Danes je bujenje že ob treh, ob pol štirih dobimo kavo ali čaj, za na pot pa vrečke z obilnim zajtrkom, ob štirih odhod proti Abu Simblu - za ta izlet smo doplačali. Približno tri ure vožnje nas čaka v eno smer (okrog 300 kilometrov, samo še 30 kilometrov je potem do Sudana) in na začetku obvezni postanek na kontrolni točki pri turistični policiji.
Okrog pol sedmih postanek za toalete (20 funtov - okrog pol evra) in srečanje s prijateljico Marijo in vodnikom Kairčanom, ki je poročen s Slovenko.
Čeprav smo že daleč na jugu, okrog nas ni sama puščava, veliko je projektov z ozelenitvijo ob kanalih z vodo iz Nila, ki je 80 kilometrov daleč. Prečkamo največji kanal, v katerem je voda zelo visoka. Nekaj je že opuščenih naselij, nastajajo pa nova ob poljih koruze in pšenice. Vidimo ogromen projekt "Milijon dreves" - palme z datlji za izvoz. Izgleda pa prav vojaško z zidom in žico povrhu. Zanimiv je projekt Toška, ki ga je začel nekdanji predsednik Hosni Mubarak: v depresiji se v jezerih zbira voda Nila ob poplavah in omogoča namakanje. Načrtovali so milijonsko mesto, ki naj bi razbremenilo prenaselitev ob Nilu, v resnici je mesto manjše. Tudi sedanji predsednik Abdel Fattah el-Sisi si prizadeva, da bi zaživela taka puščavska mesta: po vojaško razporeja državne uslužbence in njihove družine tja.
Nekaj časa vozi avtobus naš vodnik Malak, saj ima za to izpit.
Na cilju spet najprej stranišče, ki je odišavljeno z baziliko, potem pa še z rožami, papir pa podaja simpatična "mamčika" (spet 20 funtov). Po kontroli prtljage gremo peš nekaj sto metrov do čudovito ohranjenih templjev velikega Ramzesa II (zgradil za časa svojega življenja na skrajni točki svoje države) in njegove najljubše žene Nefertari z božansko najljubšo prijateljico Hator iz 13. stoletja pred našim štetjem. Hator je bila zelo priljubljena boginja ljubezni, upodabljali so jo kot kravo: kravji rogovi ali ušesa ali repek. Spoznali smo jo že v templju Izide in izvedeli, da se je Hator poročila s Horosom. Templja sta se lepo ohranila (tudi žive naravne barve), ker sta bila dolgo časa zasuta in v suhem okolju. To ni bil ne življenjski tempelj, da bi sem hodili ljudje in častili Ramzesa in njegove bogove, niti pogrebni tempelj, tu je samo pokazal svojo moč. Veliko je gradil po celi svoji državi ali po svoje spremenil - mogočen in samovšečen vladar. Njegova mumija se je ohranila do sedaj in znanstveniki so ugotovili, da naj bi bil ob smrti star okrog 90 let, vladal pa naj bi okrog 60 let, oboje je za tiste čase zelo veliko. Tudi ozemeljsko je širil svoje kraljestvo (področje današnje Sirije, Libanona), se tudi osebno bojeval po več deset let s Hetiti. Z njimi je podpisal prvo mirovno pogodbo v zgodovini človeštva, ta je nad vhodom v palačo Združenih narodov v New Yorku. Mir je utrdila poroka Ramzesa II. s hetitsko princeso (hčerko Hatušilija III.) Doma se je hvalil z zmago nad Hetiti in to upodobil tudi v Abu Simblu kot svarilo morebitnim nasprotnikom. Zaradi Asuanskega jeza so templja morali leta 1968 prenesti na umetni hrib in rešiti pred vodo. Tako so morali napravit s 24 večjimi spomeniki. Pri ogledih vlada velika gneča: vsak hoče vse fotografirati, predvsem pa tudi sebe v tem okolju. V ženskem templju doživimo pravo savno kot nadgradnjo programa. V prijetni senci se odžejam s slastnim naravnim sokom iz stekleničke za 200 funtov (štiri evre), cena prilagojena pomenu znamenitosti.
Na povratku se spet ustavimo na istem mestu kot zjutraj, vodnica Nina pa nam postreže dateljne. Na Asuanskem jezu je gibanje omejeno, veliko je vojakov, sam jez pa niti ne izgleda tako visok, ker se spušča počasi in delno stopničasto, zraven je še elektrarna. Za njim se širi več kot petsto kilometrov dolgo Naserjevo jezero. Veliko je informativnih tabel in spomenik rusko - egiptovskega prijateljstva. Sovjetska zveza je Egiptu plačala tretjino jezu kot darilo v znak prijateljstva med državama. Poslali so tudi izvedence in strojno mehanizacijo. Ogromen jez iz kamna in gline je načrtoval ruski Hidroprojektni inštitut. Gradili so ga v obdobju 1960 - 1970.
Asuanski visoki jez je dolg 3600 m, pri temeljih širok 980 in na grebenu 40 m, ter visok 111 m. Vsebuje 43 milijonov m³ materiala. Ob največjem pretoku lahko vsako sekundo skozenj steče 11.000 m³ vode. Narejene ima še zasilne izlivne odprtine za dodatnih 5000 m³ na sekundo ter kanalsko povezavo zbiralnika z depresijo Toška. Zbiralnik, imenovan Naserjevo jezero, je dolg 480 km in na najširšem delu širok 16 km, s površino 6000 km², zadržuje lahko 150 do 165 km³. Jezero je poplavilo večino nižje Nubije, od koder so izselili več kot 90.000 ljudi. S hidroelektrično močjo 2,1 gigavatov voda iz jezu poganja ducat generatorjev s po 175 megavatov. Pridobivanje električne energije se je začelo leta 1967. Ko je jez prvič dosegel najvišji pretok, je njegova hidroelektrarna pridobivala okoli polovice celotne energijske produkcije Egipta (leta 1998 okoli 15 %) in večini egiptovskih vasi prvič omogočil elektrifikacijo. Učinki ogrožujočih poplav v letih 1964 in 1973 ter preteče suše v letih 1972–73 in 1983–84 so bili ublaženi. Okoli Naserjevega jezera se je razvila nova ribiška industrija, čeprav zaradi oddaljenosti od pomembnih tržišč zaenkrat životari. Obstaja projekt Toška oziroma projekt Nova dolina, ki bi spremenil 2340 kvadrantih kilometrov puščave v kmetijska polja.
(Vir: Wikipedia)
S povratkom na ladjo zamujamo (nanjo moramo preko petih ali šestih ladij), vendar nas kosilo počaka in čez eno uro odplujemo. Popoldne nam na palubi servirajo čaj ali kavo ter pecivo. Ob majhnem bazenu in ležalnikih z brisačami vlada prav prijetno vzdušje: dovolj je miz in stolov, tudi pod streho, lahko se razgibaš na treh orodjih, pihlja pa prijeten vetrič.
Ustavimo se za ogled še enega templja - Kom Ombo, tudi tu je velika gneča, saj vse ladje ustavljajo pri istih znamenitostih. Še večerja in ob desetih zasluženi počitek.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar