Mozirski gaj vabi s poletnim cvetjem in Tropskim vrtom, za konec tedna tudi s kačami. No, te zlahka pogrešava, zato se s Tilčko odpraviva na pot v ponedeljek. Takrat so z Mozirjem iz Celja kar ugodne avtobusne zveze, do Celja z vlakom pa ni noben problem. Še za kavico je čas med obema prevoznima sredstvoma. Na poti ugotavljava, da je še vse na svojem mestu in ob desetih zakorakava v park. Ne, ne, ne čisto takoj, prej je na sejmišču še sejem z različno robo, ki ga tudi ne gre kar ignorirati. Pri vstopnini še vedno nič ne upoštevajo upokojencev, no, ja, saj pet evrov pa tudi ni tak denar.
Na skrbno pokošenih tratah se vrstijo grede z različnimi zasaditvami in včasih je treba vmes zapreti oči, da še sploh lahko zaznavajo vso lepoto cvetja. Povzpeti se je treba tudi na razgledni stolp, od koder je lep pregled nad to zeleno oazo ob Savinji in naselje Mozirje z okolico.
Med gredami je veliko pletenih izdelkov, vse več tudi živali, ohranili so tudi grede držav Evropske unije.
V Tropskem vrtu so se še posebej potrudili z razstavo kaktusov, guzmanij, ehmej, orhidej, flamingovcev, mesojedk...
Kdo bi si zapomnil vse, čeprav so imena lepo napisana na keramičnih črepinjah.
Pogosta dekoracija so tudi kosi lesa, deli starih klopi, celo vodomet so postavili. Sprehod ob Savinji do jeza dobro de, da se oči na zelenem spočijejo. Nekaj nagrobnih zasaditev spomni na minljivost življenja. V cerkvici so lepi aranžmaji iz vrtnic, pred preužitkarsko hišo pa pravo bogastvo dišavnic. Za veselo razpoloženje poskrbijo tudi pernati prijateljčki, čeprav so zaprti. Kar velike ribe plavajo v ribniku, vmes pa se bohotijo beli lokvanji. Voda pri mlinu tokrat teče mimo kolesa, na drugi strani potočka pa so se rastline v skalnjaku že lepo razrasle. V prostoru zraven kovačnice je zanimiva predstavitev savinjskega želodca, dovolj blizu pa v lokalu zadiši tudi po drugih dobrotah. Za vznemirjenje poskrbi figura Kekca, ki občasno poškropi mimoidoče. Sicer pa je vreme aprilsko: sonce, pa spet pooblačitev, včasih celo nekaj kapljic dežja.
S seboj prinešena malica je že prebavljena, zato si v gostišču pri parku privoščiva okusno kosilo. Še dovolj časa imava, da se sprehodiva ob Savinji po desnem bregu proti naselju Ljubija, ki pa ostaja na levi strani.
Na severu naju zamika cerkev svetega Roka. Sezidana je bila v 17. in 18. stoletju, leta 1906 jo je poslikal J. Fantoni, oprema je iz 18. in 19. stoletja. Ker Rok prav danes goduje, poromava na hrib, s katerega je lep razgled na Golte, Sveti križ, Uršljo goro, pa na Mozirje in Nazarje. S prijaznim domačinom pokramljava o krajevnih zadevah in razgledih, potem pa je komaj še čas za drugo kavo in skok v trgovino. Na avtobusu za Celje sva edini potnici, ampak ni dolgčas: s šoferjem se tako razgovorimo o hribih in hribolazenju, da bi vožnja morala trajati vsaj še dvakrat toliko časa. Na vlaku potem že delava načrte za naslednji obisk Mozirskega gaja: mogoče že konec septembra, ko bo na vrsti jesensko cvetje in se bodo na ogled postavile tudi buče.
Več fotografij:
http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar