Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Azori

Zadnji, še pravi dan za raziskovanje Azorov začnemo z vadbo in obilnim zajtrkom,

potem pa na postajališče za avtobus. Vodič Nejc za začetek objavi, da gremo kupit bika na kmečko tržnico v Santani. Na njej prodajajo vsak četrtek s celega otoka žive živali, kmečko orodje, sadje, zelenjavo, semena, sadike, vezenine, pecivo ... Cene so pogosto za polovico nižje kot v Ponti Delgadi. V bližini je šolski center za kmetijstvo, ki je ekološko usmerjen in tudi kakšen Slovenec pride sem študirat. Sicer pa so ustanove univerze na treh otokih. Univerzo imajo od leta 1976, Salazar ni maral preveč izobraženih ljudi. Na travniku nedaleč je bilo prvo letališče na Otoku - "letališče krav". Malo prši, potem pa se vreme izboljša.

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Sprehodimo se po slikovitem sejmišču, kupujemo pa bolj malo, bika sploh ne.

Nejc nam razlaga zgodovino in odnose med Portugalsko in Azori. Med prvo in drugo svetovno vojno so bili Azori pomembni zaradi oporišč za ladje, podmornice, letalske baze (tako dobi leta 1943 od zaveznikov letališča vseh devet otokov), so pomembna svetovna strateška točka. Azori postanejo tudi zatočišče za sefardske Jude, ki tu investirajo svoje imetje in so še vedno zelo pomembni tudi v politiki. Promovirali so azorsko samostojnost, ki jo Azori delno dobijo leta 1976. Imajo svojega predsednika vlade, svoje sodstvo; šolstvo, zdravstvo, obramba - pri tem ima glavno besedo Portugalska. Obe avtonomni območji Azori in Madeira imata svoj parlament, Azori imajo 52 sedežev tudi v portugalskem parlamentu in en sedež v evropskem parlamentu. Volitve v parlament so vsake štiri leta, predsednik stranke z največ doseženimi sedeži postane predsednik vlade. Imajo različna ministrstva, ki so razporejena po več otokih: devet na treh otokih. Posebni minister je s strani Portugalske kot kontrola. Skupni sta vojska in policija (nacionalna, pa še lokalna, pomorska, gozdna).

Spodnji posnetek: Milojka Vitez.

Na plaži Santa Bárbara so vedno veliki valovi (pozimi 15, 20 metrov visoki), to so azorski Havaji in surferji s celega sveta prihajajo sem. Ob našem obisku jih ni, ker je preveč vetrovno. Gugalnica me pa zdrži.

Ob plaži pa so bili tudi prvi zapori na robu mesta Ribeira Grande in ostanki še zdaj zgledajo grozljivo: malo so pozidali naravne luknje in votline, preko katerih so dali rešetke.

Lomba de São Pedro - je zaselek in izhodišče za dolino slapov z avtohtonim rastlinstvom: drevesno resje, lovorikovci, japonske cedre ...

Približno uro in pol hodimo ob cvetočem slaku in hortenzijah, vidimo tudi dva slapova, zapuščene mline, gor in dol, potem se strmo vzpnemo na razgledišče Mirodouro da Rocha in sprehodimo med polji do avtobusa.

Da ne pridemo prezgodaj na kosilo, se ustavimo še na razgledni točki s pogledom na najvišji slap na Otoku (40 metrov) Salto da Farinha. Mimogrede izvemo, da je lovorikovec strupen, uporabljajo ga pa v tradicionalni medicini: z namakanjem listov ali plodov dobijo naravni antibiotik (čajno žličko ob kašlju, prehladu; v večjih količinah je to strup). Ponekod je mogoče najti tudi grme lovora, predvsem na kakšnem bolj sušnem otoku.

V vasi Achadinha z okoli 500 prebivalci imamo postanek za kosilo v lokalu Os Melos: za 15 evrov je vse vključeno - juha, glavna jed, sladica, pijača, žgana pijača za zaključek. Malo se stiskamo, vzdušje pa je odlično.

Po kosilu takoj pesem:

Od slapa do slapa zdaj vodi nas pot: drevesa, grmovje, zeleno povsod;
kosilo odlično, pijače dovolj: mi zadovoljni vsak dan smo bolj. Gremo v daljine ...

Začnemo pa se tudi zavedati, da se naše potovanje bliža koncu.

Kar vandrovc se zmisli, to Vinko nardi. Veseli in srečni zopet smo vsi.
Če nas kaj prime, naj nas kar drži: z Oskarjem vandrat se vedno mudi. Gremo v daljine ...

Foto: Nevenka Vahtar.

Kar Nejc obljubi, res je tako: vse te lepote, hvala za to!
Krasna razlaga, skrb za vse nas, se vidimo znova, da zopet bo špas. Gremo v daljine ...

Za zaključek poti ob slapovih pa še posladek: slap "Nevestina tančica" v naravnem parku Ribeira dos Caldeirões. Krasno okolje, vse zeleno (lovorikovec, drevesne praproti, kriptomerije), povsod voda, preurejeni mlini ...

Še obisk mesta Ribeira Grande (4.000 prebivalcev), ki je eno najstarejši mest na Azorih z najstarejšo mestno hišo. Njihov ponos je most z osmimi loki iz 19. stoletja, ko so mesto ponovno obnovili po izbruhu vulkana Fogo, dveh potresih, piratskih napadih, poplavah ... Večina stavb je iz konca 18. stoletja. Gojijo zdraviliški turizem s toplo vodo iz vulkana Fogo.

Foto: Vinko Šeško.

Imajo dve cerkvi: Cerkev svetega Duha (ena najlepših baročno okrašenih cerkva na Azorih) in Naša gospa od zvezd, blizu je še mestna hiša. Obnovili so tudi gledališče iz leta 1922. Naselje že leta 1507 in kmalu zatem dobijo status mesta. Včasih so imeli tovarno azulejev, zdaj tovarno ruma, ki pa je slabe kvalitete. V preteklosti so gojili lan in predelovali ovčjo volno. V Rajski dolini je lep park z obnovljenim mlinom, odrom za nastope in teniškim igriščem, ki nekako ne sodi v to dolino.

Pod mostom pridem na obalo z velikimi valovi.

Cene v trgovinah so tu nižje kot v glavnem mestu. Povprečna plača je okrog 750 evrov, nekateri dobijo še napitnine.

Na poti domov delamo "obračun" preživetih dni: v glavnem smo bili z vremenom lahko zadovoljni, videli smo zanimive stvari, hodili po uživaških poteh ... Uživali smo v tem, kar smo dobili ponujeno. Kitov sicer nismo videli, mogoče pa bo še kdaj prilika: obiskati bi veljalo še druge otoke. Prevzela nas je narava, jezera, pohodne poti ..., pa tudi vodenje.