Napoved pa taka: dež, v višjih legah sneg. Na Koroškem je zjutraj še vedro - gremo tja. S kombijem smo hitro skozi Celje, Velenje, Šoštanj in že požiramo kilometre do naselja Zavodnje. Vrhovi hribov so beli od svežega snega, ki ga je še več na Slemenu in ob cesti proti Črni na Koroškem. V dolini se snežinke spremenijo v dežne kaplje, mi pa po kratki osvežitvi nadaljujemo pot proti Žerjavu. Tu naokrog je bila včasih prava "Dolina smrti" zaradi rudnika svinca in cinka ter njune predelave. V bližini vrtca in šole parkiramo vozilo ter se odpravimo naprej peš. Med Jazbinskim potokom in Hudim grabnom se vleče greben Novega Pogorevca (870 m), Mornovega vrha (978 m) in Pogorevca, kjer se višina dvigne nad tisoč metrov. Med borovci in grmovjem se kmalu začenjajo raztezati prave poljane cvetoče rese. Bogati cvetovi in živa barva, kar pa više začnejo zagrinjati snežinke.
Ponekod je sneg že čisto pokril nešteto drobnih cvetov, drugje so goste veje borov prestregle bele kristale. Pot pa se vijuga, malo dviga, spet zravna, ponuja poglede skozi meglo in sneg na Žerjav, pa spet na drugo stran v Hudi graben. Zdaj že kar krepko gazimo sneg, zato ne nadaljujemo poti, ampak se vrnemo na izhodišče.
Na poti in v kombiju kar dvakrat izgubimo črn dežnik, po čudnih poteh potuje neka kapa... Konec dober - vse dobro! Malicamo na toplem v kombiju, na povratku pa napravimo še ovinek preko Lisce, da spoznamo novega oskrbnika Tončkovega doma. Dober vtis napravi na nas in upamo, da bo ta planinska postojanka spet zaživela.
Več fotografij:
Video:
3 komentarji:
Še enkrat kapo dol, tako aktivnega človeka pa že dolgo ne!
Oglašam se predvsem zaradi novice, ki me je kar precej razveselila: nov oskrbnik Tončkovega doma. Na Lisci smo dvakrat na leto in do zdaj smo bili z delovanjem in izgledom doma vedno malce razočarani. Nismo zahtevni, a pogrete tople vode imenovane "gobova juha" nam pa tudi ne more prodati vsak kozel.
Kakorkoli, moje jamranje je brezpredmetno in nepomembno, držim pa pesti, da Tončkov dom zaživi lokaciji primerno, ki je seveda čudovita.
Kar se tiče aktivnosti: tako je pač potem, ko se človek enkrat upokoji. :-)
V Planinskem društvu Lisca Sevnica res že dvakrat nismo imeli srečne roke pri izbiri oskrbnika. Upamo, da bo šlo v tretje na bolje. Skupaj držimo pesti.
Vsem svojim prijateljem govorim, da komaj čakam, da se upokojim :) Vsi me gledajo malce postrani, jaz pa računam, da bi potem imel čas zgolj za družino, hribe, knjige in filme :)
Objavite komentar