Mozirje in Celje - 14. 12. 2023

Neobičajno pozno se danes odpravlja na pot Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: na vlak ob 12.40. Na Železniški postaji Sevnica nas je dvanajst, na Bregu se nam priključi trinajsta, dve pa še v Celju. V Zidanem Mostu prestopimo 

in ob pol dveh smo v Celju. 

Več kot eno uro imamo časa do odhoda avtobusa, zato se napotimo po Celju. 

Foto: Marta Brežan.

Štiri se odločimo še za okrepčilo. Na avtobus za Mozirje se vkrcavajo mladi in mi mladi po srcu, prej se pa še pozanimamo, če je to direktni avtobus, ob isti uri odpelje tudi drugi, ki ustavi "pri vsaki beli brezi". Udobno se vozimo, delno tudi po avtocesti, skoraj brez vmesnih postankov. 

Vmes pa opazujemo zanimivo oblikovane oblake na nebu.

V Mozirje se pripeljemo malo pred pol štirih in imamo dovolj časa, da se počasi sprehodimo do Mozirskega gaja. Parkirišče je še skoraj prazno, pripelje pa se poln avtobus izletnikov, ki najprej zavijejo v lokal. Pred vhodom v park se spomnimo, da je bila na tem mestu včasih gmajna, ki so jo uredili v letih 1974 - 1978, potem pa še pogosto po neurjih in poplavah. 

Foto: Marta Brežan.

Avgusta letos je voda segala zelo visoko, vsem nam bi bila preko glave, posledice so še sedaj vidne. Na sedmih hektarih je urejenih okoli sto gredic vrtnarjev iz cele Slovenije, zanje pa skrbi tudi ekipa prostovoljcev. Za "očeta" Mozirskega gaja velja Jože Skornšek, zdaj ga vodi ena njegovih hčera, sam pa še vedno kaj oblikuje: za letos je napravil snežake. V Sevnici smo poznali njegovo hčer Mileno, poročeno Mastnak, vrtnarko, ki je žal že pokojna. Pokopana je v Mozirju in Vintarjeva sta se šla poklonit njenemu spominu.

Mozirje je kraj s približno 2.100 prebivalci, omenjen je že v 12. stoletju, v 14. postane trg. Je sedež občine, ima šolo, vrtec, Cerkev svetega Jurija, nekaj lokalov ...

Božična bajka Slovenije v Mozirskem gaju je odprta od štirih popoldne do devetih zvečer, vstopnina za upokojene znaša sedem evrov. Pričaka nas 1,8 milijona LED lučk, za katere pravijo, da ne porabijo veliko energije: okoli osem kilovatnih ur na dan, toliko porabi tudi povprečno slovensko gospodinjstvo. Uslužbenka nam pove, da ekipa desetih do dvanajstih kable napeljuje in namešča lučke tri tedne, potem pa je to treba pospraviti: razplesti, posušiti in spraviti na varno mesto, kjer ni miši.

Tudi že v mraku zablestijo lučke: ponekod enotne barve in bolj elegantne, drugod pisane in barvite. 

Okrašene so stavbe, ograje, drevesa, grmi ... 

V zahajajočem soncu pa barvam luči dela konkurenco nebo s svojimi odtenki. 

Foto: Marta Brežan.

Udobno se sprehajamo, saj ni nobene gneče, 

Foto: Marta Brežan.

ustavimo se ob ognju, kuhanem vinu in priboljških, potem pa že v temi obhodimo del parka ponovno.

Foto: Cveta Fakin.

Ko čakamo na avtobus ob šestih za Celje (točen je), smo dobre volje in ob glasbi iz lokala dve celo zapleševa. Na avtobusu smo skoraj edini potniki in v Celju smo celo kakšno minuto prezgodaj. Niti sedem še ni ura, vendar se jih šest odpravi na prvi vlak, devet pa nas gre uživat po Celju. 

Foto: Marta Brežan.

Mesto je res lepo okrašeno, privlačijo nas projekcije na stavbo nasproti Kina Metropol, bogato sta okrašena Stanetova ulica in Glavni trg, gremo pogledat tudi Pokrajinski muzej, ki je odet v barve. Ob Savinji v vetru trepetajo pisani lampijoni. 

Posebno razkošno osvetljena je Mestna občina Celje. 

Na Krekovem trgu pred Železniško postajo Celje spet običajne projekcije na bančno zgradbo, stojnice s hrano, velika jelka, ob njej ogenj, na nasprotni strani pa iglu in snežaki za otroke. Poplesujemo po živahni glasbi, ko pa ugotovimo, da ima mednarodni vlak direktno za Sevnico 35 minut zamude, se raje odločimo za potniškega ob 20.29 s prestopanjem v Zidanem Mostu. Okoli pol desetih smo v Sevnici.

Lepo popoldne!

Več posnetkov

Video: