio park Nivo v neposredni bližini Žalca z energijskimi polji in vrelci

Ribnik Vrbje v bližini Žalca – tu je bilo opaženih 130 različnih vrst ptic, od katerih jih tam gnezdi kar 60 vrst

Kotečnik – naravno plezališče, znano širom po Evropi

Osebe, povezane z mestom

Risto Savin, skladatelj in vojaški častnik

Simon Kukec, podjetnik

Janez Hausenbichler, župan, začetnik hmeljarstva

Manica Janežič Ambrožič, novinarka

Savinova sprehajalna pot je nastala v počastitev skladateljeve 150-letnice rojstva (1859 - 1948). Začetek poti je v njegovi rojstni hiši - Savinovi hiši na Šlandrovem trgu 25. Stavba zgrajena leta 1669 nudi ogled skladateljeve spominske sobe. Najprej vas pot vodi po 12 različnih točkah mesta, kjer je vsak zanimiv po svoje in pripoveduje svojo zgodbo.