Danes je bujenje že ob treh, ob pol štirih dobimo kavo ali čaj, za na pot pa vrečke z obilnim zajtrkom, ob štirih odhod proti Abu Simblu - za ta izlet smo doplačali. Približno tri ure vožnje nas čaka v eno smer (okrog 300 kilometrov, samo še 30 kilometrov je potem do Sudana) in na začetku obvezni postanek na kontrolni točki pri turistični policiji.
Okrog pol sedmih postanek za toalete (20 funtov - okrog pol evra) in srečanje s prijateljico Marijo in vodnikom Kairčanom, ki je poročen s Slovenko. Presenečeni smo, da sredi puščave skrbijo za zelenje s stalnim zalivanjem.
Čeprav smo že daleč na jugu, okrog nas ni sama puščava, veliko je projektov z ozelenitvijo ob kanalih z vodo iz Nila, ki je 80 kilometrov daleč. Prečkamo največji kanal, v katerem je voda zelo visoka. Nekaj je že opuščenih naselij, nastajajo pa nova ob poljih koruze in pšenice. Vidimo ogromen projekt "Milijon dreves" - palme z datlji za izvoz. Izgleda pa prav vojaško z zidom in žico povrhu. Zanimiv je projekt Toška, ki ga je začel nekdanji predsednik Hosni Mubarak: v depresiji se v jezerih zbira voda Nila ob poplavah in omogoča namakanje. Načrtovali so milijonsko mesto, ki naj bi razbremenilo prenaselitev ob Nilu, v resnici je mesto manjše. Tudi sedanji predsednik Abdel Fattah el-Sisi si prizadeva, da bi zaživela taka puščavska mesta: po vojaško razporeja državne uslužbence in njihove družine tja.
Nekaj časa vozi avtobus naš vodnik Malak, saj ima za to izpit.
Na cilju spet najprej stranišče, ki je odišavljeno z baziliko, potem pa še z rožami, papir pa podaja simpatična "mamčika" (spet 20 funtov).
Po kontroli prtljage gremo peš nekaj sto metrov do čudovito ohranjenih templjev velikega Ramzesa II (zgradil za časa svojega življenja na skrajni točki svoje države, vgradil v skalo) in njegove najljubše žene Nefertari (ena izmed 200 žena) z božansko najljubšo prijateljico Hator iz 13. stoletja pred našim štetjem. Hator je bila zelo priljubljena boginja ljubezni, upodabljali so jo kot kravo: kravji rogovi ali ušesa ali repek. Spoznali smo jo že v templju Izide in izvedeli, da se je Hator poročila s Horosom. Upodobitve so v tem malo manjšem templju miroljubne: darovanje cvetja, čaščenje bogov. Templja sta se lepo ohranila (tudi žive naravne barve), ker sta bila dolgo časa zasuta in v suhem okolju, leta 1813 ju je našel švicarski raziskovalec Johann Ludwig Burckhardt (tudi jordansko Petro). Tempelj Ramzesa II ni bil ne življenjski tempelj, da bi sem hodili ljudje in častili Ramzesa in njegove bogove, niti pogrebni tempelj, tu je samo pokazal svojo moč. Veliko je gradil po celi svoji državi ali po svoje spremenil - mogočen in samovšečen vladar. Njegova mumija se je ohranila do sedaj in znanstveniki so ugotovili, da naj bi bil ob smrti star okrog 90 let, vladal pa naj bi okrog 60 let, oboje je za tiste čase zelo veliko. Tudi ozemeljsko je širil svoje kraljestvo (področje današnje Sirije, Libanona), se tudi osebno bojeval po več deset let s Hetiti. Z njimi je podpisal prvo mirovno pogodbo v zgodovini človeštva, ta je nad vhodom v palačo Združenih narodov v New Yorku. Mir je utrdila poroka Ramzesa II. s hetitsko princeso (hčerko Hatušilija III.) Doma se je hvalil z zmago nad Hetiti in to upodobil tudi v Abu Simblu kot svarilo morebitnim nasprotnikom. Zaradi Asuanskega jeza so templja morali v letih 1963 - 1968 prenesti na umetni hrib in rešiti pred vodo. Pri tem so z Egipčani sodelovali Italijani in potek njihovega dela je mogoče videti v centru za obiskovalce. Na podoben način so morali napraviti s 24 večjimi spomeniki v Egiptu. Pri ogledih vlada velika gneča: vsak hoče vse fotografirati, predvsem pa tudi sebe v tem okolju.
V ženskem templju doživimo pravo savno kot nadgradnjo programa. V prijetni senci se odžejam s slastnim naravnim sokom iz stekleničke za 200 funtov (štiri evre), cena prilagojena pomenu znamenitosti.
Na vožnji nazaj vodnica Nina razlaga, da je Egipt res velik (nad milijon kvadratnih kilometrov površine - 50 Slovenij, 30. največja država na svetu)): večji del leži v Afriki, manjši pa v Aziji (Sinaj), ločnica je Sueški prekop s kopanjem od 1859 do 1869, sodelovalo je okrog 20 tisoč ljudi. Egipt se je zelo zadolžil, veliko delnic je do začetka 2. stoletja imela Anglija, Egipt ga prevzame leta 1956. Prekop je bil nekaj časa poškodovan zaradi napadov izraelske vojske, odprt je spet od leta 1975 kot pomembna trgovska pot.
Na Sinaju je najvišja gora Egipta Sveta Katarina, visoka 2.629 metrov. Blizu je tudi Mojzesova gora, na kateri naj bi Mojzes prejel deset božjih zapovedi.
6.650 (ali nekaj nad 6.800 kilometrov) dolga reka Nil je življenjska žila Egipta, ki nastane iz Belega in Modrega Nila in se pri Kairu izliva v Sredozemsko morje v delti zaradi namakanja samo še dveh krakov (včasih jih je bilo sedem). Ob Nilu kot največji oazi v puščavi prihaja do prenaseljenosti, zato projekti ob kanalih.
Na povratku se spet ustavimo na istem mestu kot zjutraj, vodnica Nina pa nam postreže dateljne.
1899 - 1902 so Britanci gradili prvi jez, ki pa ni bil dovolj: dvakrat so ga dograjevali.
Na visokem Asuanskem jezu je gibanje omejeno, najprej varnostni pregled, potem lahko gremo na razgledno ploščad, veliko je vojakov, sam jez pa niti ne izgleda tako visok, ker se spušča počasi in delno stopničasto, zraven je še elektrarna. Za njim se širi več kot petsto kilometrov dolgo Naserjevo jezero - največje akumulacijsko jezero na svetu: del je v Egiptu, večji del v Sudanu. Veliko je informativnih tabel in spomenik rusko - egiptovskega prijateljstva. Sovjetska zveza je Egiptu plačala tretjino jezu kot darilo v znak prijateljstva med državama. Poslali so tudi izvedence in strojno mehanizacijo. Ogromen jez iz kamna in gline je načrtoval ruski Hidroprojektni inštitut. Gradili so ga v obdobju 1960 - 1970 (uradna otvoritev 1971) in ima 17-krat večjo maso kot Keopsova velika piramida. Predsednik Naser se je najprej obrnil s prošnjo za pomoč na Zahod, ker se je ta premislil, pa na Sovjetsko zvezo, ki je največ prispevala. Tudi Jugoslavija je pomagala: Energoprojekt, naš Litostroj turbine, Metalna Krmelj dvigala ...
Vodnica Nina nam na poti razloži tudi, kako v Egiptu pokopavajo: najprej člani spoštovane družine umijejo truplo, ga ogrnejo v belo rjuho, dajo v krsto in pokopljejo najkasneje 48 ur po smrti. Vsak želi nositi krsto, pri tem se izmenjujejo, ker jo lahko nosiš samo za čas enega svojega diha; če boš vmes izdihnil, verjamejo, da boš tudi sicer kmalu sam izdihnil. Pogreba se udeležijo samo moški, najbližji pa imajo tridnevno žalovanje v hiši pokojnika ali pokojnice. V tem času prihajajo ljudje izreč sožalje, žalovanje je pa potem še cel mesec. Grobovi morajo biti postavljeni v določeno smer: pravokotno na Meko, pokojni z obrazom preko desne rame gledajo proti Meki. Na grobovih ni rož ali sveč, tudi obiski so bolj redki. Ko pridejo, pozdravijo: "Pozdravljeni vsi, ki ste tu, mi prihajamo za vami."
Še večerja in ob desetih zasluženi počitek.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar