Ob pol sedmih zjutraj sončni žarki obsvetijo hribe jugozahodno od Sevnice in ponedeljkova skupina krene na pot. Malo naprej od Celja že vidimo pred sabo svoj cilj: Goro Oljko. Da se ne bi preveč utrujali, se s kombijem zapeljemo skozi Polzelo do naselja Podgora, kjer odkrijemo markacije za Martinovo pot. Krasna steza, ki se rahlo vzpenja do gostilne Jug. Od tu se nam odprejo razgledi proti Letušu, Kamniško - Savinjske Alpe pa se odevajo v oblake. Presenetijo nas lepo ohranjene in obnovljene stare stavbe, od njih naprej pa je pot že bolj strma. V manj kot uri in pol smo iz doline na vrhu pri domu in cerkvi Svetega Križa. Zdaj pa so oblaki že bliže in vremenska napoved se uresničuje: dež, nad 700 metrov sneg. Naša višina je 733 metrov in snežinke se začnejo nabirati na razgretih glavah in oblačilih. Nekako se namestimo pod napušči, da lahko pomalicamo, potem pa kar nazaj v dolino.
Do kombija dež že skoraj preženemo, kljub temu pa izkoristimo kozolec v bližini za svojevrstno aromoterapijo. Najprej zadišijo Francijeve rumove kroglice, ki jih poplaknemo z Elčkinimi oplemenitenimi smrekovimi vršički, iz Hermininih rok zadiši po keksih, Anica Govekar pa pričara še steklenico z refoškom. Skoraj bi pozabila: najbolj pa diši po otavi, ki je spravljena v kozolcu. Ko naše nosnice zaznajo še vonj kave v bližnjem lokalu, je dan popoln. Kaj sneg, kaj dež! "Mi mamo se fajn!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar