Pri tem aprilskem vremenu je treba izkoristiti vsak sončni žarek in danes jih je bilo obilo. S prijateljico Tilčko naju je zamikal Boštanj z okolico. No, prav daleč nismo prišle, po eni uri hoda sva se na Apneniku obrnili in obiskali še rastišče rumenega sleča. Starejši grmi izgledajo bolj klavrno, mlajši pa se razraščajo na bolj sončni legi in veselo brstijo v pomladni dan. Kar veliko je že opojno dišečih cvetov in ni čudno, da je strokovno ime za to rastlino Rhododendron (iz grščine - rožnato drevo) luteum (latinsko - živo rumena barva). Zakaj pa ji nekateri pravijo Azalea pontica? Vrtnarji so včasih razlikovali med vednozelenimi rododendroni in listopadnimi azalejami. Torej je tudi to ime upravičeno, sploh, ker navaja območje, kjer je rastlina najbolj razširjena, Pontsko gorovje v Mali Aziji. Sicer jo najdemo tudi v Turčiji, Ukrajini in vzhodni Poljski, pri nas pa je to rastlinski posebnež, ki poleg Boštanja raste še na Vrhku pri Tržišču in na Gorjancih. Kot ogrožena rastlinska vrsta je zaščitena. Boštanjčani se zelo trudijo, da bi to posebnost ohranili, pripravili so Naravoslovno učno pot Azaleja, obiskovalci pa jim najbolj pomagamo, če si rastišče spoštljivo ogledamo in bujne cvetove odnesemo samo v svojem spominu in fotoaparatih.
Boštanj pa je bil včasih znan še po nečem: pod jezom žage na Mirni, ki je blizu njenega izliva v Savo, je prostor, kamor se je prihajalo drstit zelo veliko rib. Če bomo neodgovorno ravnali z našimi rekami, bo na to kmalu spominjala le še skulptura Rudija Stoparja, ki stoji v Spodnjem Boštanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar