Za spremembo se zbudimo v megleno jutro in spet prehitevamo z zajtrkom ter pakiranjem. Zato moramo čakati na naše prevoznike - tovornjake GAZ. Tudi zdaj nas pri prevozu kdaj vrže skoraj do strehe kamiona, ko se prebijamo preko jam in luž na cestišču, vseeno pa skozi okna lahko vidimo pridne kosce. Kosijo seveda ročno in držala na kosišču so malo drugače obrnjena, kot pri nas. Vsaj tako je Vid že včeraj izkusil. Enega pa le vidimo z "lakserco", kosilnic, izgleda, ne poznajo.
Tokrat izstopimo na začetku vasi Lazeščina in nekaj kilometrov skozi njo prepešačimo. Raznolike hiše imajo obdelane vrtove z največ fižola in boba, nekaj je tudi njivic krompirja, vmes pa v glavnem že pokošeni travniki.
V objektive lovimo zanimiva stojala za sušenje trave, pa svojske senike, zanimivo oblikovane vodnjake, starinski transformator...
Dolina je obdana s hribi, kjer je veliko gozda, pa tudi travnikov in pašnikov, kar vse sestavlja pisano preprogo zelenih in rjavih barv. Cesta je makadamska, veliko je jam in luž, tako kakšnih ležečih policajev res ne rabijo. Srečujemo vozove s konjsko vprego, otroci ženejo ovce in koze na pašo, veliko pa je na cesti tudi kolesarjev v obveznih gumijastih škornjih, moški pa gotovo s cigareto v roki.
Tu in tam prihrumi kakšno motorno kolo, na katerega se včasih spravijo kar tri odrasle osebe, stari ruski avtomobili so pa še večja redkost. Ko pridemo do asfalta, nas že čaka šofer Ivan z ženo Faniko in dobrodošlim avtobusom. Dva dni sta si malo odpočila od nas, naprej pa bomo spet vandrali skupaj. Razpoloženje skali nepričakovana novica od doma: planinskemu prijatelje Marjanu je umrla žena. Takoj se spomnimo, kako nam je za popotnico še pripravila posladek, in kar ne moremo verjeti, da te dobre in pridne ženice ni več.
Vendar gre naša pot naprej: na prelazu Jablunica se ustavimo za nakup na stojnicah, ki se kar šibijo pod ovčjimi kožami, pleteninami, izdelki iz lesa, vmes pa je tudi nekaj starih kolovratov in drugih starin. 
Smučarske naprave nas spomnijo, da mora biti tu tudi pozimi zelo živahno, največ reklame pa vidimo za smučarsko središče Bukovel.
Tik ob cesti je na travniku spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Kamniti križi, na nekaterih trakovi z madžarsko ali poljsko zastavo. Verjetno bi bila lahko tudi slovenska vmes, saj so se naši predniki tu borili na strani Avstro - Ogrske. Kar sama se nam prikrade na usta žalostna pesem:
Mati piše pismo belo: sin si živ, ne pišeš nič?
Pismo v ogrsko deželo v kljunčku nese droben ptič.
Tam, kjer gore so Karpati, kjer ni cest ne belih hiš,
tam na zeleneči trati grob stoji, na grobu križ.
Tam se droben ptič ustavi, pismo belo izpusti.
Veter zašumi po travi, tiho ptiču govori.
Reci mamici ljubljeni, da mi je prav dobro tu,
naj še ona pride k meni, jaz ne morem več domu.
Mati čaka, čaka, čaka. Kje si ptič tak dolgo bil?
Droben ptiček pa zaplaka: Mati, sin tvoj ni več živ.
Nekaj nas zadrgne v grlu in vsak s svojimi mislimi odidemo k avtobusu.
Da je to res področje za smučanje se prepričamo tudi, ko napravimo ovinek v Vorohto, kjer so včasih vadili sovjetski športniki. Velik hotel več ali manj propada, tri skakalnice poleg njega pa so začeli popravljati. To naselje z okrog pet tisoč prebivalci, ki je na nadmorski višini 800 metrov, obišče veliko ljudi tudi zaradi zdravja. Komunikativna gospa iz osrednje Ukrajine je poudarila, da ni turistka, ampak je v "sanatoriju". Krepko je udrihala čez sedanjo oblast, ki pušča neobdelana polja, podpira bogatenje posameznikov in nič ne napravi, da bi bilo manj revščine. Stojnice pa so tudi tu polne spominkov, tudi lesenih možičkov, ki pokažejo vse svoje premoženje, če po njih podrgneš. Zdaj je tudi prilika, da poskusimo ukrajinski sladoled, ki mu res ni oporekati slastnosti. Ob cesti pa vabijo prodajalke z borovnicami, gobami, zelenjavo, sadjem... Na Černobil iz leta 1986 smo pa kar pozabili, kaj? Tolažimo se, da je daleč od nas.
Skozi že znani Tatariv se zapeljemo v mesto Jaremča, ki ima okrog sto tisoč prebivalcev. Ta "biser Karpatov" se od leta 2006 uradno imenuje Jaremče, kakor so se prebivalci odločili na referendumu. Sicer pa je s krajevnimi imeni na tem prepihu med vzhodom in zahodom res križ: poleg ukrajinskih oblik so tu še ruske, poljske, slovaške, madžarske, romunske, nemške... Angleži pa na internetu in v vodnikih napravijo dodatno zmedo, ko ta imena prikrojijo po svoje. Mesto je razpotegnjeno ob reki Prut, mešanica starih stavb in novogradenj. Vmes spet veliko stavb, ki propadajo: verjetno so iz časov Sovjetske zveze.
Hotel Stanislavskii pa je ves bahat in lep, pa še prizidek mu delajo. Ker se nam po želodcih že dela pajčevina, si pripravimo piknik kar na hotelski trati. Krepko potrdimo tudi Lojzov rojstni dan, ga obdarimo z lesenim ukrajinskim krožnikom in voščimo vse dobro. Verjetno je moje voščilo najkrajše: Al' v Karpatih, al' doma - lepo naj se 'ma! Sobe so lepe, veliko balkonov gleda na reko Prut, ki nas bo s svojim šumenjem zazibala v spanje. Ampak dneva še ni konec: sprehodimo se do lepo urejene železniške postaje, nekateri menjajo denar, potem pa svojo pozornost posvetimo cerkvi, v kateri umetniki še krasijo stene.
Zaidemo tudi na vrt enega izmed zdravilišč, v katerih zdravijo bolnike s tuberkulozo, revmatizmom in živčnimi težavami.
S cestnega mosta preko Pruta lahko občudujemo 30 metrov visok viadukt za železnico, viseča brv za pešce je že na pol uničena, zraven pa stojijo še stebri nekega "preminulega" mosta. Zato pa je lepši pogled z mostička nad slapovi reke.
Tudi tu so za turiste nastavljene pasti: stojnice s spominki. Zgoščenke z glasbo so po tri evre, dvd-ji s filmskimi posnetki Karpatov po štiri, pa se upri, če se moreš. Najbolj se nasmejimo ob blazinah v obliki ženskih prsi, zastonj pa iščemo zanimive razglednice. Imajo samo fotografije v kompletu, kjer je le nekaj željenih motivov, pa še nobenih črt ni na hrbtni strani.
V hotelu ugotovimo, da imamo tudi savno z bazenčkom in sobo z veliko biljardno mizo. Damjan razlaga, da je biljard tu zelo popularen tudi kot tekmovalni šport. Sploh pa ugotavljamo, da smo marsikaterega znanega Ukrajinca, tudi športnika, mi včasih imeli pač za Rusa. Pri večerji so mi posebno všeč palačinke s kislo smetano in brusnično marmelado, temno vino pa ni čisto po mojem okusu.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar