Rogaška Slatina - 6. 9. 2023

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: 13 nas je na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.39, ki niti nima veliko zamude. Na Bregu se nam pridruži še ena sopotnica. V Zidanem Mostu prestop na vlak proti Mariboru, ki pa kar čaka in čaka: na vlak iz Ljubljane. Sprevodnik takoj obljubi, da bo uredil glede prestopanja proti Rogatcu. Mislimo, da bi prestopili v Celju, on pa predlaga Grobelno. Res je zelo ljubezniv in prepričljiv. Izstopimo na Železniški postaji Grobelno, tam pa hladen tuš: vlak za Rogaško Slatino nas ni počakal. Prometnik razlaga, da ga o tem niso obvestili, tudi sicer je pol ure preveč za čakanje. Naslednji vlak je čez več kot eno uro.

Napotimo se v lokal tam blizu in Boris k sreči opazi avtobusno postajališče, tako začnemo razmišljati o možnosti avtobusnega prevoza. Natakarica pobrska po mobitelu in še pred mano najde rešitev: avtobus čez 12 minut. Dovolj prostora je na njem za nas, vozi pa ga podjetna šoferka.

V Rogaški Slatini smo 40 minut kasneje kot načrtovano, zato se kar takoj odpravimo v Gostilno Bohor, kjer imamo naročeno malico po sedem, oziroma osem evrov. Tudi kavica nam prija ob njej. Franc in Jožica, hvala za pomoč pri iskanju primernega lokala! Gotovi smo ravno takrat, ko pripelje "naš" vlak, na katerega bi morali čakati v Grobelnem.

Počasi se sprehodimo po parku, občudujemo grede in kip Pegaza, za katerega kasneje izvemo, da mu je bog Apolon povedal, kje naj udari s kopitom in tako odpre zdravilni vrelec v Rogaški Slatini. 

Na levi nam pozornost vzbudi stara Hidroterapija Tempel iz leta 1904, ki pa ima zdaj gostinsko in trgovsko namembnost. Zavijemo na levo med v glavnem javorjeva drevesa in se sprehodimo do Restavracije Sonce, 

Zadnja dva posnetka sta delo Marte Brežan.

potem pa še bolj na levo preko Mosta Sonce "nadzorovat" gradnjo Razglednega stolpa Kristal, ki bi moral biti gotov že julija, pa bo mogoče tam do konca leta. Ob povratku komentiramo kombinacijo stavb v starem in novem stilu, žalosten pa je pogled na nekdanji Hotel Trst s še vedno lepo fasado, sicer pa na zapuščenih balkonih rastejo že kar manjša drevesa. Čudi nas tudi, da ni kopalcev v bazenih na Rivieri, ki je sicer odprta.

Pred prihodom na Zdraviliški trg se za kratek čas ustavimo v Anini galeriji, kjer trenutno razstavlja Ervin Dvoršak, katerega družino nekateri poznamo z obiska v Makolah. Jelka in Marko, hvala za sporočilo o razstavi!

Po Zdraviliškem trgu se sprehodimo do konca, potem pa desno in naprej do Aninega dvora, kjer smo naročeni ob dvanajstih. Muzej deluje od leta 2012 in za ogled upokojeni plačamo tri evre in pol. Sprejme pa nas Nani Poljanec, o katerem v Wikipediji lahko preberemo:

Nani Poljanec (pravo ime Aleksander Stanislav Jurkovič), slovenski umetnik in zbiratelj, rojen 18. julija 1968, Celje. Najbolj je znan po oddaji Hri-bar na TV Slovenija, kjer je gostoval kot imitator Don Corleoneja. Je avtor več knjig in člankov, večinoma na zgodovinski podlagi, prav tako avtor ali soavtor več muzejskih zbirk. Zadnja leta pozornost posveča dinastiji Karađorđević, eden od likov, ki jih imitira je tudi kralj Aleksander I. Karadžordžević. Leta 2018 sta s Petrom Mikšo izdala knjigo Kralj Peter v slovenskih Alpah. Živi v Rogaški Slatini.

Kar takoj nam postreže s podatkom, da smo prišli na zgodovinsko pomemben dan: stoto obletnico rojstva zadnjega jugoslovanskega kralja Petra Drugega. V zbirki so tudi njegovi čevlji in zraven kopita, ki so jih izdelali v Kopitarni Sevnica. 

Poleg večnamenske dvorane s kristali in kristalnimi lističi 

je na ogled osem zbirk: vodna (dobiš vtis, kako voda pronica in raztapljala minerale), zbirka dreves (žal samo debla, dodati bi bilo treba fotografije celih dreves ter listov in plodov), prikaz Kozmetike Afrodite (uspešno dela od leta 1970), steklarska zbirka, zbirka grafik (40.000 grafik Kurta Müllerja, ki se deli na 240 različnih tematik, trenutno prikazuje izgled Rogaške Slatine med 16. in 18. stoletjem), tri privatne zbirke Nanija Poljanca (Domoznanska z zgodovino Rogaške Slatine, Kraljeva o Karadžordževićih  in Filografska zbirka podpisov, fotografij ter osebnih predmetov znanih osebnosti). Žal v teh treh zbirkah manjkajo napisi o razstavljenih predmetih. Ob koncu nas Nani povabi na svoj "zadnji performance" leta 2069, ko bo star sto eno leto in se bo poslovil na pokopališču ob 12.13, mesec sem pa pozabila, ker nimam namena iti na ta dogodek.

Obiščemu tudi Kapelo Svete Ane, pod katero so letos postavili kip Antona Martina Slomška:

Kapela Sveta Ana, ki jo zaznamujejo neoromanske oblike, je bila sezidana že leta 1804. Zdraviliška kapela je posvečena sveti Ani, ki je poznana kot zaščitnica zdravilišča. Načrte za kapelo so naredili v Grazu. Je enoladijska zgradba, ki ima pravokotno absido. Leta 1686 je znani štajerski baročni mojster Hans Adam Weissenkirchner naslikal oltarno podobo sv. Marije z detetom in sv. Ano. Leta 1926 pa je kapelo sv. Ane preuredil znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik. Občinski praznik se praznuje na dan sv. Ane, ki je 26. julija. Sveta Ana kot svetnica izraža svetovljanski odnos do zdravja. (Wikipedia)

Nekateri zavijejo v prodajalno kozmetike Afrodita, 

pokukamo pa tudi v Kristalno dvorano.

Sprehod naprej, samo še za pijačo imamo čas, potem pa na avtobus ob pol treh za Celje. Na njem se družimo z osnovnošolci in dijaki, ki se vračajo iz šole, in močno dvignemo starostno povprečje. V Celju nekateri ujamejo mednarodni vlak za domov, nekaj nas pa počaka na naslednjega in malo pred peto uro smo doma.

Sončen in razburljiv dan glede prevozov. K sreči smo tega že navajeni.

Več posnetkov

Podrobnosti o Rogaški Slatini pod videom.

Video:

ROGAŠKA SLATINA

Rogaška Slatina je mesto v Sloveniji z okoli 5000 prebivalci in središče istoimenske občine, ki leži na severovzhodu Zgornjesotelskega gričevja ob jugovzhodni meji Slovenije, pod obronki Boča. Skozi kraj potekata cestna povezava med Celjem in Krapino v Hrvaškem Zagorju ter železniška proga Grobelno – Rogatec. Zgradili leta 1903. Leta 1930, po združitvi v Kraljevino SHS, so jo podaljšali do Krapine na Hrvaškem in jo tako povezali z leta 1886 zgrajeno lokalno progo iz Zaboka. Po razpadu Jugoslavije so Hrvati opustili promet na odseku med Đurmancem in državno mejo. Imeno do Stranja podaljšali leta 1957 – 1960, med Savskim Marofom in Kumrovcem 1956.

Rogaška Slatina je atraktiven kraj, ki je svojo 400 - letno zdraviliško tradicijo znal združiti z modernim duhom sodobnosti. Poznan je kot mesto stekla, vode in vina. V letu 2011 je mesto dobilo nagrado za najlepše urejen zdraviliški kraj, v letu 2006 in 2009 pa je dobilo nagrado za najlepše urejen izrazito turistični kraj Slovenije ter ostale nagrade. Rogaška Slatina s svojo sodobno turistično ponudbo in urejenostjo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Zdravilišče Rogaška Slatina je bilo ustanovljeno leta 1803, ko so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem Attemsom odkupili zemljišča, ki so bila okoli vrelcev mineralne vode takratnih privatnih lastnikov. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška.

Znana je predvsem kot zdraviliško središče, na račun izvirov mineralnih vod z zdravilnimi lastnostmi, po katerih je dobila tudi ime. Njihova sestava je prvič omenjena v analizi iz 16. stoletja, k njihovi prepoznavnosti pa je v 17. stoletju bistveno prispeval hrvaški ban Peter Zrinjski, ki jim je pripisoval svojo čudežno ozdravitev. Obširneje jih izkoriščajo od začetka 19. stoletja, ko so vrelci postali last štajerskih deželnih stanov. Do sredine 19. stoletja je Rogaška Slatina postala mondeno zbirališče avstroogrske elite. Zdraviliška poslopja in park so bili urejeni v klasicističnem slogu.  Župnijska cerkev župnije Rogaška Slatina je posvečena Sv. Križu, zgrajena je bila med letoma 1864 in 1866 v neoromanskem slogu in poslikana s freskami Petra Markoviča. Danes je kraj pomembno zaposlitveno središče zgornjega Posotelja, poleg Zdravilišča Rogaška in term znano tudi po steklarski industriji (Steklarna Rogaška). V Steklarni Rogaška že od leta 1665 gojijo mojstrsko tradicijo ročno izdelanega kristalnega stekla. Njihov kristal je s svojim neskončnim leskom in izjemno jasnostjo eden najkakovostnejših na svetu. Prav vsi izdelki so še vedno izdelani ročno, mojstrom steklarjem pa pri tem pomaga najsodobnejša tehnologija. Steklarna Rogaška je del skupine Fiskars, ki združuje  več kot 7.000 zaposlenih iz 30 držav. Skupaj govorijo več kot 20 različnih jezikov. Tu je tudi gimnazija, športna gimnazija, izobraževanje za optika, steklarstvo, tri osnovne šole. V Rogaški Slatini potekajo različne prireditve in kongresi, znana je bila zlasti po (jugoslovanskem) Festivalu šansona (deloval v letih 1984 do 1990).

Status mesta je Rogaška Slatina dobila leta 2006. Po vojni komaj tisoč prebivalcev.

Rogaška Slatina je tekom zgodovine večkrat veljala za obmejno območje. Za časa rimskega imperija je tu potekala meja med provincama Norikom in Panonijo, za časa visokega srednjega veka je ob Sotli potekala meja Svetega rimskega cesarstva, za časa Habsburške monarhije pa je reka Sotla razmejevala deželo Štajersko in Hrvaško, kasneje, v času dualizma pa posledično mejo med Avstrijskim in Ogrskim delom države. Ob razpadu avstro-ogrske monarhije je Sotla ostala mejna reka med Dravsko in Savsko banovino znotraj kraljevine SHS, oziroma kasneje Dravsko in Hrvaško banovino. Leta 1941 z nemškim napadom na Jugoslavijo in kasnejšo nemško zasedbo Štajerske, je Rogaška Slatina ponovno postala obmejno območje med dvema političnima tvorbama, med nacistično Nemčijo (oziroma med nemško okupacijsko cono) in NDH. Potek nemško-hrvaške meje je bil opredeljen v sporazumu o meji, ki je predvidel, da bo dokončen potek meje določila mešana hrvaško-nemška komisija. Komisija je imela svoj sedež v Rogaški Slatini, kjer se je v prostorih Hotela Štajerski dvor od konca maja do 30. oktobra 1941 sestajalo osebje obeh komisijskih delegacij. Hrvaška delegacija se je ob koncu oktobra leta 1941 preselila v Zagreb in Klanjec, nemško delegacijsko osebje, pa je še naprej ostalo v Rogaški Slatini, kjer so do 28. junija 1942 razreševali mejna vprašanja na nemško-hrvaški meji. Politični komisar začasnega okraja Šmarje pri Jelšah Robert Komarek je za vodenje okupacijske občine Rogaška Slatina določil folksdojčerja (slatinskega Nemca), vodjo rogaške podružnične izpostave Kulturbunda v Rogaški Slatini inž. Herberta Migliča. V zadnjih dneh vojne so se skozi Rogaško Slatino prevažale kolone nemške vojske in kolaboracionistične enote, ki so še vedno množično plenile in pobijale nedolžne ljudi v okolici Rogaške Slatine. Ustaški vodja (poglavnik) Ante Pavelić je imel pri begu iz Zagreba svoj zadnji sestanek v zdravilišču (ob koncu vojne je čez mesto potekal eden glavnih izhodnih koridorjev bežečim ustaškim, nemškim in pripadajočim kolaborantskim enotam), kjer je izvedel za nemške kapitulacijske namene. V zdravilišču Rogaška Slatina je ustaška NDH dokončno razpadla. Čeprav se je največji oboroženi konflikt v zgodovini človeštva v Evropi formalnopravno končal v prvi polovici maja 1945, so se gverilski boji preživelih ostankov nemških kolaboracionističnih enot po okoliških gozdovih Rogaške Slatine nadaljevali še več tednov po uradni kapitulaciji nacistične Nemčije. Nemške policijske, žandarske, graničarske in vojaške enote so Rogaško Slatino zapustile do 7. maja 1945. Med zadnjimi je odšel Miglič, ki je 8. maja pobegnil čez avstrijsko mejo.

Zdravilišče je nastalo v neposredni bližini vrelcev mineralne vode, ki so v listini salzburškega nadškofa Konrada omenjeni že v 12. stoletju. Glas o zdravilni vodi pa se je razširil ob čudežni ozdravitvi bana Petra Zrinskega leta 1665. Začetek razvoja zdravilišča označuje leto 1676, ko je bilo ob vrelcu postavljeno prvo gostišče. Mineralna voda iz Rogaške Slatine se je v zdravniški praksi uveljavila leta 1680, ko je vodo opisal dr. Paul Sorbait, ter jo poimenoval Acidulae Roitschenses - rogaška kislica (slatina) po bližnjem starem trgu Rogatec. Kljub slovesu vode pa je zdravilišče ohranilo vaški značaj vse do začetka 19. stoletja. Takrat so se stanovi odločili ustanoviti moderno, deželno vodeno zdravilišče ter tako urediti trgovanje z vodo vedno bolj slovečih vrelcev. Zdravilišče je pričelo dobivati vedno bolj moderno podobo. Jedro zasnove je klasicističen vrt - park, ob obrobju pa so se z izgradnjo templja nad osrednjim vrelcem, prvega zdraviliškega doma in kopališča Styria zvrstile zdraviliške stavbe. Vedno bolj priljubljeno vodo so v zdravilišču polnili v steklenice izdelane na južnih obronkih Boča, ob polovici 19. stoletja so jih prodali že približno 500 000. Do konca 19. stoletja se je ustanova že tako razširila, da v nasprotju s tradicijo zdravilišč niso namestili zdravnika kot ravnatelja. Zlato dobo, ko je bilo Zdravilišče Rogaška tretje v Evropi, sta prekinili svetovni vojni in s tem povezana izguba trga. Pomembnejša dela so se v zdravilišču nadaljevala šele po letu 1951, ko so trajno uredili oskrbo z vodo z vrtinami, da so lahko sledili potrebam ponovno naraščajočega povpraševanja. Zaradi novih zajetij globoko pod zemljo je večina površinskih vrelcev izgubila vodnatost ali pa povsem presahnila. Zdravilišče je specializirano za oblike zdravljenja kot so: pitne kure z zdravilno mineralno vodo Donat Mg, inhaliranje in peloidne obloge, medikamentozna terapija, balneoterapija, fizikalna medicina in rehabilitacija, medicinska, športna in rekreativna telovadba, progresivna relaksacijska tehnika po Jacobsonu, dietna prehrana. Poleg teh pa izvajajo tudi termoterapije, elektroterapije, magnetoterapije, glasbena terapije, akupunkturo in drugo.

Indikacije

Bolezni prebavnih organov (požiralnik, želodca, dvanajstnika, jeter, žolčnih vodov, trebušne slinavke in sladkorne bolezni).

Kontraindikacije

Težke funkcionalne poškodbe ledvic, poslabšanje pri duševnih boleznih.

Naravno zdravilno sredstvo

V zdravstvene namene se uporablja naravna alkalnosalinična, zemnokisla slatina. Najbolj znani vrelci mineralne vode so Tempel, Donat Mg in Styria. Med seboj se razlikujejo po količini ogljikovega dioksida, raztopljenih mineralov in po ionski bilanci.

Voda iz vrelca Tempel je hidrokarbonatna, sulfatnokisla, prevladujejo natrij (Na+), kalcij (Ca2+) ter magnezij (Mg2+), s temperaturo na izviru 10,2ºC. Vsebuje 919 mg/l hidrogenkarbonata. Skupni izparilni preostanek znaša 1043 mg/l.

Voda iz vrelca Donat Mg vsebuje v enem litru kar 1040 mg raztopljenega magnezija in 7830 mg hidogenkarbonata. Izvira z 11,2ºC in sušen pri 180ºC pusti 9800 mg izparilnega preostanka.

Za namene zdravljenja se uporablja tudi anorganski peloid. To so naravni produkti sestavljeni iz mešanice mineralne, morske ali jezerske vode z organskimi ali anorganskimi snovmi, ki so nastale z geološkimi ali biološkimi procesi in se uporabljajo v terapijah v obliki oblog ali kopeli.

Terme

Zdravilišče poleg pitja mineralne vode ponuja tudi kopališče - terme. Nekoč delujoče higiensko kopališče se je nahajalo v zgradbi Hidroterapije. Prvi zunanji bazen so postavili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter jih kasneje modernizirali v Rogaško Riviero.

Rogaška Slatina je že stoletje svetovno poznana tudi po Kristalni dvorani v Grand Hotelu Rogaška. Prvi zdraviliški dom so zgradili leta 1813. Takrat je ob vrelcu Tempel že nastajala temeljna urbanistična mreža pozneje zgrajenih objektov. Povsem drugačno podobo kaže čelna fasada drugega Zdraviliškega doma v drugi polovici 19. stoletja. Takrat se je Evropa že zelo zanimala za bivanje in zdravljenje v Rogaški Slatini. V reprezentativnem osrednjem delu so zgradili CURSAAL s Ferdinandovo dvorano. Ko so dozidali levo krilo, za kar so morali porušiti prvi Zdraviliški dom, so leta 1847 v čast avstrijskemu cesarju Ferdinandu in cesarici Ani odprli prekrasno svečano dvorano z visokimi korintskimi stebri in lestenci, ki so se lahko kosali z razkošnimi evropskimi dvori. Prvotna dvorana je bila zgrajena v prvi polovici 19-tega stoletja med prenovo Zdraviliškega doma. Opremljena je bila s čudovitimi Beneškimi lestenci, neprecenljivimi slikami in impresivnimi marmornatimi stebri. Poimenovali so jo Ferdinandova dvorana. Takoj po odprtju je gostila znana imena: obisk cesarja Ferdinanda, leta 1846 nastop svetovno znanega pianista Franza Liszta … Očarala je pa tudi še enega cesarja, Franza Josepha I., ki je v Kristalni dvorani leta 1910 praznoval tudi svoj rojstni dan. Žal je med njegovim praznovanjem dvorana pogorela, toda potrebovali so samo dve leti za prenovo in jo nato poimenovali Kristalna dvorana. Kristalna dvorana je tako še naprej gostila številne pomembne koncerte, recitale, gledališke igre in ženska društva. Vsekakor je bil pa vsako poletje najimenitnejši dogodek Anin ples, ki je še danes najbolj prestižen ples v Štajerski regiji (200-letna tradicija). Glavna atrakcija dvorane je kolekcija slik avstrijskega slikarja Schröterja iz leta 1912, kjer so prikazani glavni dogodki in ljudje pri razvoju kraja in pet ročno izdelanih kristalnih lestencev iz Steklarne Rogaška. Opisi slik: 1. slika: Ban Petar Zrinjski na vrelcu okoli leta 1640, 2. slika: deželni glavar, grof Ferdinand Attems, si leta 1825 ogleduje načrte izgradnje zdravilišča, 3. slika: avstrijski nadvojvoda Janez ob prihodu v zdravilišče leta 1836, 4. slika: cesar Franc Jožef I. na obisku v zdravilišču leta 1883. Usoda zadnje slike je zelo nenavadna in zanimiva - na njeno prazno hrbtno stran je leta 1925 slovenski slikar Ivan Vavpotič narisal prihod kralja Aleksandra Karađorđevića v Rogaško Slatino.

Nedaleč stran od zdraviliškega jedra Rogaške Slatine se na Cvetličnem hribu nahaja muzej Anin dvor, kjer vas skozi prizmo preteklosti in sedanjosti Rogaške Slatine popeljejo zanimive muzejske zbirke. Anin dvor so odprli septembra 2012 in je poleg parka in Kristalne dvorane glavna znamenitost Rogaške Slatine. Ime po Ani izvira iz preteklosti, iz časov, ko so jo častili kot svetnico. Bila je ženska, ki je pomagala ljudem v raznih stiskah in bila še posebej zaščitnica žensk. V njeno čast so zgradili cerkev Svete Ane, še danes pa je vsako leto organizirano elitni, Anin ples. Danes predstavlja Anin dvor sožitje preteklosti in sedanjosti na enem mestu in ponazarja vse znamenitosti Rogaške Slatine, znane širnemu svetu. Takoj po vstopu v notranjost vas očara osrednji prireditveni prostor, tako imenovana »mala Kristalna dvorana«, in takoj daje vedeti, da je steklo eden od glavnih prepoznavnih elementov. S stropa visi 3.500 majhnih kristalov, na zavesah 4.900 kristalnih lističev, ki so vsi skupaj povezani z jekleno žico, v skupni dolžini dobrih 8 kilometrov. V notranjosti Aninega dvora je na ogled 5 različnih zbirk: steklarsko, grafično, domoznansko, parkovno in vodno zbirko.

Razgledni stolp Kristal bo z višino 106 metrov najvišji stolp in hkrati najvišja stavba v Sloveniji, če ne štejemo tovarniških dimnikov. Stolpnice v Ljubljani do 89 metrov, trboveljski dimnik 360 metrov, dimniki  in hladilni stolp v Šoštanju od 122 do 230, dimnik v Šiški 150 metrov. Spominki, kavarna, razgledna etaža, odprto razgledišče, prodajne hiške pred njim, most Sonce. Začeli graditi 2022, po enem letu nekaj manj kot polovica višine, odprli naj bi ga julija, zdaj mogoče proti koncu leta.