Egipt - 1. 12. 2025

Zbudila ob pol sedmih, ob sedmih vadba v zelenju okrog hotelskega bazena, ob pol osmih zajtrk in ob pol devetih odhod v notranjost države - v Zahodno puščavo, v oazo Fayum, v bistvu v skrajni vzhodni del Sahare. Bomo v družbi beduinov - puščavskih ljudi, ki zase pravijo, da so pravi Arabci, ostali so mešani prišleki. V 10., 11. stoletju so se različna arabska plemena začela preseljevati z Arabskega polootoka k rekam na bolj rodovitna področja. V Egiptu živijo v Zahodni puščavi, največji del pa jih živi na Sinajskem polotoku. Vsako pleme ima svojega poglavarja, govorijo pa malo drugačno arabščino kot ostali v Egiptu, ki uporabljajo čisto svojsko arabščino. Imajo svoje tradicije, sicer pa so normalni člani družbe. Krščanski Kopti pa zase trdijo, da so potomci starih Egipčanov, faraonov. Pismenih je povprečno 71,2 odstotka, več moških in manj žensk. Izobrazba je na nizki stopnji, ker večina živi v kmečkem okolju. Vlada si niti ne prizadeva za več izobrazbe, ker nižje izobraženi ljudje so bolj vodljivi. Državnim šolam primanjkuje kadra ali je ta slab (tudi slabe plače, zato popoldne inštruirajo za dodaten zaslužek), bolje je na privatnih osnovnih, srednjih šolah in fakultetah (13 let šolanja). V šolah večinoma ni razlikovanja po spolu, razen v nekaterih privatnih. Sedijo pa fantje na eni, dekleta na drugi strani. Pouk imajo skupaj ne glede na veroizpoved, dve uri na teden imajo nauk o svoji veri - tam so pa ločeni. Glede oblačenja je bolj liberalno, muslimanke so pokrite, vendar jeto v glavnem odvisno od družine - kako tradicionalna (konzervativna) je. Pokritost telesa z lahkimi, tudi črnimi oblačili, ščiti pred hladom in vročino, vprašanje je, če pretirana razkritost ni bolj zdravju škodljiva.

Pri projektih se naslanjajo na tujino: politično na ameriško, finančno na bogate zalivske države, energetsko na Kitajsko. Sicer pa ima Egipt poleg turizma tudi pomembno trgovsko žilo - Sueški prekop, ljudje pa nimajo veliko od tega. 

Ob zastoju imamo možnost občudovati različna vozila: veliko je belih kombijev. Dobro ohranjeni so za turiste ali za prevoz na daljše relacije, manj ohranjeni (recimo vrata se ne dajo več zapreti) pa so za lokalni promet. Takega lahko ustaviš kjerkoli na določeni relaciji in vožnja je zaradi pogostih postankov za vstop ali izstop lahko zelo dolgo traja, vrat se pa sploh ne splača zapirati. Vidimo tudi glavno postajališče avtobusov in kombijev, ki je kot nepregledno mravljišče, pa še zelo glasno je, ker vsak pomočnik šoferja kriči mesto, kamor vozi. Imajo tudi metro, ki je v privatni lasti, pa seveda taksije. Tuk-tuke (trikolesnike) želijo odpraviti, vendar jih še vedno uporabljajo, o kakšnih čeladah in drugi zaščiti ni ne duha ne sluha. 

Kairo je ogromno mesto in zdaj gradijo novo glavno mesto bolj proti vzhodu, kamor bodo preselili pomembne institucije. V Kairu je tudi slovenska ambasada, kije zelo pomembna, ker je zadolžena tudi za države na Arabskem polotoku (Jordanija, Oman ...).

Nil bi želele zajeziti in njegovo vodo izrabiti tudi druge države, vendar kakšnih velikih projektov ne bo, ker bi to pomenilo katastrofo za Egipt.

Vozimo se mimo novega muzeja in piramid v Gizi, potem pa mimo naselij z enakimi hišami in bloki ter ob velikem slanem jezeru, ki je ostanek morja. Polja namakajo iz Nila: veliko je bazenčkov, na tratah kar stoji voda. Na njivah z deteljo in vrtninami kakšna palma in nekaj sadnih dreves. 

Z vodnikom Malakom se na poti učimo arabsko: to sploh ni enostavno. Že štetje nam dela težave, bomo kar s prsti kazali. Zelo pogosto slišimo izraz "habibi" kot "dragi, draga". Arabščina je zelo starodaven jezik in ogromno je različic. Imajo 28 črk: soglasnikov, samoglasnikov nimajo, imajo apostrofe, strešice, krogce, pišejo pa z desne proti levi. Egiptovski dialekt je zelo drugačen od drugih, vendar ga vsi razumejo, ker je Egipt močan v glasbeni in filmski industriji. Maroko, Alžirija, Sudan - teh dialektov Egipčani ne razumejo, ker so drugačni naglas in veliko je izrazov francoskega izvora. Standardno arabščino govorijo na Arabskem polotoku, ni pa to jezik, v katerem je napisan koran. To je stara arabščina kot Trubarjeva slovenščina.

Na nekaterih mestih so kontrolne točke, te so že dolgo, ampak vodnik hitro opravi formalnosti, mi ostanemo na avtobusu. Za določene ceste je treba plačati cestnine. Vidimo plakate, ker so imeli parlamentarne volitve, ki jih bo treba delno ponoviti.

Ob pol enajstih se ustavimo za nujne potrebe: stranišče je zastonj, je pa čučavac. Peljemo se mimo slanega jezera Qārūn, ki je ostanek morja v depresiji - oazi Al-Fayyūm, en manjši del se napaja iz Nila preko kanala. Že Naser se je ukvarjal s projekti, kako razbremeniti območje neposredno ob Nilu, kjer živi večina prebivalstva, kako ozeleniti puščavo. Tudi bolj na jugu so speljali vodo iz Nila do 80 kilometrov daleč v notranjost. Delno so jezero izsušili za obdelovalne površine, včasih je bilo veliko 1.700 kvadratnih kilometrov, bolj plitvo je kot včasih, pomembno je za ribolov, veliko je ptic. Zdaj meri med 215 in 243 km², dolžina okrog 40 do 47 km, širina 5,7 do 9,15 km, povprečna globina 4,2 m, največja do 8,5 m. Leži 43 metrov pod nivojem morske gladine in en del je zaščiten. To je naravno jezero, je pa še nekaj umetnih. Na plaži domačini posedijo v senci, spijejo čaj in se družijo, drugače kot mi. Vas Tunis ob jezeru se ukvarja s turizmom in na parkirišču pustimo avtobus, mi pa se preselimo v jeepe in naša avantura se začne. 

Naš šofer Farad ima domačo glasbo zelo na glas, kot vsi drugi divja po puščavskih sipinah: gor, po grebenu, strmo navzdol in najbolj uživa, če kričimo od strahu. Pravih cest ni, so le sledi vozil, še te kmalu prekrije pesek. Prvi postanek v Wadi Rayan nas preseneti: jezero (umetno), slapovi med dvema jezeroma, rečica. 

Foto: Nina Mavrič.

Sprehodimo se, potem pa okrepčamo z malico: sir s paradižnikom, tuna, tanek kruh kot palačinke, čips, čaj pa je po 150 funtov. 

Nadaljevanje je malo manj poskočno: širom okrog nas se razprostira puščava, na robu gore zanimivih oblik. Kar težko si predstavljamo, da je bilo tu včasih morje, ampak film o kitih, morskih pseh ... in njihovih fosilih v Wadi el Hitan (Dolina kitov) nas prepriča o tem. Tu so fosili kitov - najstarejših na našem planetu (40 do 41 milijonov let). Prve so odkrili pozimi 1902 - 1903. Napravimo dolg sprehod po urejenih poteh mimo njihovih ostankov, ne doživimo fate morgane, ampak "fato možgano", ko pod vročim soncem filozofiramo o marsičem.

Na povratku doživimo skok padalca, ki skoči nad nas z vzpetine, s peščenega grebena je mogoče surfanje in Matija to tudi preizkusi. Za popolno doživljanje puščave mimo nas prijezdi skupina mladih na konjih, sprehodita se tudi dve kameli. 

Spodnji posnetek: Nina Mavrič.

Ob jezeru nam spremljevalci pripravijo večerjo: pogrnejo preproge, iz njih napravijo zaslon, postavijo nizke mizice, spečejo piščance in večerja je tu. Kaj vse vozimo s sabo v in na jeepih. Dobro se najemo: riž, krompir, četrt piščanca, solata, ob tem pa občudujemo sončni zahod.

Vrnemo se v vas Tunis, kjer dolgo iščemo namestitev. Dobimo sobo za štiri z dvema širokima posteljama in ob devetih se nam zaprejo oči.

Z džipi letimo po tleh in po zrak', vragolije nam kaže šofer naš vsak. 
So kiti pustili tu svoje kosti; jezera, slapovi – se danes dobi.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine, v Egipt zdaj in še drugam - hitro se odloči kam.

Video: